Kdaj je bila Ljubljana najlepša?

Jaz se imam za arhitekta. To, kar se v arhitekturi piše z veliko začetnico, so umetniške stvaritve. Kakšni tehnični in uporabnostni vidiki pozidave so seveda lahko usodni in pomembni, nimajo pa v bistvu z Arhitekturo skoraj nobene povezave. Če ima stavba veliko število stanovanj, če smiselno delujejo kanalizacija, vodovod, električna napeljava…če je okrog nje in mogoče celo pod njo zadostno število parkirnih prostorov, to še ne pomeni, da je zato taka stavba  kakšna dobra Arhitektura.

Včasih me kdo vpraša, če je Ljubljana lepo mesto. Običajno odgovorim, da je bila Ljubljana vsekakor zelo lepo mesto, da pa je, kakršno je, še zmeraj vredno ogleda. Dodam še, da je na svetu precej mest, ki so lepša od Ljubljane in veliko takih, ki se z Ljubljano ne morejo primerjati. Na splošno velja, da je podoba Ljubljane vsak dan slabša, manj lepa je, če hočete. To je bridko spoznanje.

Rojen sem bil leta 1942, kritično sem začel gledati okrog sebe, ko mi je bilo približno l5 let.  Od takrat gre z mojim rodnim mestom v glavnem samo navzdol. S tem nočem reči, da v zadnjih petdesetih letih ni bilo narejen  nobene lepe stavbe, tega sploh ne, so, celo precej jih je, mnoge od njih kot arhitekt visoko cenim, a so v povodnji vsakršne gradbeniške povprečnosti in nemarščine bolj ali manj zgubljene.

Kdaj je bila v preteklosti Ljubljana najlepša?

Najprej so bila kolišča na Ljubljanskem barju. Pogled nanje je bil gotovo romantično očarljiv posebno še, če so se po plitvinah  med kočami na koleh vozili praprebivalci Slovenije v drevakih. Vse skupaj je bilo primitivno, o kakšni mestni kulturi še ni mogoče govoriti.

Antična rimska Emona je je že bila zaresno mesto. Pravi kot je bil osnovno določilo Emone. Obrambno obzidje je zamejevalo pravokotnik, pravokotno so bile potegnjene ulice mesta in stavbni bloki – insule med njimi. Pudarjene so bile javne zgradbe in osrednji trg – forum. Emona je bila natančno in enovito zgrajeno mesto.  Vse je bilo na svojem mestu, nobenih samovoljnih odstopanj od zapovedane imperialne sheme ni bilo. Pogled na natančno urejeno Emono je bil gotovo lep.

Srednjeveška Ljubljana se je stisnila v krivuljast prostor med Ljubljanico in Grajskim gričem. Cerkvene in upravne stavbe so bile zidane, ostalo je bilo povečini iz lesa. Razpored ulic je nepredvidljiv, celo mesto je natlačeno in na gosto pozidano znotraj mestnih obrambnih zidov. Strehe so bile sorazmerno strme in visoke v skladu z navzgor potegnjenim takratnim gotskim slogom v gradbeništvu in umetnosti. Mestni zidovi so natančno razmejevali na gosto in tesno pozidani mestni prostor od polj, pašnikov in gozdov, ki so se začenjali v bistvu tik za obzidjem mesta. Srednjeveška Ljubljana je bila gotovo lepo in slikovito mesto.

Baročno Ljubljano lahko občudujemo na Valvasorjevi upodobitvi. Po mojem mnenju je bila v 17. in 18. stoletju Ljubljana najlepša. Srednjeveška razporeditev mesta sicer ostane, a dobijo stavbe novo baročno preobleko. To, kar poznamo danes pod pojmom Stara Ljubljana, je v bistvu baročna Ljubljana. Vse cerkvene stavbe, Mestna hiša, Gruberjeva palača  in druge imenitnejše hiše v Stari Ljubljani so od takrat, ko se je v mestu prakticiral baročni slog v stavbarstvu in umetnosti nasploh. Za baročne stavbe v Ljubljani velja, da so izjemne arhitekturne stvaritve, po skoraj tristotih letih so še zmeraj najlepše stavbe v Ljubljani.  Od baročnih stavb imam najrajši pročelje Uršulinske cerkve na Kongresnem trgu. Zame je to najlepša stavba v Ljubljani. Včasih me je groza te neverjetne lepote. Baročni tribut  Ljubljani je, na primer, vodnjak Treh kranjskih rek pred Mestno hišo izpod kiparskega dleta Francesca Robbe. Tudi na to temo ni bilo nikoli poznenje narejeno v Ljubljani nič boljšega. To so zame kot arhitekta precej kisli občutki. Tudi moji kolegi se lahko zamislijo.

Za Ljubljano v l9. stoletju včasih rečemo Francjožefovska Ljujbljana zato, ker se to obdobje precej pokriva z dolgoletnim vladanjem tega avstroogerskega cesarja. V tem času pridobi Ljubljana klasicistično pozidavo nekako med Ljubljanico in Šišenskim hribom. Ljubljanska Pošta je lep primer takih stavb. Takrat se naredi tudi Tivoli. Meni so te stavbe všeč. Mislim, da so to lepe stavbe. Bile so trdno in zanesljivo narejene, skorajda bi lahko rekel za vse večne čase. Naj še pripomnim da omenjene stavbe niso nikdar zadobile milosti v očeh in pisanju slovenskih umetnostnih kritikov, ne vem zakaj ne. V tem času se začne intenzivna pozidava obširnih površin izven zgodovinskega mestnega prostora pod Grajskim gričem. Strnjenega vtisa mesta kot jasno določenega zazidanega otoka v pokrajini ni bilo več.

Ob koncu 19. stoletja in v začetku 20 stoletja se je v Ljubljani zidalo v secesijskem slogu.To je bil obenem čas po silovitem ljubljanskem potresu leta 1895. Včasih se sliši za to obdobje kar ime popotresna Ljubljana. Secesijski slog se zato pokriva z obnovo delno porušenega mesta.  Miklošičeva cesta je večinoma pozidana s takimi stavbami. Najbolj znan graditelj iz tega časa je arhitekt Maks Fabiani. Jubilejni – Zmajski most po načrtih arhitekta Zaninovića je narejen v skladu s to maniro. To je verjetno najbolj znana sesesijska arhitektura v Ljubljani.

Med obema velikima vojnama je deloval in ustvarjal v Ljubljani Jože Plečnik. Arhitekturni kronisti rečejo za to obdobje kar »Plečnikova Ljubljana«. Ljubljanska tržnica, Narodna in univerzitetna knjižnica, Tromostovje…dolg bi bil seznam vseh stvari, ki jih je veliki mojster postavil v Ljubljani. Plečnikov opus v Lubljani je ogromen. Včasih se zdi, da uspešno konkurira in celo prekaša imenitnost baročne Ljubljane. Baročna Ljubljana v evropskih primerjavah  ni nič izrednega. Takih mest je veliko. Plečnikova Ljubljana je svetovna posebnost. Take arhitekture s tako veliko mero izvirnosti, domišljije in estetske perfekcije nima nobeno mesto na svetu. Mislim, da je Ljubljana kljub sorazmerni majhnosti, vendarle velika evropska prestolnica prav zaradi Plečnika in njegovega dela v Ljubljani. Plečnik bi gotovo zaslužil v Ljubljani en velikanski spomenik, le kdo bi se mu ga upal postaviti? Med obema vojnama je bil Plečnik ljubljanski arhitekturni imperator. Kljub temu tiho dovoli postavitev ljubljanskega Nebotičnika, kjer je bil na delu arhitekt Vladimir Šubic. To je imenitna stavba in eden najbolj uveljavljenih simbolov našega mesta. Poleg Plečnika postavijo v tem času v Ljubljani še celo vrsto stavb po zasnovah drugih arhitektov, ki tvorno prispevajo k ubrani podobi mesta.

Ko se je začela druga svetovna vojna je bila Ljubljana harmonično mesto, kjer se je prepletala baročna arhitektura s Plečnikovo Ljubljano, gradnjo v secesijskem slogu in klasicizmom 19. stoletja.

Podoba Ljubljane je doživela takrat enega svojih zgodovinskih vrhov.

Ena misel na “Kdaj je bila Ljubljana najlepša?”

  1. Hvala na ugodnoj večeri u Vodnjanu, šteta da nismo malo popričali, ali mozda drugom prilikom (morao sam natrag u Banjole, a i bili ste gost kolega iz Vodnjana) Sličan pregled “potrošene struke” nažalost bi mogli pokazati za čitav niz gradova “u regiji” (Zagreb incl. makar Novi Zagreb zaslužuje drugi predznak)

    A propos Plečnika: Prije desetak godina sam se našao u Providence-u glavnom graduu najmanje USA države – 80-ih su pokusali korigirati onih “40% P za automobile” i grad uciniti ljudskijim . Neke teme su me podsjecale na Plečnikova rjesenja (oko vode) mozda na malo američko-postmodernisticki nacin, ali ocito prihvačen od ljudi – nisam nikada istražio otkud im takva rješenja,… ali u najvecoj gradskoj knjižari Providence-a jedna čitava policu je bila ispunjena Plečnikom
    srdacan pozdrav BD

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja