Za resnično versko svobodo

Gospod Tit Turenšek je praktičen človek. Verniki – katoliki, protestanti, islamisti, budisti, izraeliti, jehovske priče itn, naj za svoje verske potrebe plačujejo poseben davek. Nevernikom bi tega davka ne bi bilo treba plačevati, sploh pa, poudarja gospod Turenšek, pri nas so vse cerkve  ločene od države. Zamislil sem se.

Meni, na primer, vrhunski šport ni čisto nič mar. Čisto vseeno mi je, če pride Tina Maze kakšno stotinko sekunde prej ali kasneje na smučarski cilj, osvoji prvo,  peto ali sedemnajsto mesto v nevemkakšnih razvrstitvah.  Ne razumem zakaj bi bile tiste stotinke sekunde tako neskončno pomembne za žitje in bitje mojega naroda.  Meni se zdi to početje nepotrebno in brez pomena. Ne vem zakaj zastavlja moja država za Tino Maze in njene smučarske kolege in kolegice tako velikanske vsote denarja.

Čisto veseeno mi je če se naša nogometna reprezentanca uvrsti ali ne na svetovno, evropsko, balkansko ali kakšno drugo prvenstvo. Vseeno mi je če Cimerotič, ali kakšen drug član fuzbalske druščine,  zabije kje gol ali pa sploh ne. Enajst ljudi v najlepših letih življenja se podi za žogo in jo skuša z nogami plasirati v poseben zamrežen prostor ob robu igrišča, enajst drugih jih pri tem skuša poškodovati ali vsaj čim bolj ovirati in po možnosti spraviti žogo v prav tak prostor na drugi strani igrišča. Meni se zdi to početje odraslih ljudi neresno. Dokler je stvar na nivoju igre in zabave, zadevo še nekako razumem. Ko postane profesionalna in na državne stroške, sem do tega početja še toliko bolj zadržan.

Kar sem napisal za smučarje in fuzbaliste, velja seveda tudi za kanuiste, hokejiste, plavalce, atlete, rokoborce, boksarje, rokometaše, odbojkaše, strelce, padalce, kegljače, kolesarje…. in kajjastvem katere druge športnike in športnice.

Univerzijado v Mariboru in Evropsko košarkaško prvenstvo v Sloveniji razumevam kot nepotrebno zapravljanje državnega denarja.

Računam bolj povprek in na pamet. Prvoligaški fuzbalski klub obrne, če se prav spominjam iz občil, med dvemi in tremi milijoni evrov na leto. Računam čez palec: za fuzbal damo na leto v Sloveniji okrog 50 do 60 milijonov evrov.  Za smučanje najbrž nekaj podobnega. Ostali športi so cenejši. Če takole povzamem se zavrti na leto v športu v Sloveniji okrog pol milijarde državnega denarja. Če mi bo finančni minister ali  minister za šolstvo in šport postregel z natančnimi številkami mu bom zelo hvaležen. Pri seštevanju naj ne pozabita na gradnjo in vzdrževanje športnih objektov, stroške Olimpijskega komiteja in drugih športnih delavcev, »športne pokojnine« in ne nazadnje tudi sponzorska sredstva, saj je tudi to v bistvu »naš« denar.

In ker meni vrhunski in profesionalni šport v Sloveniji ni čisto nič mar, predlagam, da se pri nas uvede »športni davek«. Športni navdušenci naj ga plačujejo, tisti, ki se nam  šport fučka,  naj bi ga bili oproščeni. Tako bi se mi zdelo pravično in pošteno.

Premišljujem naprej.

Jaz nisem ljubitelj opere, baleta in plesnih prireditev še toliko manj. Ljubitelji opere, plesa in baleta naj ustanovijo Društvo ljubiteljev opere, plesa in baleta. Z vstopnicami na posamezne prireditve naj plačujejo vse operne pevce in pevke, orkestraše, zboriste, plesalce, balerine , plesalce, umetniško vodstvo, tehnično osebje, administracijo, vzdrževanje stavb, popravila in morebitne dozidave in prezidave.  Z vstopnino naj poplačajo, na primer, aktualno nadzidavo ali prizidavo  ljubljanske operne hiše.  Zakaj bi vsi plačevali zato, da nekateri hodijo v opero na balet in na plesne prireditve.

Ne hodim v kino. Včasih sem si ogledal kakšen slovenski film zato, da bi bil na tekočem  in, da bi vedel kako in kaj je s slovensko kulturo in filmom posebej. Sem odnehal. Morda nastajajo na Slovenskem v zadnjih letih tudi dobri filmi. O tem ne morem soditi.  Sem pa za to, da se slovenska filmska produkcija  vzdržuje in plačuje z izkupičkom od prodanih vstopnic.

To bi se mi zdelo smiselno.

Po Sloveniji vozijo z velikanskimi izgubami avtobusi in potniški vlaki. Izgube poravnavamo vsi slovenski državljani. Meni niti na misel ne pride, da bi se vozaril z vlaki ali avtobusi.  Imam svoj avtomobil , ker cenim sebe in svoj dragoceni čas. Velikost avtomobila, brzina, oblika, cena…določajo  smisel in pomen posameznika. To je jasno. Kdor nima avtomobila, kdor se ne vozi z avtomobilom ni, no, ne vem kako bi napisal…nekako ni kompleten Slovenec. Kdor nima avtomobila v življenju pač ni uspel, morda mu bo dano kdaj drugič. Mogoče me je malo zaneslo, nočem biti sektaš. Ne, to sploh ne. Ampak vseeno, kdor se mora voziti z vlaki in avtobusi, naj z vozovnicami pokriva resnične stroške takega prevoza! Nas avtomobiliste železnica in avtobusi čisto nič ne brigajo!

In tako naprej.

Na misel mi prihajajo šole. Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani zastonj študiramo bodoče odvetnike, notarje, tožilce, sodnike, vodilne uslužbence v javni upravi itn. Zastonj študirajo in še bolj žurirajo po sedem in več let preden diplomirajo. Odvetniki, na primer, še sami sebi ne verjamejo tega, o čemer prepričujejo sodni zbor, ko branijo svoje kliente. Kljub temu dobivajo za svoje delo v nebo vpijoče denarje. In te smo zastonj šolali. To je nesmisel. Bodoči pravniki naj si sami plačujejo svoj uk in razvedrilo na univerzi! Na misel mi prihaja FDV pa Filozofska fakulteta, pa trume bodočih humanistov vseh vrst,  menedžerjev, upravljalcev, ekonomistov in podobnih diplomiranih »profilov«. Unikum je Tekstilna fakulteta, kjer zastonj vzgajamo bodoče tekstilne inženirje, čeprav, kot je znano, v Slovenji tekstilne industrije skoraj ni več.

Vojska oziroma oborožene sile Slovenije nas veliko stanejo. Vojska je najbrž vsaj tako draga, kot je drag profesionalni šport. Jaz slovenskih oboroženih sil ne potrebujem. Jaz ne potrebujem vse te vojaške krame kot so: letala  Pilatus, ladja Triglav, renovirani sovjetski tanki, Falkon, dobavljene in še ne dobavljene Patrije. Kdor se hoče iti vojake in borbeno pripravljenost in se hoče igrati s temi dragimi igračami, naj se gre na svoje stroške. Mene se to ne tiče.

Tole, kar bom  sedaj nakazal se mi zdi problematično, pa kaj, klene besede gospoda Tita Turnška me hrabrijo in vzpodbujajo. Gre za zdravstveno varstvo, pa invalide in duševne bolnike. Vem, to so zelo občutljive zadeve. Jast sem bil, hvala bogu, do sedaj zdrav. Prehlad, glavobol po kakšnem veseljačenju, sezonska gripa, vse skupaj nič posebnega. Težave sem reševal doslej z aspirini. Upam, da bo še dolgo tako. Ne vem, kako bo na stara leta. Morda za vse našteto vendarle nisem dovolj pameten. Kličem na pomoč gospoda Tita Turnška!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja