Za pravo versko svobodo



Vse, ki so se oglašali z različnimi besedili pod tem naslovom, bi rad opozoril na pojem »družbene pogodbe«. Sam izraz je prvi definiral in opisal J.J.Rousseau v 18. stoletju, vendar  so različne oblike družbene pogodbe prakticirale  vse kolikor toliko organizirane človeške združbe. Običajno govorimo  o družbeni pogodbi v posamezni državi. Družbena pogodba kot podpisan dokument ne obstoja, razumevala naj bi se po naravi stvari. Ustava, zakoni, predpisi, uredbe, pravila in podobno  so lahko del družbene pogodbe. Kljub temu ostaja  cela vrsta stvari in pojmo v, ki so v okviru družbene pogodbe »razumejo same po sebi«. Družbena pogodba se s časom spreminja. Včasih je bilo samo po sebi umevno, da služijo zdravi mladi moški prebivalci države vojaški rok. Tega ni več. Imamo poklicno vojsko. Imamo tudi vojakinje, tudi tega včasih ni bilo. Do vladavine prosvetljene cesarice Marije Terezije je družbena pogodba  tudi na Slovenskem obsegala tlačanstvo. Itn. V zadnjem času se spreminja družbena pogodba v zvezi z življenskim partnerstvom, beseda poroka se, na primer, zmeraj manj omenja.

Družbena pogodba določa odnos med posameznikom in državo.   Natančneje povedano: regulira nasprotja med posamezniki in splošno naravnanostjo države.  Državo izvaja, vsaj v našem evropskem okolju, demokratično določena vlada.  Solidarnost je mogoče ena najbolj temeljnih lastnosti družbene pogodbe: vsi za enega, eden za vse.  Zdravstvo, šolstvo, pokojnine, kultura, znanost, šport…so pojmi, kjer vidik družbene pogodbe prihaja do polne veljave. Spremembe družbene pogodbe po načelu :«Jest sm se pa neki zmislu« so nevarne in se v zgodovini niso obnesle. Kolektivizacija kmetijstva po Oktobrski revoluciji  (sprememba družbene pogodbe !) v bivši SSSR je povzročila lakoto in smrt milijonov prebivalcev . Pri nas se je v zadnjih letih naredilo na desetine novih občin, kar se v praksi menda ne obnese najbolj, ampak pet ljubljanskih mestnih občin se je združilo v eno samo mestno občino. To je precej protislovno  prakticiranje (razsodnih?) upravljalcev države. No, milijone sestradancev v SSSR in novih  slovenskih občin vendarle ne bi rad po usodnosti primerjal med seboj! V skladu z veljavno družbeno pogodbo država širokogrudno podpira, na primer, ljubljansko opero, za ansambel Slavka in Vilka Avsenika ni dala nikoli niti ficka. Za gostovanje Newjorške filharmonije je denar, za gostovanje pokojnega Michaela Jacksona ga ni bilo in tega gostovanja (tudi zato) ni bilo.

Zanimivo je, da so se vsi komentatorji tako ali drugače razpisali o vrhunskem športu v Sloveniji in po celem svetu. Vrhunski šport je nadaljevanje vojne v mirnem času. Zadošča primerjava besednjaka v športu s tistim besednjakom, ki je v rabi v času vojnih spopadov. Razlike ni. Za vrhunski  profesionalni šport moja država na široko odpira denarnico.  Veliko bolj smotrno bi bilo, če bi se zavzemala za telesno aktivnost širokih ljudskih množic zato, da bi bile množice v povprečju vitalnejše, krepkejše, bolj zdrave, bolj poletne, da bi bile bolj sposobne za spopade s tegobami vsakdanjega življenja, da bi dalj časa živele.  Za začetek bi lahko država uredila rekreativne kolesarske steze po moji domovini. Kot je znano, je rajši namenila sredstva za  propadajoči (!) velodrom  pri Novem Mestu.

Za konec še nekoliko neresna primerjava. Za sodelovanje naših fuzbalerjev na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki so bili odprti vsi finančni registri. Jaz sem prav v tem času veslal z napihljivim čolnom »Po porečju reke Po«.  Moji državi niti na misel ni prišlo, da bi mi, na primer,  plačala vlak od Ljubljane do Benetk in nazaj. V tem kraju sem začel in končal moje veslanje.  Po pravici povedano: tudi meni ni niti na misel prišlo, da bi mi država dala za tak podvig kakšen denarni prispevek!  Tako to je, tako to gre, táko je življenje. Táko  je v tem drobnem segmentu moje zaznavanje družbene pogodbe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja