Spomenik žrtvam vseh vojn

Spomenik žrtvam vseh vojn

Objavljeno v Delu, 14. 7. 2015. Spodaj objavljamo nelektorirano verzijo.

Za ta spomenik je bil leta 2013 razpisan natečaj. Še pred izidom natečaja sem napisal v ta časopis  članek (Je moral Brunelleschi poznati uradne liste iz tistih časov?; 24.8.2013), v katerem prerokujem: »…da lahko natečaj za spomenik žrtvam vseh vojn uspe samo po pomoti«. Pomota se  ni zgodila, natečaj je bil neuspešen. V članku omenjam neustreznost lokacije ob Kongresenem trgu, cehovsko miselnost razpisovalcev, birokratsko/računovodsko/bančniško naravnanost razpisa in ne nazadnje smešno vsoto 500 000 evrov, ki naj bi zadostovala za izgradnjo spomenika.

Spomenik žrtvam vseh vojn
Izbrana rešitev – Spomenik žrtvam vseh vojn.

Z natečajem in nameravano gradnjo spomenika gre vse narobe. Žirijo natečaja so sestavljala sama prominentna imena iz sveta slovenske kulture. Potem, ko so se seznanili z rapisom natečaja, bi morali soglasno izjaviti, da se takega natečaja ne grejo in bi morali odstopili od žiriranja. S tem bi bile zelo verjetno prihranjene vse nadalnje zadrege in peripetije z natečajem. Očitno se niso dali motiti in so žirantstvo sprejeli. Ob pregledu prispelih natečajnih projektov, bi morala žirija jasno in glasno ugotoviti, da je natečaj neuspel. Niso. Brez zadrege so rutinersko podelili prvo, drugo…in tako naprej nagrado, razpisovalcu so priporočili prvonagrajeni projekt v realizacijo. Mislim, da je žirija ravnala nadvse neodgovorno in lahkomiselno. Čisto resno sprašujem vsakega žiranta posebej: »Ali ste res mnenja, da je prvonagrajeni projekt uspešna ali celo vrhunska  vidna ponazoritev pojma slovenskih žrtev vseh vojn?« Na razstavi vseh projektov v Arhitekturnem muzeju se je razkrila šibkost prvonagrajenega in vseh drugih projektov. Širša strokovna javnost je bila do natečaja več kot zadržana. Pričakoval sem,  da bodo razpisovalci od projekta odstopili. Niso. Prvonagrajeni projekt je šel v izvajalske »postopke«. Pred dnevi je bilo slovesno oznanjeno »odprtje gradbišča spomenika žrtvam vseh vojn«.  Če bo šlo tako naprej, si lahko sčasoma obetamo čisto pravo izgradnjo spomenika slovenskim žrtvam vseh vojn v skladu s prvonagrajenim projektom na natečaju iz leta 2013. Osebno sem mnenja, da se je treba nameravani spomeniški polomiji odpovedati.

Bistvo nameravane spomeniške gradnje obsega dva betonska zidova. Nič več in nič manj kot dva 15 metrov visoka brušena betonska zidova! V vsakdanjem komuniciranju to pomeni, da bosta iz teraca. Eden je, kdo ve zakaj, debelejši od drugega. Praznina tega projekta je neverjetna. To naj bi bil resen spomenik vsenacionalnega pomena? No, ja, projektant je imel v mislih pač vsoto pol miljona evrov, ki je na voljo za izgradnjo spomenika.

Natečajno gradivo je predpisovalo generalni napis na spomeniku: »Življenje je vera, kdor zanjo umira, vstane v življenje, ko pade v smrt.« Z Župančičevimi verzi v načelu ni nič narobe, pa kaj, ko so že konzumirani na grobnici narodnih herojev. Ponovitev verzov prinaša nepotrebno ideološko zmedo. Razpisovalcev in realizatorjev ta očitna nevzdržnost ne moti.

Kar tako in za vsak slučaj si usojam nekaj zgodovinskih primerjav.

1940 V bližini nameravane gradnje na Kongresnem trgu je stal včasih konjeniški spomenik kralju Aleksandru I. Zedinitelju. Bil je imenitno kiparsko delo Lojzeta Dolinarja. Podstavek je narisal arhitekt Herman Hus . Odstranili in uničili so ga Italijani leta 1941.

1931 Plečnik je genialno umestil konjeniški kip kralja Petra I. Osvoboditelja, kakor ga je iz podpeškega kamna sklesal prav tako Lojze Dolinar, na stopnice ljubljanskega Magistrata. Kip je bil kiparska mojstrovina. Tudi tega so razbili Italijani.

1949 Skromna in intimna je grobnica narodnih herojev v bližini. Na delu sta bila arhitekt Edo Mihevc in kipar Boris Kalin. Zraven je Ganglov spomenik Valvasorju (1903), ki je mladega Mirsada Begića tako presunil, da je sklenil študirati kiparstvo v Ljubljani!

1975 Spomenik Revoluciji na Trgu republikle je zasnoval Drago Tršar v sodelovanju z arhitektom Bracom Mušičem. Zahtevno nalogo je uspešno rešil v razpoznavni modernistični maniri.

1996 Begićeva škofovska vrata na ljubljanski stolnici so vrh ljubljanskega kiparstva na prostem. Spogledujejo se z Robbovim vodnjakom (1751) pred Magistratom.

1930–1940 V bližini nameravanega gradbišča je še imenitna »spomeniška« Vegova ulica po Plečnikovih zamislih. Pozabiti ne kaže Zajčevega Prešerna na Fabianijevim podstavku pred Frančiškansko cerkvijo (1905).

Naštel sem nekaj javnih spomenikov v bližini nameravane gradnje. Vsi po vrsti so spoštovanja vredne kiparske in arhitekturne umetnine. Če zamižim in gledam vse te imenitne spomenike bližnje in daljne preteklosti, vidim, da nameravana gradnja ne seže naštetim spomenikom niti do gležnja. To kar se obeta, je brez vsebine in brez lupine. Ker je izpraznjenost temeljno določilo tega projekta, je resnejša kritika skoraj nemogoča. Za kritiko so potrebne iztočnice, pa kaj, ko jih pri tem projektu preprosto ni.

Tele bridkosti gotovo ne letijo na projektanta prvonagrajenca. Naredil in narisal je prav toliko, kolikor se da narediti na sorazmerno obširni lokaciji za pol miljona enot evropske veljave. Nič več in nič manj. To se pravi skoraj nič. Tu se je treba zamisliti. Koliko je veljal Robbov vodnjak vizavi letnega proračuna takratne Ljubljane? Koliko sta veljala Aleksander in Peter ali pa spomenik Revoluciji, da ne naštevam naprej? Prav gotovo so bili to za tiste čase veliki denarji, ki jih je takratni občutek časa in zavedanja znal spraviti skupaj. Življenje v 18. stoletju, za časa Franca Jožefa, v kraljevini in pod Titom je bilo neprimerljivo skromnejše v primeri z aktualno vsakdanjo prakso. Toliko, kot imamo sedaj denarja, ga nismo imeli nikoli v zgodovini. Pomisli naj se vsaj na avtomobilizem, turizem in šopingcentre; kakšni velikanski denarji so povezani s temi pojmi! Vsega našteta zgodovinska obdobja niso poznala. In vendar so zmogla spomeniške umetnine, ki jim dandanašnji nismo kos, kaj šele, da bi jih presegali.

Leta 1990 se je v Sloveniji svet obrnil na glavo. Dobili smo svojo državo, parlamentarno demokracijo, nov ekonomski sistem, naredili so se novi socialno vrednostni odnosi. Čez nekaj let smo bili vključeni v Evropsko skupnost. Tektonski premiki v vsakdanjem zavedanju bi zaslužili tudi kakšno resno od daleč vidno obeležje. Dokazovalo bi, da smo svoje države res vredni.

Janez Suhadolc, junij, 2015

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja