suhadolc.si?

Mikrotik OS – Osnovna nastavitev

nejc — Fri, 18 Jun 2010 07:19:42 +0000

Danes smo skoraj zaključili četrto izdajo Mikrotik treninga za MTCNA certifikat in je verjetno že čas, da del teh predavanj povzamem na tem mestu.

Ker je tega kar nekaj, bom to naredil v nekaj postih, obljubim, da bodo vsaj za ta namen precej bol jpogosti. Začeli bomo z osnovno higieno – konfiguracijo Mikrotika. Tu bomo nastavili naslednje ključne komponente:

Požarni zid,

uro in časovno cono,

beleženje ključnih sistemskih dogodkov na “disk”,

dostop iz znanih “administrativnih” omrežij,

dostop s trkanjem na porte (znan tudi kot Knock zaščita)

V naslednjih postih bomo pogledali še:

enostavnejšo impelmentacijo dodeljevanja pasovne širine uporabnikom s “Simple Queues”,

kompleksnejšo klasifikacijo prometa z “Mangle” mehanizmom,

Nastavitev “Queue Tree”, tako da imajo različni protokoli različne prioritete

Jutri bom na zaključku tečaja pokazal tudi eno od implementacij IPv6 požarnega zidu, ki sem jo podal v prejšnjem postu. Glede na to, da je šla zadeva nekoliko naprej, bomo morda ponovili vajo iz IPv6 in bom to tudi objavil.

Lotimo se torej osnovne konfiguracije Mikrotik usmerjevalnika:

Opravilo je zelo enostavno, spodnjo kodo le skopirajte v terminalno okno.

Pomembno: Skripta nastavi osnovno higieno usmerjevalnika, ne nastavi pa naslednjih parametrov:

ne nastavi lokalnega naslova,

ne nastavi zunanjega IP naslova ali dhcp/pppoe ali kakšenga drugega klienta

ne nastavi NAT prevajanja

Razlog je preprost, obstaja preprosto preveč kombinacij.

Uspešno konfiguriranje!

# najprej uredimo beleženje sistemskih dogodkov

/system logging

# pobrišemo osnovno konfiguracijo

remove 0
remove 1
remove 2
remove 3

# popravimo velikost datotek, kamor beležimo dogodke in dodamo novo – persistentno -
# za firewall dogodke

action set 0 disk-lines=200
action set 1 disk-lines=200
action add target=disk disk-lines=200 name=FirewallHits

# dodamo zanimive dogodke, ki jih želimo beležit

add topics=critical action=disk
add topics=critical action=echo
add topics=error action=disk
add topics=warning action=disk
add topics=info,!firewall action=memory
add topics=firewall action=FirewallHits

# če imamo kakšen linux s syslog procesom, odkomentiramo tudi spodnje, pa seveda nastavimo pravi IP
# action set 3 remote=10.10.1.1:514 disabled=yes

# nastavimo čas s časovnim strežnikom in časovno cono

/system ntp client
set enabled=yes mode=unicast primary-ntp=193.2.1.117 secondary-ntp=193.2.1.92
/system clock set time-zone-name=”Europe/Ljubljana”

# dodamo svojo interno mrežo na spisek dovoljenih naslovov

/ip firewall address-list
add address=192.168.0.0/24 comment=”interno” disabled=no list=safe

#dodamo pravila v pošarni zid

/ ip firewall filter
add chain=input protocol=tcp dst-port=2030 action=add-src-to-address-list address-list=knock \
address-list-timeout=15s comment=”" disabled=no
add chain=input protocol=tcp dst-port=4060 src-address-list=knock action= add-src-to-address-list \
address-list=safe address-list-timeout=15m comment=”" disabled=no

add chain=input connection-state=established action=accept comment=”Accept established connection packets” disabled=no
add chain=input connection-state=related action=accept comment=”Accept related connection packets” disabled=no
add chain=input connection-state=invalid action=drop comment=”Drop invalid packets” disabled=no

add chain=input src-address-list=safe action=accept comment=”Allow access to router from known network” disabled=no

add chain=input protocol=tcp psd=21,3s,3,1 action=drop comment=”detect and drop port scan connections” disabled=no
add chain=input protocol=tcp connection-limit=3,32 src-address-list=black_list action=tarpit \
comment=”suppress DoS attack” disabled=no
add chain=input protocol=tcp connection-limit=10,32 action= add-src-to-address-list \
address-list=black_list address-list-timeout=1d comment=”detect DoS attack” disabled=no

add chain=input protocol=icmp action=jump jump-target=ICMP comment=”jump to chain ICMP” disabled=no
add chain=input action=jump jump-target=services comment=”jump to chain services” disabled=no
add chain=input dst-address-type=broadcast action=accept comment=”Allow Broadcast Traffic” disabled=no

add chain=input action=log log-prefix=”Filter>” comment=”" disabled=no
add chain=input action=drop comment=”drop everything else” disabled=no

add chain=ICMP protocol=icmp icmp-options=0:0-255 limit=5,5 action=accept comment=”0:0 and limit for 5pac/s” disabled=no
add chain=ICMP protocol=icmp icmp-options=3:3 limit=5,5 action=accept comment=”3:3 and limit for 5pac/s” disabled=no
add chain=ICMP protocol=icmp icmp-options=3:4 limit=5,5 action=accept comment=”3:4 and limit for 5pac/s” disabled=no
add chain=ICMP protocol=icmp icmp-options=8:0-255 limit=5,5 action=accept comment=”8:0 and limit for 5pac/s” disabled=no
add chain=ICMP protocol=icmp icmp-options=11:0-255 limit=5,5 action=accept comment=”11:0 and limit for 5pac/s” disabled=no
add chain=ICMP protocol=icmp action=drop comment=”Drop everything else” disabled=no

add chain=services src-address-list=127.0.0.1 dst-address=127.0.0.1 action=accept comment=”accept localhost” disabled=no
add chain=services protocol=udp dst-port=20561 action=accept comment=”allow MACwinbox ” disabled=no
add chain=services protocol=tcp dst-port=2000 action=accept comment=”Bandwidth server” disabled=no
add chain=services protocol=udp dst-port=5678 action=accept comment=” MT Discovery Protocol” disabled=no
add chain=services protocol=tcp dst-port=161 action=accept comment=”allow SNMP” disabled=yes
add chain=services protocol=tcp dst-port=179 action=accept comment=”Allow BGP” disabled=yes
add chain=services protocol=udp dst-port=5000-5100 action=accept comment=”allow BGP” disabled=yes
add chain=services protocol=udp dst-port=123 action=accept comment=”Allow NTP” disabled=yes
add chain=services protocol=tcp dst-port=1723 action=accept comment=”Allow PPTP” disabled=yes
add chain=services protocol=gre action=accept comment=”allow PPTP and EoIP” disabled=yes
add chain=services protocol=tcp dst-port=53 action=accept comment=”allow DNS request” disabled=no
add chain=services protocol=udp dst-port=53 action=accept comment=”Allow DNS request” disabled=no
add chain=services protocol=udp dst-port=1900 action=accept comment=”UPnP” disabled=yes
add chain=services protocol=tcp dst-port=2828 action=accept comment=”UPnP” disabled=yes
add chain=services protocol=udp dst-port=67-68 action=accept comment=”allow DHCP” disabled=no
add chain=services protocol=tcp dst-port=8080 action=accept comment=”allow Web Proxy” disabled=yes
add chain=services protocol=ipencap action=accept comment=”allow IPIP” disabled=yes
add chain=services protocol=tcp dst-port=443 action=accept comment=”allow https for Hotspot” disabled=yes
add chain=services protocol=tcp dst-port=1080 action=accept comment=”allow Socks for Hotspot” disabled=yes
add chain=services protocol=udp dst-port=500 action=accept comment=”allow IPSec connections” disabled=yes
add chain=services protocol=ipsec-esp action=accept comment=”allow IPSec” disabled=yes
add chain=services protocol=ipsec-ah action=accept comment=”allow IPSec” disabled=yes
add chain=services protocol=udp dst-port=520-521 action=accept comment=”allow RIP” disabled=yes
add chain=services protocol=ospf action=accept comment=”allow OSPF” disabled=no
add chain=services action=return comment=”" disabled=no

blockquote>

Ipv6 firewall

nejc — Fri, 18 Dec 2009 01:56:49 +0000

: Image via Wikipedia

Novi internetni protokol je tu, kot sem že omenjal bo prinesel tudi cel kup težav. Prva je gotovo varnost omrežji.
Seveda ne trdim, da je Ipv6 kaj bolj nevaren od obstoječega Ipv4, gre le za to, da ni več t.i. NAT mehanizma, ki je interne IP naslove zakril za požarnim zidom in s tem uvedel neko logično pregrado. Dobra praksa je seveda bila, da poleg samega NAT pravila dodamo tudi potrebne filtre, vendar tega v glavnem v praksi nismo kaj dosti počeli.

Od uvedbe Ipv6 sem iskal primerno konfuguracijo za požarni zid na svojem Mikrotik usmerjevalniku in sem jo zgleda danes našel. Lepota je v tem, da je zelo razdelana in natančna. Precejšen del je namenjen ICMP protokolu, ki bo verjetno glavna tema varnosti pri Ipv6, saj ga ne smemo več blokirati. zato je smiselno vsaj videti, kaj se tam dogaja in zadeve do neke mere regulirati.

Skripto sem našel tule in jo malo popravil, ker ni dosledno uporabljala globalnih spremenljivk in zato ni delala.

Kratka navodila

Nastavite le prve tri globalne spremenljivke, da bodo ustrezale vašemu ipv6 omrežju. Prva označuje Ipv4 2 Ipv6 tunel, razen če imate Ipv6 že kar na priključtu ponudnika – v tem primeru vnesite ta priključek, druga določa vaš subnet, pretja pa priključek (ali bridge), kjer so interni uporabniki.

Svoj brezplačni Ipv6 tunel lahko naredite na http://tunnelbroker.net . Mikrotik je med podprtimi usmerjevalniki, tako da vam bodo kar generirali kodo, ki jo potem prilepite v svoj usmerjevalnik. Moralo bi delovati kar takoj, mene je malce hecal network discovery, zna biti, da je v aktualni verziji že popravljeno.

:global wan sit1
:global locals 2001:xx:xx:xx::/64
:global lan UporabnikiIpv6

/ipv6 firewall address-list{
add address=$locals comment=”" disabled=no list=local
}

/ipv6 firewall filter {
remove [find]
}
/ipv6 firewall filter {
add action=accept chain=output comment=Multicast disabled=no dst-address=\
    ff02::/16
add action=drop chain=forward comment=Invalid connection-state=invalid \
    disabled=no
add action=jump chain=forward comment=Forward-icmpv6 disabled=no jump-target=\
    forward-icmp protocol=icmpv6
add action=accept chain=forward comment=”forward established” \
    connection-state=established disabled=no
add action=accept chain=forward comment=related connection-state=related \
    disabled=no
add action=accept chain=forward comment=Forward-locals connection-state=new \
    disabled=no dst-address=2000::/3 dst-address-list=!local \
    out-interface=$wan src-address-list=local in-interface=$lan
add action=accept chain=forward comment=Forward-Internet connection-state=new \
    disabled=no out-interface=$lan dst-address-list=local in-interface=$wan\
     src-address=2000::/3 src-address-list=!local
add action=log chain=forward comment=”" disabled=no log-prefix=”"
add action=drop chain=forward comment=”" disabled=no
add action=accept chain=input comment=Multicast disabled=no dst-address=\
    ff02::/16 in-interface=$lan
add action=jump chain=input comment=icmpv6 disabled=no jump-target=input-icmp \
    protocol=icmpv6
add action=accept chain=input comment=Established connection-state=\
    established disabled=no
add action=drop chain=input comment=Invalid connection-state=invalid \
    disabled=no
add action=accept chain=input comment=lan disabled=no in-interface=\
    $lan src-address-list=local
add action=jump chain=input comment=input-internet disabled=no in-interface=\
    $wan jump-target=input-internet-v6 src-address-list=!local
add action=log chain=input comment=”default log” disabled=no log-prefix=”"
add action=drop chain=input comment=”default input drop” disabled=no
add action=accept chain=input-icmp comment=”Destination Unreachable RFC4443″ \
    disabled=no icmp-options=1:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=input-icmp comment=”Packet Too big RFC4443″ disabled=\
    no icmp-options=2:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=input-icmp comment=”Echo request RFC4443″ disabled=no \
    icmp-options=128:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=input-icmp comment=”Echo Reply RFC4443″ disabled=no \
    icmp-options=129:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=input-internet-v6 comment=”" disabled=no
add action=accept chain=input-icmp comment=”Neighbor Advertisement RFC4861″ \
    disabled=no icmp-options=136:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=input-icmp comment=”Neighbor Solicitation RFC4861″ \
    disabled=no icmp-options=135:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=input-icmp comment=”Parameter Problem RFC4443″ \
    disabled=no icmp-options=4:0 protocol=icmpv6
add action=log chain=input-icmp comment=”" disabled=no log-prefix=”"
add action=drop chain=input-icmp comment=”Default drop” disabled=no
add action=jump chain=output comment=Output-icmpv6 disabled=no jump-target=\
    output-icmp protocol=icmpv6
add action=log chain=output comment=”" disabled=no log-prefix=”"
add action=accept chain=output-icmp comment=”Destination Unreachable RFC4443″ \
    disabled=no icmp-options=1:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=output-icmp comment=”Packet Too big RFC4443″ \
    disabled=no icmp-options=2:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=output-icmp comment=”Echo request RFC4443″ disabled=\
    no icmp-options=128:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=output-icmp comment=”Echo Reply RFC4443″ disabled=no \
    icmp-options=129:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=output-icmp comment=”Neighbor Advertisement RFC4861″ \
    disabled=no icmp-options=136:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=output-icmp comment=”Neighbor Solicitation RFC4861″ \
    disabled=no icmp-options=135:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=output-icmp comment=”Parameter Problem RFC4443″ \
    disabled=no icmp-options=4:0 protocol=icmpv6
add action=drop chain=output-icmp comment=”" disabled=no
add action=accept chain=forward-icmp comment=”Echo Reply RFC4443″ disabled=no \
    icmp-options=129:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=forward-icmp comment=\
    “Destination Unreachable RFC4443″ disabled=no icmp-options=1:0 protocol=\
    icmpv6
add action=accept chain=forward-icmp comment=”Packet Too big RFC4443″ \
    disabled=no icmp-options=2:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=forward-icmp comment=”Echo request RFC4443″ disabled=\
    no icmp-options=128:0 protocol=icmpv6
add action=accept chain=forward-icmp comment=”Neighbor Advertisement RFC4861″ \
    disabled=yes icmp-options=136:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=forward-icmp comment=”Neighbor Solicitation RFC4861″ \
    disabled=yes icmp-options=135:0-255 protocol=icmpv6
add action=accept chain=forward-icmp comment=”Parameter Problem RFC4443″ \
    disabled=no icmp-options=4:0 protocol=icmpv6
add action=log chain=forward-icmp comment=”" disabled=no log-prefix=”"
add action=drop chain=forward-icmp comment=”Default Drop” disabled=no
}

Hitrosti internetnih povezav

nejc — Tue, 04 Aug 2009 23:48:16 +0000

Trenutno sem V Rigi, Latvija, na nekem predavanju, ki ga prireja Mikrotik, zelo zanimiv proizvajalec strojne in programske opreme za usmerjevalnike, ki na svojo srečo, ne nosi za sabo preveč bremen preteklosti.
Kakor koli, pogovor je danes nanesel na pasovno širino (v nadaljevanju kar hitrost povezave), ki nam jo ponudniki prodajajo. Težava je namreč v tem, da večina ponudnikov prodaja nekaj, česar pravzaprav nima. Kaj bi se recimo zgodilo, če bi se vsi T-2 uporabniki na primer zmenili, da bodo istočasno zagnali uTorrenta na vseh domačih mašinah? Prej bi jih pa priklopili direktno na T-2 switch, da ne bodo s tem sesuli svojih routerjev.

Za tak primer bi moral imeti ponudnik zagotovljeno hitrost na vseh poteh, ki bi bila seštevek vseh hitrosti pri uporabnikih. Tega seveda nihče nima, pravzaprav bi bili že zelo srečni, če bi kdo imel vsaj tisočinko tega.
Ponudniki se sicer večinoma zavarujejo v svojih pogodbah, kjer nekje piše, da je hitrost “best effort” ali da je navedena hitrost največ ta in ta. Zelo redki povedo kakšna pa je minimalna hitrost, ki jo bi lahko uporabnik, če bo imel smolo, pri njih izkusil.
Temu bi se dalo izogniti s cenovnim modelom, ki bi bil sicer nekoliko bolj zapleten, sem pa prepričan, da bi se ga ljudje hitro navadili.
Šlo bi nekako takole: Hitrost povezave ne bi bila fiksna. Določen krajši čas Tb bi bila zelo visoka, recimo 100Mbps, temu bi rekli lahko “burst”, hitrosti povezave pa Vb. Po tem času (ob polni hitrosti) bi padla na neko bistveno manjšo hitrost, recimo ji Vmin. Tam bi ostala dokler bi seštevek (integral) trenutnih hitrosti v drsečem obdobju zadnjih Tb enot ne bi padel pod določeno mejo Vcut*Tb. Z drugimi besedami, če bi uporabnik stalno kuril le Vcut internetne povezave, bi imel skozi konstantno hitrost. Vcut bi bila seveda bistveno nižja od sedanjih hitrosti ali Vb hitrosti.
To bi privedlo do bistveno kvalitetnejše izkušnje za uporabnike, ki internet uporabljajo za delo, ter nekoliko slabše izkušnje za tiste, ki ga uporabljajo za pretakanje vsebin, pa tudi za recimo backup na daljavo.
Paketi bi se razlikovali med seboj v glavnem po Tb parametru.
Seveda je tudi v tem modelu možno, da uporabniki vsi na enkrat začno pretakati nekaj velikega in so zato vsi na Vb hitrosti. Zato bi bilo smiselno povedati tudi kakšen je standardni čas, po katerem ob statističnih predpostavkah pridemo do resnične Vb hitrosti. Dodatna komplikacija je pa še ta, da so verjetno pogoji za dostop do lokalnega omrežja drugačni kot recimo pogoji za dostop do mednarodnega. Zato bi bilo verjetno nujno ta različna področja ločit in za vsakega določit neko svojo ceno glede na prej predstavljene parametre. Iz tega pa bi se naredili komercialni paketi, ki bi zajemali vsa področja s smiselnimi parametri za različne tipe strank.

Ipv6 je tu

nejc — Fri, 31 Jul 2009 22:20:18 +0000

Danes bi moral pisati nek tekst, pa mi ni dišalo in sem zato delal vse drugo. Najprej sem očistil klimo (kul je, ker ima odtok za kondenz in lahko zato nanjo zlivaš poljubne količine vode – na hladilna rebra seveda, da s tem odplakneš hrano za bakterije in drugo golazen, ki se tam notri redi), potem sem celo nekaj pospravljal, na koncu sem se pa lotil IPv6 protokola.
Vse skupaj je bilo posledica tega, da sem pred dnevi srečal Jana Žorža, ki se s tem poklicno ukvarja in ima celo spletno stran posvečeno vpeljavi tega novega protokola (http://ipv6.go6.si).

Moram reči, da se mi zdi, da bo s tem kar precejšnja drama. Čeprav je protokol nedvomno precej naprednejši, pa uvaja nekatere res dramatične spremembe, ki bodo prinesle kar nekaj težav: Zadeva pravzaprav ni združljiva z IPv4, kar pomeni, da bomo leta in leta živeli z obema. Starega protokola enostavno ne bo mogoče opustiti, kar pomeni, da bo treba oskrbovati kar dva. Zelo nadležno. Človek bi pričakoval, da bo obstajal nek protokol za prevod med enim in drugim, pa tega enostavno ni. Je par poskusov pa nobenega pravega standarda.
IPv6 več ne potrebuje NAT, torej prevoda lokalnih naslovov v javne. Sliši se super, je pa kup težav na obzorju. Trenutno večina podjetij in domov “varuje” svoje računalnike z usmerjevalniki, ki prevajajo njihove lokalne IP naslove v javne. Ko javni strežnik odgovori, ta usmerjevalnik ugotovi za katero povezavo gre in zopet nazaj prevede tokrat javni naslov v lokalnega. Finta je v tem, da če povezave ni, torej ni bila ustvarjena iz notranjega računalnika, in zato usmerjevanik ne naredi ničesar. To nas do neke mere varuje pred zunanjimi vdori. Seveda NAT ni varnostna tehnologija, je pa res, da v praksi za manjše in manj varnostno občutljive uporabnike kar nekako deluje. Če tega kar naenkrat ne bo več, bo vzdrževanje usmerjevalnikov v takih okoljih precej bolj problematično. Upamo, da bodo vsaj cenejši usmerjevalniki vsebovali neke privzete nastavitve, ki bodo po funkciji podobne NAT, torej da bo dovoljen promet navzven, notri pa v celoti prepovedan
Ker naši omiljeni ponudniki seveda še ne podpirajo IPv6, je komplikacija tudi s tem. Če se želite s tem igrati, je treba narediti tunel preko IPv4. Za to pa rabite ponudnika, ki ima na drugi strani strežnik, ki te tunele razkodira in vam tudi dodeli del novega naslovnega prostora, ki je milo rečeno res ogromen. Osnovni prostor, ki vam ga bodo dodelili za vašo, recimo domačo uporabo, bo bistveno večji od celotnega interneta, kot ga poznamo danes. Pojdite torej na (recimo) http://he.net/ in si naredite svoj račun. Če imate katerega od podprtih usmerjevalnikov, vam bodo zgenerirali celo skripto, s katero boste nastavili svoj usmerjevalnik za delo z IPv6. Jaz uporabljam Mikrotik – s tem res ni bilo nobenih težav.

Takole, prvo poglavje je zaključeno, nastavil sem tudi osnovni požarni zid, bomo videli, kaj bo prineslo jutro.

CRM za poljedelce (ker se lepše sliši kot za kmete)

nejc — Wed, 08 Jul 2009 22:15:25 +0000

Ste že dostikrat prišli nazaj v svoje podjetje (recimo iz »sestanka«) in vam je kolegica rekla: »Ej, klical te je Un.« Odgovorili ste: »Kateri Un?«, pa je dejala: »Tisti, ki smo mu prodali tist.«. Vi ste na koncu rekil le še: »Kga?«, ali pa, namesto, izustli kakšen neartikuliran zvok.

Naj vas potolažim: podobno, le v veliko večjih dimenzijah se dogaja tudi večjim. Banke nam pošiljajo reklame za svoje produkte, ki smo jih že itak kupili pri njih, ali kreditne kartice, ki jih že imamo. Ko kličete kakšnega internetnega ponudnika, in ste se v času poslovanja z njim preselili, vas bodo obvezno poskušali pregovoriti, da živite na starem naslovu, tudi če je tam sedaj vaša bivša žena in vi veste, da gotovo nikoli več ne bi želeli biti tam. To njih ne zanima, tako piše v njihovem računalniku.

Zato, ker ne uporabljajo CRM. Za njih krize še ni, oni lahko razsipajo z marketinškimi sredstvi in pošiljajo tone prospektov na napačne naslove, oni se lahko obnašajo negospodarno. Pa vi, si tudi lahko to privoščite?

Crm – kaj pravzaprav sploh ponuja

Vsi vemo, kaj pomeni angleška kratica, toda kaj se pravzaprav skriva za njo? Odgovorov je precej, saj je področje široko. Da bi bili kar se da konkretni in upamo, uporabni, se bomo omejili na dva produkta: enega brezplačnega in enega plačljivega, oba pa prihajata od največjega ponudnika programske opreme na svetu. Po naših informacijah je trenutno Microsoft Dynamics CRM 4.0, kot se slednji imenuje tudi edini večji CRM paket, ki je na voljo v slovenskem jeziku.

Crm torej pomaga pri upravljanju odnosov z vašimi poslovnimi partnerji. Kako konkretno?

V prodajnem procesu: za marsikoga najpomembnejši del poslovanja je prodaja na tak ali drugačen način. CRM vam omogoča, da spremljate vaš prodajni proces v vsaki fazi. Seveda morate pred začetkom vedeti, katere so te faze v vašem prodajnem procesu. Če ste se prepoznali v uvodni zgodbici, bo ta kos predstavljal precejšen izziv pri uvedbi takega sistema, če ste pedantni in imate t.i. procese v podjetju popisane in uvedene, pa bo uvedba silno neboleča in vam bo že v prvem mesecu pomagala pri poslovanju.
Ko boste definirali faze prodaje in verjetnosti za uspeh v posamezni fazi (to boste kot direktor, gotovo z lahkoto natančno ocenili) in ko boste vnesli cenik vaših izdelkov ali storitev, ter to dosledno vpisovali, lahko od CRM recimo pričakujete, da vam bo povedal (no, raje izdelal poročilo) kakšni bodo prihodki podjetja v prihodnosti. To bo naredil tako, da bo vrednosti posameznih prodajnih priložnosti (Opportunities) množil z verjetnostmi v posameznih prodajnih fazah in vse skupaj seštel, seveda po obdobjih, lahko pa tudi filtrirano po vaših prodajalcih, regijah, produktu…
Pri po-prodajni podpori ali pri podpori kot lastni storitvi. CRM vsebuje v nekaterih svojih različicah tudi t.i. servisni modul. Ta je uporaben povsod, kjer moramo v sklopu neke težave ali drugega podpornega dogodka (Case) uporabiti lastna sredstva za razrešitev nastale situacije. Posebna moč tega dela CRM sistema je v tem, da zna sam določiti proste termine vaših sredstev ali delavcev, glede na njihove kompetence, delovni čas, dopuste, …
Za marsikoga so zanimiva tudi poročila, ki lahko služijo za obračun takih storitev. Morda je na tem mestu vredno omeniti, da je povsod moč izdelati t.i. delotoke (workflow), ki omogočajo avtomatsko izvajanje določenih opravil. Za vsak odprt Case lahko recimo končni naročnik prejme e-pošto, v kateri mu CRM sporoči, da je njegov zahtevek sprejet, da ga bo obravnaval ta in ta podpornik in da je pričakovani čas za rešitev, tak in tak..
Delotoki seveda niso omejeni na tako enostavne zadeve, ampak lahko prožijo poljubno zahtevne postopke.
Pri beleženju vseh e-sporočil, dogodkov, zadolžitev… ki se nanašajo na določenega vašega poslovnega partnerja. Crm vam omogoča pogled na vaše podatke tako, da je vaš poslovni partner (Account) vedno izhodišče (Client centric). To v praksi pomeni, da najdete le partnerja, potem pa s klikanjem po zgodovini vidite vse kar se je dogajalo s to stranko, s klikanjem po akcijah pa vse kar se naj bi, oziroma kar je planirano naj se dogaja s to isto stranko. Med poročili tako lahko najdete zelo zanimiva, kot so: zanemarjene stranke, stranke z največjim RVC in podobno. No, ne veselite se prehitro, če želite, da slednje poročilo vrača smiselne rezultate, boste morali vaš CRM prej povezati z vašo ERP rešitvijo, ki smo ji včasih rekli »računovodski program«. Alternativno, če slednje nimate, lahko račune izdajate direktno v CRM, kar bo tudi deloma rešilo problem. Zakaj deloma: še vedno na tak način ne boste vedeli veliko o stroških, ki ste jih imeli predenj ste lahko vtipkali račun v CRM…
Združuje vse na enem mestu. CRM je sicer spletna aplikacija, vendar lahko deluje tudi znotraj vašega najljubšega pregledovalnika e-pošte in osebnega elektronskega asistenta – Microsoft Outlooka. Integracija je res dobra, vse zadolžitve, sestanki, kontakti in podobno se sproti sinhronizirajo v obe smeri, tako da nam za nič ni treba skrbeti. Z e-pošto lahko delamo na dva načina, lahko klikamo gumbek »Track in CRM« in na ta način dodajamo relevantne maile v sistem, ali pa pustimo CRM, da tja doda vso našo pošto. Seveda je prva pot bolj smiselna za večino, v kakšnih klicnih centrih in na podobnih delovnih mestih pa ima smisel tudi druga. Na ta način pošto »prilepimo« naši stranki, ali pa bolj konkretno: priložnosti, podpornemu dogodku, ipd. Poudariti je treba, da je tak mail potem na voljo vsem, ki imajo opravka s to stranko..
Pri vaših posebnih procesih. CRM je zelo razširljiv, tako da lahko vaš najljubši CRM svetovalec z lahkoto nadgradi sistem z rešitvijo, ki je pisana vam na kožo. Take rešitve so denimo sistem za spremljanje raznih naročnin, ki je kar pogost, posebni moduli za izračun kompleksnih storitev za recimo pravnike, enostavno projektno vodenje in podobno. Ideja je v tem, da skoraj vsak poslovni sistem, ki so jih do sedaj razvijali »na novo« vsebuje večino entitet, ki smo jih zgoraj navedli. Zato tega nima smisla razvijati na novo. Dodamo le tiste zadeve, ki manjkajo. Čeprav gre za plačljiv izdelek je skupna cena licenc in dodatnega razvoja običajno nižja od razvoja iz nič. Tak sistem je tudi lažje širiti tudi v druge smeri in povezovati z drugimi sistemi, pa tudi prehod na novega svetovalca ni preveč boleč, če že v toku sodelovanja postane nujen.

Kdaj torej uporabiti brezplačno verzijo in kdaj plačljivo?

Brezplačna verzija CRM sistema se imenuje Business Contact Manager in jo dobite tule: http://office.microsoft.com/en-us/contactmanager/

Ta verzija bo pokrila osnovne zadeve, ki se nanašajo na sledenje dogajanja in planiranje v »Client centric« načinu dela. Torej v kratkem 3. In 4. točko iz zgornjega spiska. Vseeno je to kar dobro izhodišče, saj vseeno omogoča delo v skupini in se torej vse beležke, maili in ostalo beležijo z povezavo na določenega poslovnega partnerja, kar je pravzaprav glavna prednost CRM sistema. Seveda pa bo treba za resnejše delo in podporo procesom razmisliti o plačljivi verziji.

Prvi robot v hiši

nejc — Wed, 08 Jul 2009 21:45:01 +0000

Ok, to je to. Ko pride prvi, tudi drugi ni daleč, tako je bilo vsaj z otroci. Je pa s prvim ponavadi kar nekaj težav, kar se kaže tudi tule.
O čem pravzaprav govorimo? O robotskem sesalniku Roomba, podjetja iRobot.

Prvi vtis je bil kar impresiven. Zadeva deluje, res nekako enakomerno prehodi ves prostor kar nekajkrat, posebej pazi na robove, ki jih zgleda obdela bolj pogosto, kar se zdi kar logično, saj je za pričakovati, da se umazanija odbrca v glavnem tja. Ima pa tudi kup težav:

Z Roombo dobite tri navidezne stene – to so majhni oddajniki, ki jih postavite na tla in naj bi oddajali nek signal, ki naj bi preprečeval robotu prečkanje navidezne linije, ki jo tvorijo oddajniki nekako 1 – 3 metre od sebe v določeni smeri. To nekako ne deluje zanesljivo, Roomba večkrat prečka to črto. Mislim, da je težava z IR komunikacijo, ki jo očitno za to uporablja, v zelo svetlem prostoru in pred (prižgano) LCD televizijo dela posebej slabo.
Daljinec se nikakor noče zvezat z Roombo. Sem poskusil že vse mogoče kombinacije, parkrat je delal kakšno minuto, pa je potem spet nekako zgubil povezavo. Verjetno je s tem konkretnim kaj narobe.
Ko nekaj časa gledaš zadevo v akciji, vidiš da pravzaprav sam robot ni tako zelo inteligenten, kot bi želeli pokazati proizvajalci. Zgleda, da pokritost prostora zagotavlja v glavnem z dovolj dobrim naključnim premikanjem in pri tem le skrbi da ostane znotraj nekega določenega dela tlorisa stanovanja. To je običajno soba, če pa je ta večja, si jo zgleda zdeli v nekaj pravokotnih delov. Ker celotno navigacijo obvladuje z enim samim koleščkom, pri katerem verjetno meri zasuk in rotacije koleščka, to ni prav zelo natančno. posebej a zmedejo ovire višine nekako od 0,5 do 1 cm, kjer malce nasede in se težko izmota. Tam pride do zdrsov glavnih koles, ki zasukajo cel stroj brez vednosti merilnega koleščka, kar ga kar precej zmede.

Je pa zato cela akcija silno zabavna otrokom.

BlackBerry DevCon, Santa Clara, CA

nejc — Fri, 24 Oct 2008 13:44:53 +0000

: Image by textlad via Flickr

Od 20. Do 23. oktobra je v Santa Clari v ameriški Kaliforniji potekala prva konferenca razvijalcev, ki svoje rešitve razvijajo na popularnih dlančnikih podjetja Research in Motion, ki jih bolj poznamo pod imenom BlackBerry. Videli smo okrog 400 razvijalcev, predvsem iz severne Amerike, Evropejci smo bili bolj skromno zastopani. Zbrane je nagovoril Mike Lazaridis, solastnik in CEO podjetja RIM, pa tudi prvi mož skupine Black Eyed Peas znan kot Will-I-Am.
V svojem zanimivem nastopu je pokazal tudi, kako vešč je z BlackBerry dlančnikom in njegovo vgrajeno kamero. Vsi udeleženci smo seveda dobili tudi svoj nov BlackBerry telefon, izbirali smo lahko med FlipPhone, Boldom in Stormom, slednjega bodo poslali ko bo na voljo. Stormov je bilo sicer na konferenci precej, tako da smo si jih lahko natančno ogledali in preizkusili. Gre za atraktivno napravo z inovativnim zaslonom na dotik, ki se ob pritisku nekoliko odmakne in klikne, tako da daje občutek tipkanja po tipkovnici.

iPhone očitno precej vpliva na razmišljanje razvojnikov v RIM, zato bomo uporabniki BlackBerry naprav kmalu dobili nekatere piškotke, ki so tam že na voljo. Razvojniki so dobro sprejeli najavo dveh novih storitev, ki bodsta olajšali prodajo programske opreme manjših proizvajalcev, Application Storefront in BlackBerry Application Center. Čeprav žive predstavitve nismo videli, lahko predvidevamo, da bo ideja podobna Applovi iStore, BlackBerry dlančniki pa bodo imeli že prednameščeno aplikacijo za enostaven dostop do novih aplikacij (BlackBerry Application Center).
Razvoj aplikacij za dlančnike, ki temeljijo na web aplikacijskem strežniku je vedno bolj aktualen. Zato RIM na novo ponuja kup orodij, ki omogočajo res enostavno prilagajanje obstoječih web aplikacij in razvoj novih v integriranih razvojnih okoljih (IDE). Ponujajo dve možnosti: Eclipse in MS Visual Studio 2005/2008. BlackBerry dodatki so res lepo integrirani v obe orodji, tako da je mogoče znotraj obeh razroščevati kodo, tudi JavaScript ki se izvaja na dlančniku – pravzaprav v emulatorju dlančnika, ki je tudi integriran v razvojno okolje. Kot zanimivost naj omenim, da je emulator narejen kot emulator strojne opreme, deluje torej tako, da najprej naloži operacijski sistem itd, kar omogoča res pravo emulacijo, ki se obnaša ravno tako kot pravi dlančnik. Emuliramo lahko tudi razmere v brezžičnem omrežju in stanje baterije. Z novim brskalnikom, ki je navoljo od OS 4.6 naprej je omogočena tudi izdelava sofisticiranih AJAX kontrol in podobnih poslastic. Podprli so tudi Google Gears tehnologijo, ki omogoča enostavno shranjevanje celotnih spletnih strani lokalno, tudi če so deloma dinamične. Obeta se pravi razcvet takih aplikacij, saj lahko sedaj razvijalci web platformo na BlackBerry napravah uporabljajo tudi za razvoj aplikacij, ki delujejo, ko povezava na na voljo.
Videli smo tudi delujočo relacijsko bazo na dlančniku, uporabili so SQLite, ki izhaja iz standarda SQL 92. Omenimo naj, da je lepo povezana na vse strani, torej v Java okolje in v web Gears aplikacije. Omogoča lokalno hranjenje relacijskih podatkov na dlančniku, kar je z novimi dlančniki z mnogo internega in dodatnega SD spomina postalo zelo aktualno. Podpira pa seveda tudi transakcije, kar bo zelo zanimivo za resne poslovne aplikacije.
V poslovnem svetu je opazen napredek pri razvojnem okolju MDS, ki pa je žal zanimiv le za uporabnike, ki imajo v svojem okolju BlackBerry Enterprise strežnik (BES). Omogoča hitri (RAD) razvoj aplikacij za korporativne potrebe. Arhitektura je prilagojena črpanju podatkov iz spletnih storitev. Ko so spletne storitve zagotovljene, je razvoj aplikacije res enostaven. Vse poteka več ali manj vizualno, gradnike z miško položimo na ekran dlančnika, v lastnostih povežemo izvore, ki so povezani na spletne servise. Tako lahko korporativne podatke iz naših zalednih baz pripeljemo na dlančnik dobesedno v nekaj minutah, izdelano aplikacijo pa potisno objavimo določeni skupini uporabnikov. MDS z povezovanje uporablja JavaScript, ki se izvaja na dlančniku, tako da je vse skupaj kar fleksibilno. Razvoj je zopet izjemno lepo integriran v obe razvojni okolji (Eclipse in Visual studio), cello do te mere, da se MDS aplikacija zaveda spletnih servisov, ki jih razvijamo znotraj iste rešitve. Deluje tudi InteliSense in podobno…

Konferenca je bila odlično sprejeta, tako da verjetno lahko računamo na ponovitev naslednje leto.

Jernej Suhadolc

Vista, Sorry

nejc — Fri, 31 Aug 2007 08:49:16 +0000

Danes sem dokončno obupal nad Visto in ravnokar inštaliram stare XPje. Res sem se zelo trudil z njo, inštaliral sem že beta verzijo, pa pol kupil nov računalnik, pa dodatno še en GB Rama, pa potem še hitrejši disk za laptop, pa enostavno ne gre. Sorry MS, čakati 8 minut da se ti prižge računalnik je res preveč.

Če kdo potrebuje bolj argumentirane razloge, zakaj NE imeti Viste: Mark’s Blog.

Varnostna kopija na daljavo

nejc — Wed, 27 Jun 2007 17:15:03 +0000

Danes sem preizkusil Mozy Remote Backup. Res odlično narejeno, enostaven uporabniški vmesnik vas enostavno povede skozi par korakov, ki so potrebni za izdelavo varnostne kopije vaših pomembnih dokumentov. Toplo priporočam.

Očitno je nastopil čas online aplikacij, ne le spletnih mest ampak vsakovrstnih rešitev, ki so tradicionalno delovale le na lokalnih računalnikih ali v lokalnih mrežah. Izdelava varnostnih kopij gotovo spada med bolj požrešne aplikacije, vsaj kar se tiče pasovne širine za prenos podatkov. Če je avtorjem torej uspelo s tako aplikacijo preko interneta, pravzaprav ni ovir za skoraj nič več.

Pedeset let pozneje

nejc — Mon, 18 Jun 2007 12:46:36 +0000

Letos mineva pedeset let od smrti arhitekta Jožeta Plečnika .

Pogreb

Oče mi je rekel, da naj se oblečem, da greva na Plečnikov pogreb. Čez vse sem oblekel oguljen zelen »štucar«, ki sem ga poverbal od bratov. Za tako priliko ni bil primeren; obleči sem moral enega očetovih črnih plaščev. Potem sva šla čez polje od Bežigrada proti Žalam. Že od daleč sva videla veliko množico ljudi, pa cvet cerkvene in posvetne gosposke. Oče se je ustavil in rekel: «Oh ,saj je drugih zadosti!« Obrnila sva se in odšla nazaj domov.

To je bilo januarja 1957.

Peticija

Plečnik je umrl kot aktivni redni profesor na Grabnu, kot se je takrat reklo ljubljanski šoli za arhitekturo. Tole pišem po pripovedovanju in spominu. Kakšno leto ali dve pred smrtjo so takratni napredni študentje napisali Plečniku peticijo v kateri so ga pozivali, češ, da naj zapusti šolo in poučevanje. Plečnik naj bi bil ovira za uveljavitev moderne arhitekture na Slovenskem. Pojem moderna arhitektura se je takrat vezal najbolj na ime Charles- Edouard Jeannereta bolj znanega kot Le Corbusier (1887 – 1965). Pobuda za sramotno peticijo je gotovo nastala med takratnimi naprednimi in vodilnimi profesorji arhitekture na Grabnu. Imen, ki pridejo v poštev, ni prav veliko. Ni zanano, če je dobil Plečnik peticijo v roke ali ne. Razsodnejši na šoli so sodili, da gre zadeva čez rob in so peticijo umaknili. Dokument je skoraj gotovo uničen. Če bi se kje našel, bi bil gotovo zanimivo branje. Mrtvi Plečnik je ležal na parah v avli ljubljanske univerze. Po pripovedovanju so mu držali častno stražo tudi nekateri podpisniki peticije. Eden od njih naj bi imel v imenu študentov še žalni govor. Nekaterim od podpisnikov je bilo kasneje žal za podpisovanje, menda si tega celo življenje niso odpustili. Rekli so, da so bili zmanipulirani. Prigoda dobro opredljuje stanje duha in in odnos do velikega mojstra v zadnjih letih življenja.

Križanke

Tudi drugače je bil Plečnik v zadnjih letih odrinjen na rob arhitekturnega dogajanja na Slovenskem. Risalnica na Grabnu je pešala, velikih nalog ni več dobival. Edina večja naloga je bila ureditev Križank v Ljubljani. Bila je deležna vsemogočih kritik. Konservatorji in umetnostni zgodovinarji so bili mnenja, da je nedopustno posegel v zgodovinski okvir križevniškega samostana. Za mnoge napredne arhitekte je bila preureditev kičasta in nefunkcionalna. Meni se zdijo Križanke imenitno arhitekturno delo. Neprekosljivo je Peklensko dvorišče. Arhitekt je avtorsko posegel v prenovo samostana. Zgodovinskim vrednotam je dodal še svoje stvaritve. Vse skupaj se spaja v ubrano celoto tako, kot to zmore le genij. Dandanašnji široke ljudske množice dojemajo ta spomenik kot samoumevno kompleksno celoto. Naj bo tako ali drugače, Križanke so edina ljubljanska arhitekturna stvaritev po letu 1945, za katero lahko rečemo, da je ljubljanska arhitekturna razglednica. Arhitekturne razglednice so plebiscitarni izbor najboljšega, kar premore kakšno mesto. Tukaj se je treba res zamisliti. Vse stotine in celo tisoči povojnih ljubljankih arhitektov ni spravilo skupaj stavbe ali kakšne druge arhitekturne stvaritve, ki bi prešla v zavest Ljubljančanov do te mere, da bi jo promovirali kot razglednico! V Ljubljani je bilo pozidanega v zadnjih šestdesetih letih več kot v vsej prejšnji zgodovini Ljubljane od koliščarjev, Rimljanov in tako naprej do začetka Druge svetovne vojne. To je za mojo stroko nadvse bridko spoznanje. Jaz sem mnenja, da bi bil Cankarjev dom s Trgom Revolucije lahko ljubljanska razglednica, pa ni, razglednice s tem motivom ni napodaj! Kaj hočem povedati; veliki arhitekt je celo na stara leta, ko je bil betežen, odrinjen in celo zasramovan, naredil neprekosljivo arhitekturno stvaritev. Ja, ob tem se je treba res zamisliti.

Montaža

V letih po vojni je bila med naprenimi arhitekti v modi montaža. Dobra arhitektura naj bi bila narejena po montažnem principu. Montažni okenski parapeti, stopnice, podesti, stropni nosilci, strešni nosilci, predelne stene, nadstreški, ograje, vratni podboji, instalacijski vozli …vse naj bi bilo montažno. V Ljubljani za Bežigradom ob Ptujski ulici še stoji stvaba, ki je bila okrog leta 1950 narejena v štirinajstih dneh po montažnih postopkih. To je bil brez dvoma velik tehnični in organizacijski podvig, še v današnjih časih bi bil, stavba pa zato ni kakšen poseben arhitekturni spomenik. Tudi za druge bolj ali manj montažne zgradbe bi veljala podobna ocena. O stavbi in montažnem gradbenem postopku se je na veliko pisalo pisalo v strokovnem in celo dnevnem tisku. Nekaj je o tem je moral prebrati tudi Plečnik. Dogodilo se je, da je dobil naročilo za novo cerkvico v naselju Grad v Prekmurju. Kot v posmeh arhitektom montažerjem jo je zasnoval iz montažnih betonskih elementov. Po trije in trije elementi se sklaplajo v loke, ki tvorijo konstrukcijsko osnovo cerkvice. Seveda je celota ubrana v razpoznavnem Plečnikovem stilu, čeprav se spogleduje in komunicira s takrat tako propagiranem montažnim načinom gradnje. Plečnik je bil hibriden arhitekturni ustvarjalec. Pobiral in zgledoval se je pri vsemogočih stilih, slogih, avtorjih, gradivih in načinih gradnje od Egipčanov in Antike do ljudske umetnosti, secesije, art decoja in moderne. Pa kaj, v njegovih rokah se je vse spreminjalo v arhitekturno pozlato. Bil je pač genij. Če je bilo treba je bil tudi modernist! V Gradu je posmehljivo povzel reklamirani gradbeniški postopek in odčital modernistom arhitekturno lekcijo. To je bilo mojstrovo poslednje delo. Snoval ga je skoraj na smrtni postelji. Na gradbišču ni bil nikoli, seveda tudi celote nikoli ni videl.

Gostiša

Lojze Gostiša (1923 -) je bil dobro zapisan v povojnih vladajočih strukturah in bil ob tem neomajno prepričan v izjemnost in absolutno kvaliteto Plečnikovega ustvarjanja tudi v tistih letih pred mojstrovo smrtjo, ko so ga mnogi zapuščali in odrivali na rob arhitekturnega dogajanja. Uredil je tako, da je bil Plečnik angažiran za postavitev vrtnega paviljona na Brionih. To naj bi bilo darilo vdanih Slovencev ljubljenemu maršalu. Plečnik je bil ob gradnji vsaj enkrat na Brionih menda tudi nekoliko zato, ker je pričakoval srečanje z maršalom. Ta naj bi mu morda naročil kakšno večjo zadevo…Ja, tudi Plečnik je vsaj nekoliko prekticiral tisto znano geslo Jovana Sterija Popovića: «Umetnici su bili uvjek prilepak društva«. Streho paviljona- rotunde podpirajo leseni hrastovi in kamniti stebri. Za struženje teh stebrov so bile le naprave v takratnih Titovih zavodih Litostroj dovolj velike. Po izbočeni strehi je razporedil velike Putrihove (Karl Putrih 1910 – 1959) labode nad katerimi dominira soha genija. Paviljon je še ena od Plečnikovih mojstrovin, ki se zgleduje po Lizikratovem spomeniku v Atenah, Teoderikovm mavzoleju v Ravenni in Vestinem templju v Rimu in še čem in je obenem nezgrašljivo Plečnikova avtorska stvaritev. Tito paviljona menda ni posebno cenil. To ni presenetljivo, saj je znano, da ni bil vizavi umetnosti posebno tenkočuten.

Turistična arhitektura

Gostiša je leta 1968 postavil v pritličju ljubljanske Narodne galerije pregledno razstavo o Plečniku. To je bilo nadvse pogumno in skorajdaneverjetno dejanje. Šola, kritika in poznavalci so Plečnika pozabili. Občudovanje velikega mojstra je bilo nekako v ilegali in rezervirano za starokopitneže. Kljub temu je Gostiša postavil že omenjeno razstavo z imenitnimi fotografijami hrvaških (!) fotografov Nenada Gattina in Nina Vranića. Stiskan je bil prelep katalog, kjer je bil kot oblikovalec na delu Jože Brumen (1930 – 2000). Istočasno je bila v nadstropju razstava slovenske moderne arhitekture. Skupino obiskovalcev je nanjo pospremil profesor Nace Šumi (1924 – 2006), ki je veljal za velikega poznavalca slovenske arhitekture. Po ogledu sem ga vprašal, če si bomo ogledali tudi Plečnikovo razstavo. Rekel je ,da je tam razstavljena »turistična arhitektura« in, da naj si jo ogleda vsak sam, če misli, da je to potrebno, on pri tem ne bi sodeloval.

Lojze Gostiša je še živ. Za svoja pogumna dejanja bi zaslužil kakšno javno priznanje!

Ravnikar

Ko sem jaz študiral arhitekturo na Grabnu v šestdesetih letih oba protagonista šole profesor Edo Mihevc (1911 – 1985) in profesor Edo Ravnikar (1907 – 1993). Plečnikovega imena nista nikoli omenjala. Ravnikar je imel navado, da je včasih proti večeru prišel v seminar in takrat smo v precej neformalnem pogovoru zvedeli marsikaj zanimivega. Enkrat nam je pripovedoval o lastni izkušnji v Corbusierjevem biroju. Ne vem kako je bilo, da sem ga potihoma vprašal: «Kaj pa Plečnik ?« Zamahnil je z roko: »Bejšte, bejšte, to ni nič«. Takrat sem bil star triindvajset let in Ravnikar je bil takrat nesporno največja arhitekturna avtoriteta. Mislim, da se mi je vera v Plečnika zamajala. Postal sem modernist. Kar nekaj let po diplomi sem potreboval, da sem se rešil v šoli strogo gojenega racionalizma in funkcionalizma in se začel ukvarjati z bolj zanimivimi stvarmi. Štirideset let pozneje je na Grabnu največja predavalnica posvečena Plečnikovemu imenu, v avli je postavljen Plečnikov doprsni kip. Kljub temu kakšnih sistematičnih predavanj o Plečniku za študente arhitekture – ni. Kakšno poglobljeno vedenje o Plečniku bi študente morda speljalo iz utrjene poti arhitekturnega modernizma v herezijo. Tega si veljavna modernistična doktrina na Fakulteti za arhitekturo ne želi.

Stil

Resnica je, da je četvorka Janez Jager (1871 – 1959), Maks Fabiani (1865 – 1962), Ivan Vurnik (1884 – 1971)in Plečnik (1872 – 1957) na Slovenskem zasnovala nekaj, kar lahko imenujemo slovenski arhitekturni stil. V tem pogledu je med četvorko Plečnikova osebnost daleč najbolj izrazita in pomembna. Za majhno pleme, kar Slovenci gotovo smo, je bil to neverjeten dosežek, nekaj, kar v svojem bistvu presega najbolj drzna upanja in pričakovanja. Noben drug južnoslovanski narod z Bolgari vred nima česa podobnega. Take velikanske arhitekturne osebnosti v tem času ne premorejo niti Čehi, Poljaki in celo Rusi. Vse to veličastje je zastalo ob zmagi in prevladi modernizma v desetletjih po Drugi svetovni vojni. Namesto besede modernizem se večkrat uporablja tudi izraz mednarodni arhitekturni stil ali celo globalna arhitektura. V slovenski arhitekturni praksi se je v letih po vojni dogodil postopen arhitekturni puč. Plečnikov odhod leta 1957 je bil za moderniste v bistvu veliko olajšanje. Padla je največja ovira na zmagoviti poti novih arhitekturnih idej in arhitekturne prakse. Slovenski arhitekturni stil je bil zatrt, prevladal je modernizem. Modernizem povzdigne dolgčas in puščobo v arhitekturi na piedestal vrline in lepote. To dodatno grnira in okrepi z znanima gesloma »Funkcija določa formo« in » Manj je več«, sledi jima geslo »Ornament je zločin«. Najbolj banalna razlaga teh gesel bi bila, da je vse lepo in dobro v arhitekturi, če le zadošča vsakdanjim eksistencialnim zahtevam. Mnogi moji kolegi mi zatrjujejo, da je treba omenjena gesla razumevati kontekstualno, kaj naj bi to pomenilo, mi ni jasno. Večina mojih kolegov je mnenja, da je bil opisani proces neizogiben, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Najbrž imajo prav. Nekateri obžalujejo, da se zaradi omenjene četvorke in političnih okoliščin ni zgodil modernizem že prej, To so tisti, ki verjamejo, da je v imenu napredka in modernizma mogoče narediti karkoli ali kaj drugega, če je le napredno. Vsaka arhitekturna polomija je opravičljiva, če je le napredna. Tukaj moram spet bridko pripomniti: »Če bo svet kdaj vzel hudič, ga bo zaradi napredka in naprednih ljudi«. To, kar tako, mimogrede. Modernizem je v bistvu načelo enoumja. Za moderniste ni nič hudega, če je po modernistični maniri cel svet preplavljen s stereotipnimi brezizraznimi stavbami, ki jih nihče ne mara in ki arhitekturno niso nikomur mar. Za moderniste je važna zmaga ideje, arhitektura bo že enkrat prišla potem, ko bo pronicala v vse pore in zavedanje morebitnih graditeljev.

Ornament

»Hiša brez dekorja je kot človek, ki se nikoli ne nasmeji«, je nekje zapisal Plečnik. Plečnik je bil mojster arhitekturnega ornamenta. Pod dekoracijo se skriva marsikdaj celo najbolj napreden in moderen konstruktivizem, drzni detajli, strukturalizem, redimejdovski prijemi, montažna gradnja in še kaj, pa vendar, brez dekoracije si Plečnika ni mogoče predstavljati. Modernisti pozn ajo že omenjeno geslo »Ornament je zločin«. Po logiki tega gesla so tisti, ki take reči prakticirajo pač zločinci. In res v spisu znanega slovenskega modrijana je Plečnik označen kot protofašist. Znani umetnostni kritik ga še pred filozofom uvršča nekam blizu k gnili buržuaziji in k totalitarnim režimom. Tako nizko v sodbah rojakov Plečnik niti prej niti pozneje ni več padel. Take ocene seveda niso nastale brez posledic v vsakdanji graditeljski praksi. Pojem lepe hiše je bil in je še v bistvu zatrt. Po meri modernistov in arhitekturnih kritikov je uspešna stavba: sodobna, napredna, funkcionalna, klena, inovativna, drzna, kontekstualna, znimiva, iskrena, smiselna…samo lepa ne sme biti. Tega izraza ne uporabljajo.

Plečnikova šola

Plečnik je v svojem stilu vzgojil nekaj desetin slovenskih arhitektov. Ob zmgovitem navalu modernizma so mnogi konvertirali in postali nosilci napredne slovenske arhitekturne misli in prakse. Tisti, ki so ostali zvesti mojstrovemu stilu so si pridobili oznako starokopitnežev, nazadnjakov, desničarjev, klerikalcev, skratka deviantnih osebnosti, ki niso doumeli, kako se svet pravilno vrti. Bili so deležni vsakršnih posmehovanj in zasmehovanj, bili so odrinjeni na rob arhitekturnega ustvarjanja na Slovenskem. Najbolj pogosta pejorativna oznaka je bila »Plečmanovi epigoni«. Med njimi ni bilo osebnosti, ki bi bila primerljiva z učiteljem, vendar sem mnenja, da so producirali solidno in upoštevanja vredno arhitekturo. Vsa njihova produkcija ni doživela nobenega javnega priznanja ali omembe v uradni umetnotni kritiki. Uradna javnost se je do te produkcije obnašala tako, kot da je dobesedno ni. Gigantske Plečnikove osebnosti niso mogli spregledati, njegovo šolo in morebitne naslednike so z lahkoto prezrli. To razmerje obiluje v načelni sprevrženosti. Vsi modernisti so sesali mleko pri Le Corbusierju in drugih pionirjih modernizma, pa zato niso bili modernistični epigoni. Zanje velja, da so: » …spoznali in doumeli pomen in globino modernističnih idej in so se najo smiselno odzvali.« Tako ocenjuje njihovo misel in delo sočasna arhitekturna kritika. Za Plečnikove idejne naslednike ni bilo milosti. Bili so epigoni. Velika večina je že pokojnih. Z njimi je dokončno izzvenel po Plečniku urezan slovenski arhitekturni stil.

Anton Suhadolc

Med Plečnikove učence in epigone je bil prištet tudi moj roditelj Anton Suhadolc 1897 – 1983). Bil je Plečnikov sodelavec in prijatelj skoraj dvajset let v času med obema vojnama. Plečnik se je z njim tikal, kar je bila velikanska čast. Plečnik se je tikal samo z domačimi in menda še s Matkom Prelovškom (1876 – 1955, ravnatelj mestnega gradbenega urada). Moj oče je avtor Čečeve vile, kjer je sedaj Hrvaški konzulat, Zaltine palače na Ajdovščini v Ljubljani, kjer je spodaj optika Zajc, Goričarjeve hiše na Trubarjevi cesti kjer je v pritličju Vrvarna, Pestotnikove vile na Mirju, kjer je sedaj Rdeči križ Slovenije, Finžgarjeve hiše, pravkar podrte Pletenine v Mostah, stvabe na Pribinovi ulici za Bežigradom, kjer stanujem tudi jaz in še bi lahklo našteval. Mislim, da so to lepe stavbe. Narejene so v Plečnikoven slovenskem arhitekturnem stilu, pa kaj, v očeh slovenske arhitekturne kritike in zgodovine niso našle milosti, če izvzamem recentne zapise arhitekta Boga Zupančiča (1960 – ). Znani profesor je hotel enkrat raziskati modularnost in gematrijo Finžgarjeve hiše misleč, da je Plečnikovo delo. Ko je spoznal zmoto, je takoj prenehal z raziskavami. Temu se reče poniglavost. Podobno usodo doživljajo tudi druga dela Plečniku zvestih učencev. Pred kratkim je bila postumno dograjena cerkev v Odrancih v Prekmurju po načrtih Plečnikovega učenca Janeza Valentinčiča (1904 – 1984). Uradna kritika imenitne arhitekturne stvaritve ni zaznala. Kaj bi bilo bolj primerno kot Plečnikova nagrada za arhitekturo, ki bi jo podelili, čeprav posmrtno, talentiranemu Plečnikovemu učencu!

Feniks

Mnogi veliki umetniki so po smrti prešli v pozabo. Čez nekaj časa so postali spet aktualni in pomembni. Ob ponovnem duhovnem vstajenju ostanejo ponavadi za večno zapisani z zlatimi črkami v zavesti in praksi občestva. Ugotovitev velja za svetovno razglašene umetnike kot so Bach, Van Gogh, Kafka…med Slovenci se je podobno godilo Prešernu, Balantiču, Groharju, Kralju, Ažbetu, Aleševcu, Gregorčiču, Ostercu, Sternenu, Trubarju, Petkovšku…in tudi Plečniku. V zadnjih desetletjih je kot ptič feniks vstal iz pepela. Postal je stalnica na ozvezdju največjih slovenskih osebnosti vseh časov. Tudi tujina ga že uvršča med svetovne arhitekturne velikane. Mislim, da je tako tudi prav. Prav bi bilo, če bi naredili njegov Mesarski most pri Tržnici. Še bolj prav bi bilo, če bi po njegovih načrtih zgradili Slovenski parlament tako, da si ga ne bi ogledovali le na slovenskih evrokovancih. Zdi se mi smiselno in potrebno, da bi Slovenci počastili rojstvo samostojne države s kakšnim arhitekturnim spomenikom. Plečnikov parlament bi bil tudi v tem smislu zelo primerna gradnja.

Po domače

V zadnjem času in še prej je bilo o Plečniku napisanih in stiskanih veliko knjig – doma in na tujem. Veliko jih še bo. Pišejo se članki, študije, doktorati, posnemajo se filmi, televizijske oddaje in podobno. V načelu je to lepo in dobro. Nekaj me pri vseh teh aktivnostih vendarle moti. Arhitekt je povsod obravnavn kot otrpla zgodovinska osebnost brez kakšne možne projekcije njegovega dela v dandanašnji čas v sodobno arhitekturno misel in prakso. Jaz sem mnenja, da je njegovo delo še lahko vir navdiha za aktualno ustvarjalnost na Slovenskem. Zame je arhitektovo delo še čaša napoja z okusom nesmrtnosti. Mislim, da sem med svojimi kolegi arhitekti v tem svojem početju precej osamljen. To me ne moti. To, kar počnejo vsi, me ni nikoli posebno zanimalo. Imam se za regionalista. Nekaj ustvarjalne bližine čutim do arhitekturne produkcije Marka Mušiča (1941 -) in mostov Petra Gabrijelčiča (1947 -) Do mednarodnih arhitekturnih usmeritev sem, milo povedano, zadržan. Lahko, da so moji izdelki staromodni, lahko, da so kičasti, domačijski kot glasba ansambla Avsenik, nepripravni za vsakdanjo rabo, za industrijsko proizvodnjo, vse to in še kaj zraven je lahko res. Vendar naj pripomnim, da so mojni izdelki razpoznavni in skušajo nadalnjevati tisto, kar bi lahko označil kot slovenski arhitekturni in oblikovalski stil. Tujih knjig in revij skorajda ne prebiram več. Domišljam si, da delam v skladu s slovensko umetnostno tradicijo. Skušam delati po domače. Pri tem postavljam na začetek Plečnika, njegovo šolo in njegove učence. Domišljam si, da kaj podobnega, kot delam jaz, ne počne skoraj nihče drug na tem svetu.

Še enkrat pogreb

Večkrat mi pride na misel prigoda z očetom in Plečnikovem pogrebom. Mislim, da se mu je zdelo nekoliko zamalo, ker ni bil kot najožji Plečnikov sodelavec in prijatelj deležen s strani pogrebcev kakšne posebne pozornosti. Mogoče je pričakoval, da bo pozvan na častno stražo ob pokojniku in podobno. Pa še en vzrok, tako domnevam, je bil, da sva se obrnila domov, kot pišem v uvodu. S Plečnikom se je pokopavalo tudi njegovo arhitekturno prepričanje, vzor in delo. Za svojim pogrebom ni hotel iti.

Janez Suhadolc, junij 2007