Zakaj študij arhitekture odsvetujem ali: Vse najlepše hiše so že narejene

 Prolog

Janez Suhadolc
Janez Suhadolc

Bolj ko prihajam v leta, bolj se zdim sam sebi nazadnjaški in konservativen. Tudi okolje v katerem se gibljem, tako se mi zdi, ima o meni podobo mnenje. Kot arhitekt sem do  moderne arhitekture zadržan. Saj ne gre, da bi z enakim vatlom vsevprek  vse metal v isti koš, pa vendar, moderna arhitektura se mi zdi dolgočasna, vse manj me zanima. Skeptičen sem do stila, ki proglaša dolgčas in puščobo za vrlino in celo lepoto.

Uvod

Pred štirimi leti sva s študentko Tjašo Majdič narisala pročelje treh okenskih osi  palače nove Narodne in univerzitetne knjižnice znane pod kratico NUK 2. Pokazal sem osnutek na katerem je bilo vse bistvo stavbe zapopadeno dekanu in znanemu arhitektu Petru Gabrijelčiču. Zavzdihnil je: »Suhi, če bi iz tega osnutka naredil morebitni natečaj za NUK (takrat se še ni vedelo, da bo razpisan ponoven razpis za to stavbo, na prvem razpisu je zmagal Marko Mušič), bi ga žirija prvih pet minut odnesla v najbolj temačen kot!« Potem se je zamisli:« Suhi, lepih hiš se ne projektira več, vse najlepše hiše so že narejene

Zamislil sem se, šel sem vase, kot se temu reče. Začel sem primerjati ljubljansko arhitekturno produkcijo do začetka Druge svetovne vojne s podobnimi stvaritvami, ki so nastale po končani Drugi svetovni vojni. Preberi več Zakaj študij arhitekture odsvetujem ali: Vse najlepše hiše so že narejene

Kitajka, Francoz, Nemec in jaz

BalerinaMed popotnimi kolesarji je precej znana Obdonavska kolesarska pot. Velikokrat se navaja kar nemški izraz Donauradweg, čeprav teče Donava, kot je znano, poleg Nemčije in Avstrije tudi skozi Slovaško, Madžarsko, Hrvatsko, Srbijo, je mejna reka med Bolgarijo in Romunijo in se z razsežno delto izliva v Črno morje v Romuniji. Severni krak delte se nekoliko dotakne Moldove in meji na Ukrajino. Jaz sem v prejšnjih letih že prekolesaril to kolesarsko pot od Donaueschingena, kjer ta reka izvira, do Beograda. Letos poleti sem prevozil še zadnji del te kolesarske poti, ki obsega tele glavne postojanke: Beograd, Smederevo, Požarevac, Veliko Gradište, Donji Milanovac in Kladovo v Srbiji in potem Turnu Severin, Calafat, Corabia, Turnu Magurele, Zimnicea, Giurgiu, Oltenita, Calarasi in Constanta v Romuniji. V Constanti ob Črnem morju je bil konec in zaključek te dolge poti. Od Beograda do Constante je skoraj 1000 kilometrov. Na poti je bila seveda največja atrakcija znana rečna ožina Đerdap, po naše so to Železna vrata, po romunsko Portilla de fer. Na potovanju se mi ni zgodilo nič neprijetnega. S kolesom nisem padel, nihče me ni napadel, okradel ali kaj podobnega. Odmisliti je treba pogoste težave s predrtim kolesom, ki zmeraj spremljajo take podvige. In vendar, ja, in vendar se je na poti odvil tenkočuten in včasih skoraj neverjeten ljubezenski zaplet, katerega edini udeleženci so bili Kitajka, Francoz, Nemec in Slovenec – to se pravi moja malenkost, tudi kronist in zapisovalec dogodkov, kakor so se zgodili vzdolž kolesarske poti letos poleti, se pravi leta 2013, iz Beograda do Constante ob Črnem morju.

Preberi več Kitajka, Francoz, Nemec in jaz

Danes z avtomobilom še zadnjič mimo Nebotičnika

Ob tem naslovu me spomin zanese v leto 1961. Takratna Titova sedaj Slovenska cesta je doživela korenite neusmiljene gradbeno urbanistične posege. Zaradi naraščajočega avtomobilskega prometa (!) je bila podrta Koslerjeva graščina, Bonačeva hiša in Wurzbachova hiša. Čez leta posledično še Šumi. Narejene so bile bolestne arkade pri čemer je bila uničena prelepa knjigarna bivše Nove založbe in kasnejše DZS. Premogla je, med drugim zgrafite Franceta Kralja na špaletah izložbenih oken. Z arkadami je bila pohabljena  prelepa Nemška hiša. Nič manj bedaste so arkade v Goprjupovi hiši in pod bivšo uršulinsko šolo. Sfriziran je bil Kongresni trg. »Prirejeno« je bilo Plečnikovo vhodno stopnišče v Uršulinsko cerkev. Vsega, kar je obsegala ta divjaška »ureditev« takratne Titove ceste ne kaže naštevati. Namig za akcijo je prišel po vsej verjetnosti »od zgoraj«. Da je pri tem divjaškem posegu držala svečo urbanistično arhitekturna stroka se razume samo po sebi.

Preberi več Danes z avtomobilom še zadnjič mimo Nebotičnika

SVETOVNI DOGODEK NA KONGRESNEM TRGU

Na vrhu garaž , ki so bile izvotljene pod Kongresnim trgom, bo 3. julija orjaška glasbena prireditev. Za slavnostni začetek Ljubljanskega poletnega festivala bo na sporedu znamenita Mahlerjeva Simfonija tisočev.  In res, nastopilo bo kar 1100 glasbenikov, zboristov in solistov.  Za več kot tisoč nastopajočih bo postavljena posebna tribuna. Za obiskovalce bo na voljo  4000 stolov, 11000 naj bi bilo stojišč med drevesi v parku. Na spektakularnem koncertu naj bi bilo 15 000 poslušalcev in gledalcev. Glasbeni poznavalci imajo najrajši koncerte v dvoranah, kjer pride do veljave dvoranska zvočna odmevnost od sten prostora. Koncertov na prostem ne cenijo  preveč  zato, ker se na prostem zvok izgublja brez povratnih odmevov na vse strani. Zvok naj bi bil zadušen. Kako naj bi solisti in ostali izvajalci obvladali celoten Kongresni trg  mi ni jasno, najbrž bo potrebno ozvočenje. To pri izvajanju klasične glasbe ni zaželjeno.  Simfonija tisočev  je verjetno najzahtevnejše klasično simfonično delo. Mahlerjeva ustvarjalnost in seveda tudi Simfonija tisočev je že dolgo uveljavljena  in visoko cenjena. Je preizkusni kamen zmogljivosti posameznega kulturnega okolja. Nič ni narobe , če se zahtevnega dela lotevamo tudi na Slovenskem. Pa vendar, v  okoliščinah na Kongresnem trgu bo šlo bolj za spektakel, kot za prisluškovanje pretanjeni  simfonični glasbi. No, ja, ljubitelji spektaklov bodo prišli na svoj račun, jaz se bom tem u »svetovnemu glasbenemu dogodku« izognil. Preberi več SVETOVNI DOGODEK NA KONGRESNEM TRGU

Komandant Stane (spet) med Slovenci

V članku s tem naslovom novinar Marjan Horvat zapiše tudi tole:«Bil je (komandant Stane, op. J.S.) drugačen od večine (poudaril J.S.) vodilnega vojaškega in političnega kadra v NOB. Borci so ga imeli radi in mu zaupali. Vedeli so, da ne bi nikogar poslal na bojni položaj, na katerega ne bi šel tudi sam. »Novinar podkrepi misel še s citatom iz knjižice »Komandant Stane« avtorja Vinka Blatnika. Ta je v pogovoru s soborci komandanta Staneta… »izluščil naslednje njegove osebnostne lastnosti: neposrednost, tovarištvo, umirjenost, iniciativnost, zavzetost in osebno skromnost«.

Po preprostem premisleku lahko ugotavljam, da je bila večina vodstvenega vojaškega in političnega kadra v NOB: hierarhično nastrojena, netovariška, ihtava, brez idej in pobud, brezbrižna in vse prej kot skromna. Ne vem , kako bi rekel, se je novinarju nerodno zapisalo, ali čisto resno tako misli. Če velja zadnja podmena,  bi sklenil premišljevanje o Stanetu takole:«Dragi Stane, umrl si zaman, še zmeraj so na oblasti!«

LES JE LEP

Strokovni pa tudi nekoliko manj strokovni javnosti je znano, da se precej ukvarjam z lesom.

Iz lesa izdelujem različne stvari, največ naredim stolov. Različni ljudje mi večkrat pripominjajo, da imajo radi les: »Les je lepa, naravna in prijetnatvarina, » še dodajo. »Kaj pa drevesa, » jih vprašam, »ali imate drevesa tudi radi?» Seveda imajo radi tudi drevesa, pa gozdove, naravo nasploh. Drevesa so živa bitja. Po mojem mnenju so drevesa najimenitnejši predstavniki botaničnega sveta. Les, lesna tvarina in leseni izdelki so posmrtni ostanki nekdanjih živih bitij. Kdor ima rad drevesa in les, izkazuje hkrati ljubezen do živega in preminulega. Odnos je ambivalenten. Kadar delam v svoji mizarski delavnici, mi večkrat pride na misel, da drezam po neke vrste kadavrih. To ni posebno prijeten občutek.

Tolažba, češ »… saj tudi drugi tako delajo!« je bolj kisle narave, posebno še, ker individualisti radi prisegamo na nepopulistične vedenjske vzorce.Tako ali drugače, posamezniki imajo do lesa pogosto sentimentalen odnos. Če bi se le dalo, bi imeli okrog sebe radi čim več stvari iz lesa. Na splošni občestveni ravni je to prazno govorjenje. Za aktualno civilizacijsko normo je les sorazmerno nepomembna tvarina, natančneje povedano, je zmeraj bolj nepomembna tvarina.

Preberi več LES JE LEP

Za pravo versko svobodo



Vse, ki so se oglašali z različnimi besedili pod tem naslovom, bi rad opozoril na pojem »družbene pogodbe«. Sam izraz je prvi definiral in opisal J.J.Rousseau v 18. stoletju, vendar  so različne oblike družbene pogodbe prakticirale  vse kolikor toliko organizirane človeške združbe. Običajno govorimo  o družbeni pogodbi v posamezni državi. Družbena pogodba kot podpisan dokument ne obstoja, razumevala naj bi se po naravi stvari. Ustava, zakoni, predpisi, uredbe, pravila in podobno  so lahko del družbene pogodbe. Kljub temu ostaja  cela vrsta stvari in pojmo v, ki so v okviru družbene pogodbe »razumejo same po sebi«. Družbena pogodba se s časom spreminja. Včasih je bilo samo po sebi umevno, da služijo zdravi mladi moški prebivalci države vojaški rok. Tega ni več. Imamo poklicno vojsko. Imamo tudi vojakinje, tudi tega včasih ni bilo. Do vladavine prosvetljene cesarice Marije Terezije je družbena pogodba  tudi na Slovenskem obsegala tlačanstvo. Itn. V zadnjem času se spreminja družbena pogodba v zvezi z življenskim partnerstvom, beseda poroka se, na primer, zmeraj manj omenja.

Družbena pogodba določa odnos med posameznikom in državo.   Natančneje povedano: regulira nasprotja med posamezniki in splošno naravnanostjo države.  Državo izvaja, vsaj v našem evropskem okolju, demokratično določena vlada.  Solidarnost je mogoče ena najbolj temeljnih lastnosti družbene pogodbe: vsi za enega, eden za vse.  Zdravstvo, šolstvo, pokojnine, kultura, znanost, šport…so pojmi, kjer vidik družbene pogodbe prihaja do polne veljave. Spremembe družbene pogodbe po načelu :«Jest sm se pa neki zmislu« so nevarne in se v zgodovini niso obnesle. Kolektivizacija kmetijstva po Oktobrski revoluciji  (sprememba družbene pogodbe !) v bivši SSSR je povzročila lakoto in smrt milijonov prebivalcev . Pri nas se je v zadnjih letih naredilo na desetine novih občin, kar se v praksi menda ne obnese najbolj, ampak pet ljubljanskih mestnih občin se je združilo v eno samo mestno občino. To je precej protislovno  prakticiranje (razsodnih?) upravljalcev države. No, milijone sestradancev v SSSR in novih  slovenskih občin vendarle ne bi rad po usodnosti primerjal med seboj! V skladu z veljavno družbeno pogodbo država širokogrudno podpira, na primer, ljubljansko opero, za ansambel Slavka in Vilka Avsenika ni dala nikoli niti ficka. Za gostovanje Newjorške filharmonije je denar, za gostovanje pokojnega Michaela Jacksona ga ni bilo in tega gostovanja (tudi zato) ni bilo.

Preberi več Za pravo versko svobodo

Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom.