S kolesom v Peking

Zasavski ultramaratonec Radovan Hilarij Skubic namerava s kolesom v Peking. V 48 dneh namerava prekolesariti 14500 kilometrov. Tako piše v Delu prejšnji torek. »Ta je pa kampeljc« sem si mislil. Preračunal sem, toje  zajetnih 302 kilometra na dan. Ultramaratonec bo kolesaril deset ur na dan s povprečno hitrostjo 3o kilometrov na uro. Potem sem bral naprej. O njem bodo na poti do Pekinga kar tri vozila s štirimi spremljevalci. Zamislil sem se. Načrtovani podvig se mi zdi nesmiselen in brez potrebe. Stroški dolgega kolesarjenja do Pekinga bodo znašali, ocenjujem takole čez palec, okrog 100 000 evrov, mogoče še več. Od kod velika sredstava, kdo bo prikrajšan?

Preberi več S kolesom v Peking

Zagorje – Moravče – Domžale – Ljubljana

 

V kakšnem pogovoru včasih lahkotno pripomnim, da sem bil s kolesom že povsod v Sloveniji. To seveda ni res. V vseh večjih naseljih sem resda že bil, ampak vseh vasi, vasic in zaselkov, vseh cestic, kolovozov in stezic ne bom nikoli prevozil.

Za eno nedeljo v novembru je vremenska napoved obetala sorazmerno toplo vreme, zmerno oblačnost in možnost padavin v popoldanskem času. Eh, sem si rekel, mogoče je to prilika še za en kolesarski izlet, ne kakšen prav obsežen, tak bolj blizu Ljubljane. Pogledal sem v Atlas Slovenije; nekoliko sem se začudil, zamalo se mi je zdelo: kako je mogoče, da od Zagorja ob Savi po Moravški dolini še nisem s kolesom privozil do Ljubljane, ko sem vendar  prekolesaril že celo Slovenijo.

Zagorje

Na koncu Zagorja gre cesta čez potok Medijo. Tam delajo nov most. Ob tem še nekoliko ravnajo ovinkasto cesto. Če sem prav razbral, so podrli en del neke hiše. Vse skupaj je zasnovano grobo, vse kar delajo, je brez občutka za okolico, za merilo naselja, kar tako, da bodo ja avtomobili nekoliko hitreje in lažje zbrzeli skozi naselje. Stari most še stoji. Mislim, da projektanti ne vedo čisto natančno, kaj naj bi počeli z njim. Mogoče za rušitev ni previdenih finančnih sredstev. Prevladuje apatičnost, pa kaj, bolj nemarnega mostu, kot je tisti čez Savo pri Zagorju zanesljivo ne morejo narediti. Za zasavske revirje je bila menda zmeraj vsaka reč dovolj dobra. Premog iz zasavskih revirjev je bil včasih dovolj dober za celo Slovenijo. V današnjih časih ga ne potrebujemo več. Zasavski revirji so postali v bistvu odvečni. Itn.

Samotna kmetija

Nekje pod Čemšeniško planino  je bilo okrog samotne kmetije nenavadno veliko avtomobilov. Za skednjem so si dali delo z neko ubito živaljo: nekaj je bilo že na kavljih,  glava posebej, pa čreva in drobovina, na pol odrt život, parklji, tla so bila krvava. Nek možak me je vprašal, če bi hotel kozarček močnega. Zadnja leta sem pri mesu zelo zadržan. V bistvu sem že skoraj vegetarijanec. Mislim, da ni s tem nič narobe.

Izlake

V trgovini sem prebral, da so naprodaj po ugodni ceni »prsni vršički«. Prodajaki sem rekel, da se to precej čudno sliši. Dodal sem še: »Ali si predstavljate, da bi na kakšnem jedilnem listu pisalo: Gratinirani prsni vršički v smetanovi omaki in šampinjoni.« Rekla je, da ona ne misli na take reči, do sedaj še nihče ni imel pripomb zoper prsne vršičke, vsekakor mi jih ni treba kupiti.

Na cesti sem vprašal krajana kako se pride do gradu Kolovrat, mimogrede sem ga še vprašal, če je res, da se bodo Izlake preimenovale v Drnovškove Izlake. Je rekel, da ne ve nič o tem. Kot je znano, je naš aktualni predsednik države doma v Izlakah. Drnovšek je v Izlakah in okolici zelo pogost priimek.

Kolovrat

Kadar se vozim s kolesom ali če pešačim po moji mili rodovini se ravnam po kartah, kakor jih je natisnil Geodetski zavod  Slovenije v treh zaporednih natisih v velikanski nakladi menda več kot 100 000 izvodov. Brez teh zemljevidov si svojih pohodov ne morem predstavljati, čeprav je v njih polno napak in netočnosti. Nekateri označeni kolovozi so opuščeni, so popolnoma zaraščeni in jih praktično ni več. Nekateri kolovozi so razširjeni in asfaltirani in so postali kar poštene ceste,  pa so še zmeraj označeni kot kolovozi. Ponekod so speljane nove asfaltirane ceste, ki jih na zemljevidih sploh ni, manjkajo označbe za obpotne spomenike, večje zidove in podporne škarpe, trase daljnovodov, jezove in pregrade na vodotokih  itn, vse to so za orientacijo na terenu zelo pripravni objekti. Pa še to: Trdinov vrh je narisen v Atlasu tako, kot, da bi pripadal naši sosednji Hrvaški. Jaz sem že veliko spraševal, pa mi nihče ne more z gotovostjo povedati, ali gre za napako ali geografsko stvarnost.

Grad Kolovrat je v  Atlasu Slovenije označen kot ruševina. Tudi to je narobe. Na ruševinah gradu Kolovrat je bil že pred 00 leti nazaj postavljen grad Kolovrat. Za podvig je zaslužna rodbina Mal, natančneje Miran Mal (1912) in njegov sin Mojmir Mal (1943). Dih mi zastaja, če pomislim, koliko truda, sredstev, naporov in vztrajnosti je bilo treba , da je grad Kolovrat, kot ptič feniks spet vstal iz ruševin. Ljubezen do starožitnosti jima je gotovo vcepil njun oče oziroma ded Josip Mal (1884 -1978), znameniti slovenski starinoslovec in zgodovinar . Stari Mal je bil rojen v vasi Kandrše blizu Kolovrata, od tod zanimanje prav za to stavbo. Nazaj postavljanje kakšne častitljive in starodavne zgradbe je  za razmere na Slovenskem precej nenavadno dogajanje. V Sloveniji se večina še kolikor toliko stoječih gradov počasi a zanesljivo spreminja v ruševine. Celo sredi Ljubljane se nam na očeh slovenske strokovne, kulturne in manj kulturne javnosti sesipa grad Kodeljevo. Prav zanima me, kakšno bi bilo razmerje med novci, ki smo jih pred nekaj leti zafrčkali za znano (še pomnite državljani?) kulturniško akcijo Ljubljana evropsko mesto kulture in morebitnimi stroški za popravilo gradu Kodeljevo.To navajam kar tako, za primer. Večkrat mi pride na misel, kaj vse bi lahko bilo na slovenskem postorjenega, če bi se vsemogoči delomrzneži in lenuhi lotili kakšnega koristnega posla. Recimo, da bi sodelovali pri oživljanju naših grajskih podrtij.

Ko sem se s kolesom peljal pod gradom mi je deloval nekoliko zapuščeno. Mogoče je bilo Malom  oživljanje podrtega gradu zanimivejše od posedovanja dokončno popravljenga gradu. Nekaj sem slišal, da pravnuka Erazma grad preveč ne zanima. Če bi imel grad Kolovrat štiri  kolesa in močan motor, potem bi bilo najbrž vse drugače, tako pa…

Križate

V Križatah sem se zapletel v pogovor s starjšo žensko, ki je nekaj pospravljala po vrtu ob častitljivo stari kmečki hiši. Rekel sem ji, da je nedelja dan počitka, to se razbere iz samega imena tega dneva: ne-delja, sploh pa, da se delo ne izplača, saj so najbolj bogati tisti, ki skoraj nič ali čisto nič ne delajo. S pripombo je bila zadovoljna, smejala se je, pa vendar je nekaolko žugajoče dejala: »Brez dela ni jela«. »Ah« sem rekel, »tako je bilo včasih in ti časi so nepreklicno minili, hrana je zastonj, povejte mi, koliko dobite za kilogram pšenice?« Je rekla, da je oni za prodajo ne pridelujejo, se ne izplača, menda jo odkupujejo po nekaj manj kot za 3o tolarjev za kilogram, če kdo godrnja nad odkupno ceno rečejo:«Jo bomo uvozili iz Madžarske ali Amerike, tam je še cenejša«. »Ja« sem rekel, »no, poglejte v Ljubljani je treba za kavo v lokalu za vogalom odšteti 300 tolarjev, za ta denar je mogoče pri kmetu dobiti neverjetnih 11 kilogramov pšenice. Večerja za dva v boljši restavraciji je vredna 400 kilogramov pšenice, nikogar zavezujoč notarski podpis lahko stane mimogrede eno tono pšenice, denar, ki je izpuhtel pri banki SIB bi zadoščal za nakup, kajjastvem, menda kar za

200 000 000 kilogramov ali 200 000 ton pšenice.«  Če bi dali na vsak vagon po 20 ton pšenice bi imel tak vlak desettisoč vagonov. Taka vlakovna kompozicija bi bila dolga reci in piši l50 kilometrov ali od Ljubljane do Murske Sobote. Osnovno živilo, kar pšenica in posledično moka, prav gotovo je, je v bistvu zastonj. Za osnovno preživetje nima smisla in se ne izplača delati. Taka so osnovna življenska razmerja. Klošarji to dobro obvladajo, klošarji so v bistvu avandgarda modernih socialno ekonomskih vzorcev za vsakdanje preživetje. Takole sem razmišljal, ko sem se odpeljal naprej proti Pečem Preden sem se poslovil, sem še pohvalil hišo, kako, da je lepa. In res, hiša iz druge polovice 19. stoletja je imela obokano vežo z dvoramnimi prav tako obokanimi stopnicami, lep vhodni kamniti portal, na pročeljih je bilo nekaj klasicističnega okrasja. Hiša je bila tudi kar zadeva razpored prostorov  pomanjšana različica večjih in mogočnejših gosposkih rezidenc. Sogovornica je pokazala na nedokončano novogradnjo čez cesto: »Ah, pojdite no, tamle smo zgradili novo hišo, napomlad se preselimo,

tole bomo pa podrli, kdo se bo dajal s tako starino!«    

Tuštanj

Grad Tuštanj je sorazmerno skromna zgradba na vzpetini blizu vasi istega imena. Sem se že m islil kar odpeljati mimo, potem sem se le odločil, da si ga nekoliko natančneje ogledam. Za grad sem že slišal, pa ne kaj posebno določenega, nisem si mogel misliti, da je grad Tuštanj taka slovenska kurioziteta. Na sredi obnovljenega arkadnega dvorišča sem srečal starejšo delovno napravljeno žensko. Ne vem zakaj, kar tako, mogoče iz kakšne posmehljivosti, mogoče je bil za vprašanje kriv moj značaj, sem vprašal: »Ste vi aktualna grofica tuštanjska?« Je rekla: »Ja, jaz sem Ana grafica Tuštanjska!« Tudi v tem odgovoru je bilo nekaj samoposmehljivosti, pa vendar, povedano je bilo tako, da o trditvi ni bilo mogoče podvomiti.

Bilo je takole: Grad je bil narejen leta 1490, tako piše na plošči vgrajeni nad vhodnim portalom v grad, pozneje bil večkrat prezidan prezidan, menjaval je lastnike, leta 1854 se je Maksimilijana Scarija poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom- Kebrovim iz Krtine. Otrok nista imela. Ko je Maksimiljana umrla, se je Luka poročil z Ano Resnik in imel z njo šest otrok. Od takrat je grad v lasti Rodbine Pirnat. Od Lukovih sinov je največ slave dosegel Maksimiljan-Maks Pirnat, ki je bil v svojem času kar znan slavist in publicist. Njegov sin je bil slovenski slikar Nikolaj Pirnat, čigar delo je pravkar na ogled v Ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine in Cankarjevem domu. Nikolajev sin je uveljavljen slovenskim kipar Janez Pirnat, njegova hči Nina je kustosinja v Cankarjevem domu itn. Aktualna  graščaka na gradu Tuštanj sta Ana in Peter Pirnat.  Po čudežu se je po vseh ujmah, vojnah in vsakršnih peripetijah v gradu ohranila celo oprema. Na Slovenskem skorajda ni gradu, ki bi premogel originalno opremo! Tuštanjski grad je po tej strani neverjetna izjema. Pa ne samo to, grad ima celo nepretrgano lastniško kontinuiteto! Po večini gre za bidermajersko pohištvo, slike, nekaj orožja, namizno posodje in podobno. Bogata je knjižnica, ki obsega tudi urbarje tuštanjskih podložnikov.  Posebnost je klavikord iz začetka devetnajstega stoletja. Meni je bila dodeljena posebna milost. Gospa Ana mi je dovolila nekoliko zaigrati na stari klavikord. Glasbilo je precej razglašeno, kljub temu se je dalo slišati: Kje so tiste stezice, kjer so včasih bile? Ja, le kje so tiste stezice, ki so včasih bile.

Od Bodenskega jezera do Ulma in nazaj

Kolesarski krogi

Vsako leto delam nekoliko širše kolesarske kroge. Ko sem začel s kolesarstvom sem se vozil okrog Ljubljane, potem sem začel kroge širiti na Pohograjske dolomite in Dolenjsko gričevje. Sčasoma sem jih razširil na vse slovenske pokrajine tudi tiste bolj obrobne: Prekmurje, Kras in naše Primorje. Potem mi je postala Slovenija kolesarsko pretesna in sem začel kolesariti po Koroški, Furlaniji, hrvaški Zagori…kaj naj rečem: vsako leto so moji kolesarski krogi večji in širši, bil sem že po Madžarski, Hrvaški, severni Italiji, Avstriji, Romuniji, Slovaški, in Srbiji. Letos je na vrsti Nemčija, čez nekaj dni se nameravam odpraviti s kolesom od Passaua do Donaueschingena, to potovanje bo dolgo blizu 5oo kilometrov.  Kot sem že omenil z leti zmeraj bolj in bolj širim svoje kolesarske kroge. V prihodnjih letih  bodo tako prišle tako na vrsto Francija, južna Italija, mogoče še Poljska in Ukrajina.  Če natanko premislim, ko bom star sto in več let, se bom s kolesom vozil po najbolj eksotičnih delih zemlje: po Sibiriji, po tihomorskih otokih, Ognjeni zemlji v Južni Ameriki, Kitajski, Avstraliji, Sumatri, Madagaskarju molgoče celo po Antarktiki, seveda, če le ne bo prišlo kaj vmes!

Nemčija

Letos se podajam večinoma v Nemčijo. Zaradi zgodovinskih okoliščin je slovenski odnos do Nemčije in Nemcev nekoliko zadržan. Meni je to po svoje sitno, ker bom v tem sestavku v glavnem hvalil Nemce in Nemčijo.

Ferdinand Graf von Zeppelin

Čez noč sem se z vlakom prestavil iz Ljubljane v Friedrichshafen ob Bodenskem jezeru. Mesto živi v znamenju cepelinov. Tu je bil rojen izumitelj teh zrakoplovov grof Zeppelin, tu je velik muzej posvečen izumitlju in cepelinom. Nad mestom se je ob lepem vremenu mogoče popeljati s pravim cepelinom. Kot je znano, so bili cepelini velikanski baloni podobni letečim cigaram, ki so jih v željeno smer poganjali motorji s propelorji. Nekaj časa je že kazalo, da bi utegnili biti cepelini smiselna alternativa letalom. Muzej je narejen s širokim zamahom, pa vendar z velikim smislom za natančnost, nazornost in atraktivnost. Na hitro si ga je mogoče ogledati v desetih minutah, na grobo v pol ure, nekoliko bolj podrobno v dveh urah, natančno komaj v celem dnevu. V veliki dvorani je rekonstruiran del enega od teh velikanskih letečih naprav. Vidna je konstrukcijska zasnova plovila, pritrditev pogonskega motorja in gondola za potnike, ki je bila urejena kor leteča meščanska kavarna.V neki drugi dvorani so v vitrinah na ogled ožgani predmeti in dokumenti s cepelina Hindenburg, ki je leta 1937 zgorel ob pristajanju v New Yorku. S to nesrečo je bilo obdobje cepelinov povsod končano razen v Friederichshafnu. Tu so cepelini obsojeni na večno življenje. V tem mestu je vse v znamenju cepelinov: od mestnega vodnjaka in nepregledne literature, do vžigalnikov, majčk in papirnatih prtičkov.

Lepota

Moji rojaki se radi zaklinjajo, da je Slovenija lepa dežela. Ta trditev se jim zdi aksiomatična skoraj tako kot redosled letnih časov: pomlad , poletje, jesen, zima. Jaz mislim, da je Slovenija (še) lepa dežela, vendar sem mnenja, da je treba včasih dati racionalnemu premisleku prednost pred zanosnimi čustvi.

Predel med Bodenskim jezerom in Ulmom je po osnovni oblikovanosti zelo podoben našemu Prekmurju.

Primerjave se ponujajo, največkrat se za mojo rodovino slabo iztečejo.

Moja domovina je precej zasmetena, ne tako kot , na primer, Madžarska ali Romunija , pa vendar  mnogo bolj kot Nemčija. Tam smeti skoraj da ni na neprimernih krajih, včasih , zelo redko sem videl ob kakšni cesti odvrženo cigaretno škatlo, enkrat ali dvakrat sem naletel na odvržene plastične steklenice, divjega odlagališča smeti nisem videl nikjer.

V Nemčiji, vsaj tam kjer sem se vozil pred kratkim s kolesom je mnogostarih mestnih jeder, cerkva, gradov, palač, samostanov, dvorcev. Vse našteto pogosto povzamemos skupnim imenom stavbna dediščina. Vse našteto je v Nemčiji zgledno popravljeno in vzdrževano.Jaz , na primer, še nikoli nisem slišal za baročno graščino Zeil pri Leutkirchu. To je ogromen stavbni kompleks za tri naše Štatenberge. Ganljivo je bilo videti mlado vrtnarico ki je med trato in peščeno potko v parku razpela vrvico in pulila vse tiste travice, ki so si drznile pognati na potki med peskom. Mogoče Nemci z urejenostjo svojih zgodovinskih spomenikov celo pretiravajo. Meni je bolj všeč pretirana urejenost stavbne dediščine kot zapuščenost kot temeljno dodločilo naših arhitekturnih spomenikov.

Mislim, da Nemci pojma črnih gradenj ne poznajo. Naj mi moji rojaki ne zamerijo, nemške vasi so mnogo bolj arhitektonsko enovite in strnjene, kot so naše slovenske. Kičastih in nafrfuljenih novogradenj skorajda nisem videl. So, vendar so izjemno redke.

Polja so lepo obdelana, no ja, tudi pri nas so polja lepo obdelana, v tem pogledu menda med Nemčijo in našo deželo ni posebne razlike vsaj, kolikor sem mogel dognati s kolesa. Ne vem kakšna je odkupna cena za koruzo ali pšenico v Nemčiji v primerjavi z našimi.  

Fritz

V gostilni s prenočišči v kraju s čudnim imenom Bellamont me je takoj vprašal od kod sem prikolesaril in kam grem. Sem rekel ,da sem tega dne naredil približno 14o kilometrov in , da nameravam naslednji dan zaključiti svojo pot ob Bodenskem jezeru. »Ha« je rekel Fritz,« to je preveč za en dan,« on jih naredi s svojo ženo kakih 40-50 na dan. Pokazal je na oči: »Zato pa gledam naokrog! Treba je gledati! « je še dodal. Odvrnil sem mu, da tudi sam gledam naokrog sicer pa, da nekateri celo življenje gledajo, pa skoraj ničesar ne opazijo, čas ni edini kriterij opazovanja, rekel sem, da je treba opazovati z glavo, oči so le posrednik. Fritz s pripombo ni bil zadovoljen..V nogometnem žargonu bi se reklo, da je bilo 1: 0 za mene. » Kaj pa delate, kadar ne kolesarite« je spet začel. Sem rekel, da sem » stuhler«. Jaz v nemščini nisem najbolj trden, nesmiselno se mi zdi, da bi bil »tischler« ali po naše mizar, če delam skopraj izključno stole. Fritz spet ni bil zadovoljen: »Stuhler, das ist kein beruf – stolar, to ni neben poklic«. Nekako sem mu razložil kako in kaj je z menoj. »Ah« je rekel:« Zie zind ein schreiner«. »Ne«, sem rekel,« še nobene skrinje nisem naredil v svojem življenju, jaz sem stolar«. Potem sem mu razložil, da nisem tovarnar, niti lastnik večje delavnice, delam sam, delavnica je majhna, kljub temu imajo morebitni kupci na voljo več kot 100 različnih modelov stolov. Imam razglednice, kjer so naslikani nekateri moji stoli, če hoče, mu lahko kakšno pošljem, le naslov mi mora zaupati. »Nesmisel« je skoraj jezno odgovoril« jaz sem že star, sem v penziji, stole imam, niti na misel mi ne hodi, da bi nabavljal kakšne nove stole, še tega bi se manjkalo!« Skromno sem odgovoril, da bi ga z razglednico le nekoliko informiral, tako, da bi vedel, nikakor ga ne mislim siliti v kakšen nakup, sploh pa, naredil sem tudi že precej nagrobnikov, mogoče bi ga taki artikli bolj zanimali. Beseda »naredil« je v tem primeru ambivalentna. Naredil sem seveda le osnutke za nagrobne spomenike, dobesedno so jih naredili kamnoseki in kovinarji, no, to ni važno. Fritzu se je čeljust povesila. Bilo je 2 : 0 za mene. Ni dal miru. »Od kod pa ste ?« Povedal sem. »Iz Ljubljane, ali res, prihajate torej iz Jugoslavije!« Tisto o Jugoslaviji je bilo povedano nekoliko privoščljivo in zaničljivo. »Gospod Fritz«, sem rekel« ali je Konrad Adenauer še nemški cesar?«  »Kaj« je privzdignil glas »kakšen Adenauer, kakšen nemški cesar, umrl je že pred tridesetimi leti!« »Res?« sem vprašal »nisem vedel«. »To bi morali vedeti,« ozrl se je naokrog po gostilni, nekateri gosti so že prisluhnili najinemu razgovoru, tudi mlada gostilničarka se je približala, »tale ne ve, da je Konrad…« Gostje so smejali, eden je s prstom kazal na Fritza, tudi meni je šlo na smeh, Fritz se je ugriznil v jezik in bilo je 3: 0 za mene. Fritz je postal resno nejevoljen, mislim, da je bil že kar malo srdit, odnehal pa ni: » Zakaj pa kolesarite po Nemčiji«? Vprašanje ni bilo čisto nič prijazno, razumel sem ga, da hoče reči, da bi bil lahko kolesaril kar doma, če že imam čas za taka opravila. »To je pa tako«, sem odvrnil,« mnogi Nemci so že bili že tako ali drugače na obisku v moji domovini, pa sem si  mislil, prav bi bilo in spodobilo bi se bilo, da jim vrnem obisk, kot vidi, sem prišel s kolesom ne s kakšnim pancervagnom!«  To je bilo preveč, Fritz je  bil užaljen, imel je, po moji presoji, blizu sedemdeset let, premalo za kakšno aktivno udeležbo v zadnji veliki vojni..»Das ist zufull«, demonstrativno je še sporočil, da gre spat, za njim je odšla še njegova soproga, ki je bila ves čas tiho; kaj je pa hotela, saj je zaletavega Fritza dobro poznala. Tudi  jaz sem imel občutek, da me je mogoče nekoliko preveč zaneslo, tudi poslušalci pripombe niso bili veseli. Spil sem pivo, poslovil sem se. Navzlic vsemu: bilo je

4: 0 za mene.

Zilfriede

Proti koncu mojega tretjega dne na Nemškem sem prikolesaril v vas Schleinsee. Sonce je žgalo , kar se da, po klancu navzgor mimo vaške cerkve sem se skoraj nehote znašel na gostilniškem vrtu. Vse skupaj sem začutil, kot namig višje sile, ustavil sem se, poiskal sem senco in od daleč sem naročil vrček piva. Prvi vrček sem popil kot sredstvo proti dehidraciji, z drugim sem pogasil žejo. Potem sem naročil še nekakšno sirno solato s kruhom. Vse skupaj sem poplaknil še s tretjim vrčkom piva. Vse našteto mi je nosila na mizo mlada Zielfriede, tako ji je bilo ime, kot mi je kasneje povedala. Trije vrčki piva niso kakšna posebna količina te pijače za močnejšega dedca, kot sem jaz. Vseeno sem postal nekoliko  sentimentalen, začel sem premišljevati o usodi stvari, sam sebi sem se začel smiliti, čeprav za kaj takega v resnici nisem imel nobenega vzroka. Kaj pa rinem v največji vročini po svetu, saj bi bil lahko ostal doma itn. Potem je prišla lepa Sielfrieda: »Oh, ich bin so mude« je rekla in se vsedla visavis mene k mizi Začela je pisati račun, najbrž sem jo zato poklical k mizi, ne spominjam se več natančno. Neko lepo mlado dekle se je vsedlo zaradi mene k moji mizi. Obšla me je vznesenost, ki se ne pritiče dedcu v letih, kot sem jaz. Nekaj sva se že morala pogovarjati, da me je vprašala: »Kdo pa ste vi, od kod prihajate, kam vas nese naprej?« Nehala je s pisanjem računa, naslonila se je na komolce. To je navadno vprašanje, na kolesarskih potovanjih me mnogi podobno sprašujejo. Jaz ponavadi odgovorim, da sem učitelj telovadbe, včasih rečem, da se ukvarjam z lesom, včasih, zelo redkokdaj, rečem, da sem turistični žurnalist, enkrat ali dvakrat sem se predstavil kot računski prokurist, še sam ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Tistega razžarjenega sončnega dne na gostilniškem vrtu v Schleinseeju z Zielfriedo visavis pri mizi, z nekaj vrčki piva v glavi in telesu, se mi je zdelo, da se moram predstaviti Sielfriedi v svojem  razneženem bistvu. Rekel sem: »spoštovana mladenka, jaz sem Drajaman«. Ni me razumela. Še enkrat sem počasi ponovil:« Jaz sem Draj – a – man!« Spet me ni razumela.

« Was das bedeutet? Kaj to pomeni?«  Razložil sem ji: »Drei-to je po vaše tri, ali ne.« Prikimala je. »A je prva črka v abecedi, man je po nemško mož, človek, oseba, tako nekako. Jaz sem torej človek treh A-jev.«« Kakšnih treh A-jev?« je vprašala. »Preprosto sem rekel, prvi A je kot ALTE, zaznamuje mojo starost, drugi A pripada besedi ARME-to pomeni po naše ubog, tretji se nanaša na besedo ALAIN po naše bi se reklo osamljen, sam, zapuščen, ali tako nekako.« Pričakoval sem kakšne tolažilne besede češ, saj še niste tako stari, kdor lahko biciklira ima veliko časa in je najbogatejši človek na svetu, biti sam s sabo je dobra družba, včasih nekoliko naporna itn, itn.  Namesto tega je rekla: « Oh, bežite, bežite, še dobro, da niste Fimf-A-man ali pa, recimo Zwanzig-A-man, ali pa bognedaj Tausend-A-man!«  Imela je prav, nobena nesreča ne more biti tolikšna, da je kakšna druga ne bi mogla preseči. Jaz sem v tisti gostilni pozabil moj kolesarski slamnik, mogoče je k temu pozabljenju pripomoglo tudi pivo in lepa Zielfriede in zgodila se je posledična nesreča. Sonce me je neusmiljeno ožgalo po obrazu in po nosu še posebej tako, da si ga še dandanes mažem z različnimi medikamenti proti opeklinami.

Stolp do nebes, nesmisel na tleh

Gotski cerkveni stolp v Ulmu je visok 165 metrov  in je najvišji na svetu. To je tako, kot bi postavil skorj tri ljubljanske nebotičnike enega na drugega. Na tisoče in tisoče kamnov je zloženih z milimetrsko natančnostjo v mogočen stolp in spomenik človeškemu ustvarjalnemu geniju. Brez betona, železa in jekla brez katerih si ne predstavljamo nobenih gradenj v naših časih, kaj šele, če gre za tako nezansko visoke stavbe. Bravo srednjeveški graditelji gotskih katedral! Pred cerkvijo je velik trg, ki ga zamejujejo stare meščanske hiše. Sredi trga je pet skodelic za kavo. Štiri so naložene ena v drugo ena je postavljena zraven v nekoliko poševni legi. Seveda ne gre za prave skodelice za kavo temveč za betonske povečave originalov v velikosti nekaj metrov. Nekje zraven brizga voda, po skodelicah velikankah plezajo otroci. Vprašal sem, kaj za vraga naj bi pomenile skodelice za kavo na tako veličastnem in znamenitem trgu.  Povedano mi je bilo, da so naložene skodelice za kavo moderen vodnjak, gre za kiparski dosežek in prispevek mestu Ulmu zelo slavnega nemškega umetnika. Ah, po svoje sem si kar oddahnil, človeška umska nesorazmernost in banalnost tudi na Nemškem ne pozna meja.

Mestna oprema

Na svoji zadnji kolesarski poti sem mimo Ulma in Friedrichshafna videl še mnoga druga mesta. Povečini gre za stara mesta s srednjeveško zasnovo z mnogimi kasnejšimi zlasti baročnimi prezidavami. Ponekod so ohranjena mestna vrata obzidje in podobno. Vse je brezhibno urejeno: trgi, tlaki, robniki, konfini,  svetilke, klopce, vodnjaki in vse ostalo, kar sodi v pojem mestne opreme. Vse našteto je večinoma novejšega datuma. Ne vem kako bi rekel, saj je res vse skrbno narejeno in lepo vzdrževano, a se mi je zdelo vendarle nekako stereotipno in nedolmiselno. Spomnil sem se Plečnikovih ureditev podobnih stvari v mojem rodnem mestu. Ja, tudi v teh stvareh je bil veliki mojster nenadkriljiv v vsakršnih svetovnih primerjavah. Kongresni trg, Vegova ulica, Trg Francoske revolucije, Zoisova ulica, Trnovo, Šance, stara cekev v Šiški…so nekateri predeli našega stolnega mesta, kjer je bil na delu veliki mojster. Kod da bi bi povsod poganjale velike rože velike poetične umetnosti. Celo vsakdanja nemarščina, prometno nasilje in splošna brzbrižnost ne morejo zatreti velike umetnosti. Ko pišem o svojem kolesarskem potepanju po Nemčiji se mi je utrnilo: Plečnikova fotografija bi morala biti natisnajena na bankovcu za sto miljard slovenskih tolarjev.

Kdaj je bila Ljubljana najlepša?

Jaz se imam za arhitekta. To, kar se v arhitekturi piše z veliko začetnico, so umetniške stvaritve. Kakšni tehnični in uporabnostni vidiki pozidave so seveda lahko usodni in pomembni, nimajo pa v bistvu z Arhitekturo skoraj nobene povezave. Če ima stavba veliko število stanovanj, če smiselno delujejo kanalizacija, vodovod, električna napeljava…če je okrog nje in mogoče celo pod njo zadostno število parkirnih prostorov, to še ne pomeni, da je zato taka stavba  kakšna dobra Arhitektura.

Včasih me kdo vpraša, če je Ljubljana lepo mesto. Običajno odgovorim, da je bila Ljubljana vsekakor zelo lepo mesto, da pa je, kakršno je, še zmeraj vredno ogleda. Dodam še, da je na svetu precej mest, ki so lepša od Ljubljane in veliko takih, ki se z Ljubljano ne morejo primerjati. Na splošno velja, da je podoba Ljubljane vsak dan slabša, manj lepa je, če hočete. To je bridko spoznanje.

Rojen sem bil leta 1942, kritično sem začel gledati okrog sebe, ko mi je bilo približno l5 let.  Od takrat gre z mojim rodnim mestom v glavnem samo navzdol. S tem nočem reči, da v zadnjih petdesetih letih ni bilo narejen  nobene lepe stavbe, tega sploh ne, so, celo precej jih je, mnoge od njih kot arhitekt visoko cenim, a so v povodnji vsakršne gradbeniške povprečnosti in nemarščine bolj ali manj zgubljene.

Preberi več Kdaj je bila Ljubljana najlepša?

ŽUMBERAK

Rosalnice

Na karti je pisalo Novo Mesto K1-Rosalnice, čeprav sem se namenil z vlakom v Metliko. Na blagajni so mi rekli, da je vse v redu, tako je napisana karta do Metlike. In res, izstopil sem s svojim zložljivim kolesom na postaji z napisom Metlika. Postaje Rosalnice sploh ni, je pa v bližini postaje vas Rosalnice. Mislim, da je ta moja karta zbirateljski kuriozum. Napisana je do izstopne postaje, ki je dobesedno ni. Mogoče bi se lahko celo življenje z njo po mili voplji prepeljaval po slovenskih železnicah, sprevodnikom bi kazal karto in zahteval bi, da me odlože na postaji Rosalnice, kot je označeno na karti.

Hotel Bela krajina

Bilo je že pozno zvečer in tudi tokrat sem prespal v hotelu Bela krajina v Metliki. Meni je ta hotel zelo pri srcu. Prenočevanje v tej dotrajani stavbi pomeni nostalgično vrnitev v čas »vaše in naše mladosti«, ko se je narodila Cockta in se je meni in moji generaciji zdelo, da je svet in vse na svetu šele z našim prihodom dobilo svoj pravi smisel. Pa še to: Hotel Bela Krajina stoji ob Cesti bratstva in enotnosti (jugoslovanskih narodov) št 27.

Hotel Bela krajina je bil zgrajen v šetdesetih letih prejšnjega stoletja. Če bi bil hotel biti bolj dramatičen bi rekel, da je bil narejen v prejšnjem tisočletju. Je zgled špartanske  »socialistične« arhitekture, kot med kolegi včasih posmehljivo komentiramo takratno arhitekturno produkcijo. Hotel je bistvu prav tak, kot je bil ob nastanku: pročelja, stopnice, tlaki, terasa, jedilnica, sobe, instalacije, oprema itn, s pripombo, da je vse našteto po letih intenzivne rabe in izrabe močno odrsano, oguljeno, čadasto, utrujeno in izrabljeno. Nad recepcijo visi obledela črnobela velika fotografija postavnih mladcev v belokranjskih nošah. Pozirali so s kosami v rokah v nekem brezovem gaju. »Tile pa že dolgo kosijo« sem rekel. »Ja, in sploh se ne utrudijo« mi je odgovoril mož za pultom. Kolo naj odnesem kar s seboj v sobo, pred spanjem naj vsekakor nekoliko pogledam po Metliki, kjer se dogaja Belokranjska vigred, je še dodal.

Belokranjska vigred

Med to tridnevnico v središču stare Metlike popijejo in pojedo Belokranjci mnogo več in preveč obojega, kot navadne dni. Vse našteto štejejo kot folklorno dolžnost.  K taki prireditvi spada bobneča narodnozabavna glasba, to se razume. Prireditev je podobna Pivu in cvetju v Laškem, Ribiški noči v Izoli, Planiškim poletom, Dnevom na Lentu v Mariboru, Kurentovanju v Ptuju, Izbiri kraljice vina v Vipavski dolini, Dnevom češenj v Brdih itn. V Ljubljani so včasih sloveli dnevi, ko je bil na Gospodarskem razstavišču Vinski sejem, vseslovensko ženstvo se je veseljačilo za 8. marec. Se kdo še spominja ljubljanske Kmečke ohceti?

Uradni list in belokranjska pogača.

Zašel sem v pritličje neke stavbe na Glavnem trgu, kjer je Aktiv kmečkih žena Bele krajine pripravil prodajno razstavo vsemogočih krušnih izdelkov in peciva. Jaz sem si kupil eno lepinjo, tako se mi je vsaj zdelo v začetku. Dobil sem poduk, da gre za Belokranjsko pogačo in ne kakšno lepinjo, to je tipično belokranjski močnati izdelek. Skupaj s pogačo sem dobil še listič na katerem so bili navedki iz Uradnega lista R Slovenije . Med paragrafi sem razbral, da je Belokranjska pogača zaščitena močnata jed sestavljena iz moke, vode, soli, maščobe in kvasa. Preden jo spečejo jo zaradi lepšega povrhu z nožem plitvo križem kražem porišejo. Potem jo še namažejo z stepenim jajcem in potresejo s kumino. Kdor hoče spečeno pogačo pojesti, jo mora trgati z roko, bognedaj bi se je lotil z nožem, to je prepovedano.  Tudi to piše v Uradnem listu  R Slovenije. Jaz sem potem v skladu z Uradnim listom trgal in jedel kupljeno pogačo, pa kaj, saj noža tako in tako nisem imel s sabo. Vmes sem zmerno dodajal nekaj belokranjskega belega vina z bližnje stojnice. V Beli kranjini se mi zdi smiselno piti zgolj belo vino.

Plemenitost ima kratke noge

Ne vem od kod in od kdaj mi je ostalo 15 angleških funtov. Naslednji dan sem jih hotel na meji zamenjati v hrvaški denar. Mož v menjalnici mi je transakcijo odsvetoval. Ob zamnjavi v naše tolarje bom ob 3,5% za provizijo in potem bom ob menjavi iz tolarjev v kune  še enkrat ob 3,5% vrednosti mojih funtov.  Transakcijo naj opravim v banki na hrvaški strani, tam ne poznajo menjalniških provizij. Bil sem patriotsko neomajen in sem še naprej molil tistih l5 funtov. Mož se je začel nemočno smehljati, veste je rekel: »Zdalje nimam v menjalnici prav nobene hrvaške kune«! No ja, sem si mislil, plemenitost je dobila zemeljske razsežnosti, tako se v življenju večkrat dogaja. Na drugi strani je na vratih banke pisalo, da ob sobotah ne poslujejo.

Ozalj

Ozalj je majhno mestece že na hrvaški strani. Kljub temu premore kar štiri znamenitosti.Prva znamenitost Ozalja je slikarka Slava Raškaj (1877 – 1906) in njena tragična življenska zgodba. Bila bi vredna romana ali filmske upodobitve. Slava Raškaj je bila od rojstva gluhonema. V nekem slovečem zavodu na Dunaju so odkrili njen velik risarski in slikarski talent. Pozneje naj bi se izpopolnjevala v slikarstvu še pri nekem slavnem profesorju, mislim, da v Zagrebu. Med lepo mlado slikarko in profesorjem se je vnela romanca. Kako in kaj je bilo s tem razmerjem  nisem čisto natančno ugotovil, resnica je, da je Slava Raškaj umrla pri devetindvajsetih letih v umobolnici. Njena umetniška zapuščina obsega lepe, nežne, krhke, natančno potrpežljive akvarele in risbe. Prevladujejo pejsaži, cvetje in tihožitja. Nekaj je tudi portretov. Delo Slave Raškaj pripada liričnemu realizmu. Viharni tokovi takrat aktualnega impresionizma so se je komaj kje nekoliko dotaknili. Pokopana je na travnati livadi tik ob župni cerkvi sv. Vida. Neznana skrbna roka, zdi se, da dan za dnem, ganljivo  urejuje grob pokojne Slave Raškaj.

Druga in tretja znamenitost sta baročna cerkev Sv Vida in srednjeveško baročni grad na pečini tik nad Kolpo. Obe arhitekturi sta vredni ogleda, čeprav je takih in podobnih zgradb po svetu, ki nam je najbolj domač in najbližji precej. Muzej v gradu je stereotipno zasnovan: predzgodovinske najdbe, antika oziroma Rimljani, drobci srednjega veka, barok in rokoko, l9. stoletje, ilirizem, dokumenti o gradu, nekaj etnografskih predmetov, znameniti bivši in sedanji lastniki gradu in še kakšna stvar od tu in tam. Meni je bila posebno všeč živahno poslikana omara za mašne plašče iz l7. stoletja. Tisti dan so se po gradu in okrog gradu trudili z akvareli številni udeleženci neke likovne kolonije, Škoda, da je Slava Raškaj že pokojna, nekateri bi upravičeno potrebovali kakšno njeno korekturo.

Četrta znamenitost je Munjara. Tako se reče elektrarni na Kolpi pri Ozalju. Narejena je bila daljnega leta 1908. in od takrad naprej neprekinjeno prede elektriko. Tudi ob mojem obisku se je veselo vrtela. Strojna oprema, regulacija pretoka in generatorji so še originalni izpred 100 let, le upravljalski pult je bil posodobljen. Vse je spravljeno v  neogotski stavbi, ki je zgled lepe in za vse čase narejene arhitekture. Vse je nadvse skrbno narejeno, okna vrata, kamniti zidivi, venci, nadstreški, obokani izpusti za vodo, napis na stavbi…To je stavba ob kateri rečemo:«Ja, ta stari so pa znali.« Včasih imam vtis, da moderni časi lepi arhitekturi niso naklonjeni. Moji kolegi mi zato očitajo črnogledost kar zadeva arhitekturno stroko. Naj bo že kakorkoli, koncem petdesetih let so Hrvati postavili na drugi strani jezu še eno hidrocentralo. Ob stari Munjari je puščoba in vulgarnost nove elektrarne še bolj vpadljiva in vpijoča. V nogometnem žargonu bi lahko rekel 10 : 0 za »tastare« graditelje. Stara Munjara je bila narejena v celoti od izkopov, temeljev, zidov, stavbne in strojne opreme v enem samem letu, kljub temu, da so, na primer, turbine, generatorje in druge težke dele opreme z voli vozili od železniške postaje v Karlovcu do Ozalja. Ob tem sem se spomnil gradnje naših elektrern na Savi od Zidanega mostu navzdol. Gradimo jih že več kot dvajset let. Veliko Save je med tem že preteklo in veliko je še bo, preden bodo narejene.

Krašić

V Krasiću je vse v znamenju pokojnega hrvaškega kardinala in zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Še leta 1945 si je s častne tribune skupaj z maršalom Titom ogledoval prvomajsko parado v Zagrebu. Potem je bil zaprt v Lepoglavi in nato konfiniran v rodnem Krašiću, kjer je tudi umrl. Od takrat je Krašić romarsko mestece. Vsak dan se vanj zgrinjajo trume hrvaških  božjepotnikov. Temu ustrezen je vsakdanji turistično trgovski utrip mesteca. V Krašiću imajo muzej Alojzija Stepinca. Oskrbnik  muzeja me ni bil čisto nič vesel. Očitno se mu je nekam mudilo. Rekel je, da mi ne bo zaračunal vstopnine, če si ga bom hitro ogledal. In je res šlo bolj na hitro, na koncu sem hotel kupiti dve muzejski razglednici. Oskrbniku se ni dalo preštevati drobiža in sem ju zato dobil zastonj! Iskal sem letnice rojsatva in smrti kardinala Stepinca. V hrvaški Minervi iz leta 1939 mu je namenjena ena vrstica, v naši Sovi iz leta 1976 ni omenjen, v zagrebški Jugoslovanski enciklopediji iz leta 1981 ga prav tako ni najti. Iz zadrege sem si pomagal z Menašejevim Biografskim leksikonom iz leta  1994: Alojzij Stepinac 1898 – 1960.

Kanjon Slapnice

Vsaka višja hiša še ni nebotičnik, vsaka zvezda ni repatica, vsaka ptica ni orlica itn in tudi reka Slapnica ne teče po kanjonu, čeprav je tako napisano na zemljevidu, ampak po nekoliko bolj tesni dolini. Kljub temu je bilo  kolesarjenje po ozki cestici nadvse prijetno. Pot ob Slapnici je nekoliko »kolesarsko« ozančena. Pa kajjastvem, menda kolesarjenje na Hrvaškem še ni posebno razvito, jaz nisem na poti srečal nobenega kolesarja in sploh nobene žive duše.  Moj izlet je na tej poti doživel svoj višek. Tudi zato, ker sem se na koncu povzpel na skoraj 700 metrov visok zaselek Jelenići. Od Jelenićev gre pot le še navzdol. Še prej sem v tej vasici nakrmil najbolj sestradanega psa na svetu. Približal se mi je tako, da se je plazil po trebuhu in tiščal gobec k tlom, pa še cel se je tresel od vznemirjenja. Tako obupno servilnega živega bitja še nisem srečal. Iz Jelenićev se cesta počasi spusti v dolino reke Bregane, ki je, kot je znano, proti koncu mejna reka z našo državo. Ustavljal se nisem več, saj se je dan že počasi iztekal.

Zagreb

Od naselja Bregana je najbližja železniška postaja v Dobovi, pa kaj ko je vmes Sava. Na voljo so mi bile Brežice ali Zagreb. Odločil sem se za Zagreb. Do Samoborja je še nekako šlo. Potem je ceta proti Zagrebu postala prometna, kljub vožnji po skrajnem robu in celo po peščenih bankinah sem se počutil neprijetno in ogroženo. V Sveti Nedelji sem si mislil:«Zapik, dovolj!« Z primestnim avtobusom sem se dal prepeljati v Zagreb. Vlak z Glavnega kolodvora je štartal ob 21.05, čez dobri dve uri sem bil že v Ljubljani.

Kolesarski izlet čez Žumberak je bil lep in ga kolesarskim vandravcem zelo priporočam. Na voljo je izletniški zamljevid » Spominsko območje Žumberak-Gorjanci« v merilu 1: 50 000.

MOSTAR

Polotok Pelješac ali kako me nihče ne pogreša

Letos sem se spet odpravil na veslanje z mojim gumijastem kanujem po Jadranskem morju natančneje po morju sem priveslal iz Velikega Stona v Mali Ston na polotoku Pelješcu. Oba kraja sta po kopnem narazen za slaba dva kilometra. Po morju okrog polotoka sta narazen za kar zajetnih 175 kilometrov. V tem primeru je treba pluti iz Velikega Stona ob desnem morskem bregu. Če bi izbral morsko pot s plovbo ob levem bregu morja bi pot vodila okrog in okrog Evroazije in Afrike in bi bila dolga na desettisoče kilometrov.  Izbral sem desno varianto in sem pot po morju  preveslal v petih dneh. Imel sem lepo vreme in sem lahko na dan naveslal več kot 30 kilometrov. Pred Trpnjem sem doživel pravi vihar na Jadranu. Prav neverjetno je, kako se lahko vreme naenkrat spremeni, kakšen orkanski veter se lahko sproži in kako veliki valovi nastanejo v nekaj minutah. Naslednji dan sem prišel prav do dna zaliva ob Malem Stonu, obšla me je nekam čudna melanholija, imel sem občutek, da z letošnjim veslanjem še nisem čisto potešen, ni se mi še dalo domov. Vseeno sem poklical domače po telefonu, če me kdo kaj rabi ali pogreša, sem vprašal. Odgovor je bil nedvoumen, nekaj telefonskih klicov je bilo, pa nič posebnega,  nihče me pretirano ne pogreša, nihče nujno ne potrebuje moje prisotnosti, znanja in morebitnih uslug. To se mi je nekoliko zamalo zdelo, posamezniki imamo včasih občutek, da se svet brez nas ne more vrteti. Da smo neobhodno kolesce v občestvu. V resnici seveda ni tako, pokopališča so polna nenadomestljivih pokojnikov. Nekoliko užaljen sem si mislil: »Prav, bom pa nekoliko podaljšal tole potikanje po Jadranski obali.«

Ploće

Čolnu sem spustil dušo in ga pospravil v nahrbtnik, pospravil sem svoje stvari v vrečo, povzpel sem se na jadransko magistralo in s prvim avtobusom sem se potegnil do Ploć, ki leže, kot je znano, blizu izliva reke Neretve v Jadransko morje. Temu kraju se je včasih reklo Kardeljevo, sedaj so spet Ploće. To je precej dolgočasen kraj, prevladuje sodobna arhitektura; meni se ne bi zdelo posebno imenitno, če bi ta kraj poimenovali v Janezovo, ali Suhidol, ali Suhadolčevo, bogsigavedi zakaj meni na čast.

Turističko informacioni centar

Vsaj dvakrat sem šel mimo, preden sem opazil skromen napis na nekih vratih in urad za njimi. V tem centru se je čas ustavil že pred dolgimi leti. Ponošena oprema je bila še od pokojnega STOLa iz Kamnika, po stenah so viseli orumeneli plakati, nekaj jih je bilo prelepljenih s selotejpom  čez stekla nekakšne izložbe zato, da se ne bi preveč notri videlo. Za mizo je sedel prileten možak, zdolgočaseno tipkal je z dvema prstoma na pravi stari pisalni stroj znamke Olimpia. Mojega obiska ni bil čisto nič vesel, tega občutja sploh ni skrival, komajda me je namrgodeno pogledal izpod čela. Takoj sem se opravičil, ne bom ga motil, samo pove naj mi, če grem lahko z osebno izkaznico v Bosno, natančneje v Mostar. Zavzdihnil je, tega ga še nihče nikoli ni vprašal in žal mu je,  ne more mi pomagati, on ne ve, če grem lahko z osebno izkaznico v Bosno. Sklonil se je nad pisalni stroj, da bi nadalnjeval s tipkanjem, pa kar naenkrat, kot da bi ga prešinilo usmiljenje in volja do dobrih del, se je vzravnal, rekel je, da bo telefoniral. Mogoče se je celo malo nasmehnil, naj bo tako ali drugače, med nama je nastal nekoliko bolj oseben kontakt, postala sva, kot sem kmalu dognal, vzajemna raziskovalca. Po telefonskih informacijah  je dobil številko špedicije v Ploćah. Na špediciji niso vedeli, če gre lahko slovenki turist z osebno izkaznico v Bosno, pokliče naj policijo. Na policiji v Ploćah nama niso  znali pomagati, predlagali so naj pokličemo carinsko službo na mejnem prehodu v Metkoviću. Tudi tukaj so bili brez moči, oni bi me spustili z osebno izkaznico iz Hrvaške, kako bi ravnali njihovi bosanski kolegi ne vedo, pokličemo naj carinike na bosanski strani mejnega prehoda. Mož v turističnem uradu je postal trmast in vztrajen, ni odnehal, sedaj je šlo že za mednarodne telefonske klice, poklical je bosanske mejaše, oni so bili mnenja, da z osebno izkaznico ne morem v Bosno, da pa naj za vsak slučaj pokličemo še bosansko policijo, oni bodo zagotovo vedeli kako in kaj je s to stvarjo. Spet je sledil mednarodni telefonski klic na bosansko policijo. Ne vem, kam je možak v Turistično informativnem centru telefoniral: policajem na mejnem prehodu, v Mostar ali na centralo v Sarajevo, vsekakor je bil odgovor nedvoumen: z osebno izkaznico ne morem v Bosno, za vstop potrebujem veljaven potni list. Za vse naštete klice je mož v Turistično informativnem centru beležil telefonske številke na majhen listič. Ko sva končala z raziskavo, sem ga prosil, če mi lahko odstopi listič za spomin, zdel se mi je dekorativen in zanimiv dokument. Najprej se je nekoliko zganil, kot bi mi hotel podati omenjeni listek, pa se je sredi giba premislil in rekel, da mi lističa ne namerava podariti. Potem sem ga nekaj časa prepričeval, češ, papir bom imel za spomin, saj ga namerava tako in tako zavreči itn. Bil je odločen: «Ne in ne in še enkrat ne« je rekel in pred menoj raztrgal listek s telefonskimi številkami.

Prehodi in mejaši

Spet sem šel nazaj na avtobusno postajo. Če ne morem do Mostarja, se bom odpeljal vsaj do Metkovića, to je zadnji kraj ob Neretvi na hrvaški strani. Hotel sem na avtobus, ki je bil sicer namenjen v Tuzlo. Voznik in spremljevalec sta bila zgovorna, onadva v naselje Metković sploh ne peljeta ampak direktno na mejni prehod med Hrvaško in Bosno, ki je blizu Metkovića. Razložil sem svoje težave, jaz bi najrajši v Mostar, pa menda ne smem čez mejo z osebno izkaznico. Nekoliko sta se zamislila. Predlagala sta mi, da grem z njima do mejnega prehoda, če me bodo Bosanci spustili čez, me bodo, če ne, bom pač na mejnem prehodu izstopil iz njunega vozila. Čez slabo uro sem bil že na mejnem prehodu med Hrvaško in Bosno. Bosanski mejaš je povšno pogledal po redkih potnikih v avtobusu, tu in tam je od kakšnega potnika zahteval dokumente, mene še pogledal ni, jaz se mu tudi nisem javljal in tako sem bil čez nekaj minut že v Bosni. Ne vem in ne bom nikoli vedel, kako in kaj je bilo s tem mojim prehodom iz  Hravaške v Bosno, vem le, da je šofer že prej izstopil iz avtobusa, mogoče je bosanskim oblastem že prej pojasnil kakšenega potnika ima na avtobusu. Čez eno uro in pol  so me prijazni bosanski avtobusarji odložili v predmestju Mostarja.

Rat

Vojne spopade v začetku devedesetih let prejšnjega stoletja opisujejo v Mostarju ko rat. Zgodovina pozna: secesijsko vojno, prvo in drugo svetovno vojno, domovinsko vojno, osvobodilne vojne, balkanske vojne, tridesetletno vojno, punske vojne in podobno. V Mostarju govorijo samo o ratu. Kadar kdo v Mostarju reče rat se ve za kakšen in kateri rat gre, zadnji rat v Mostarju ne potrebuje nobenih posebnih pridevniških pojasnil. Po žrtvah in razdejanju je zadnji mostarski rat neprimerljiv z vsemi predhodnjimi.

Mostarska slavja

Hrvaški topničarji pod poveljstvom generala Praljaka so septembra leta 1993 streljali s topovi v znameniti Stari most delo turškega arhitekta Hajrudina zgrajenega v letih 1557- 1566. Najprej so ga obstrelili s severne strani potem so delo nadaljevali še z južne strani dokler ni most omahnil in se zrušil v Neretvo. Strelci in njihov poveljnik so dejanje razumeli kot zmago krščanskega zahoda nad divjaškimi vzhodnjaki in častilci Alaha. Ko je most zgrmel v Neretvo so z dodatnimi salvami počastili dogodek. Veselju in praznovanju med strelci menda ni bilo ne konca ne kraja. Zvečer so priredili ognejemet. Prav neverjetno je, kako se lahko najbolj barbarsko in brezbožno dejanje prikaže kot vrlina. Zgodovina je polna takih dogodkov. Nad dejanjem hrvaških topničarjev se je upravičeno zgražal ves svet, tudi v Sloveniji nismo zaostajali, čeprav, ja čeprav, zmeraj se najde kakšen čeprav, smo tudi v Sloveniji med zadnjo vojno in po njej v imenu ideološke čistosti in napredka podrli kar nekaj arhitekturnih spomenikov predvsem gradov, dvorcev in cerkva. Kasneje je ideologijo za take akcije  zamenjal promet in domnevne prometne zagate. Arhitekturne stvaritve so najbolj očitni in vidni simboli zmogljivosti in obstoja posameznih narodov in kultur. Na repertoarju zmagovalcev je skoraj zmeraj rušitev in odstranitev arhitekturnih simbolov premagancev, s temi dejanji premagancem jemljejo najbolj vidno bit in bistvo eksistence.

Nazaj v Mostar! Ko sem bil pred nekj tedni v Mostarju je bil Stari most že obnovljen. Novi Stari most je na pogled prav tak, kot je bil originalni. Vse je narejeno spet tako, kot je bilo, le novi kamni, vgrajeni v mogočen obok mostu, se nekoliko preveč bleščijo s svojo belino. Sčasoma bodo potemneli in Novi Stari most bo spet le Stari most. Prebivalci Mostarja turistom tako in tako ne bodo pripovedovali, kako je bilo z mostom septembra leta 1993, sami si bodo skušali dopovedati, da je Novi most v bistvu le Stari most na nov način. Za obnovo mostu se je zbiral denar z vseh koncev sveta, veliko je prispevala Turčija. Mislim, da je bil vodja obnove turški inženir. Ko je bil most spet tam, kot je bil, so v Mostarju pripravili veliko slavje ob otvoritvi Novega Starega mosta. Za to priložnost je bila zgrajena na bregu pod mostom velika tribuna za množico povabljenih. Ceremonija ob otvoritvi je obsegala ognjemet, godbo in veliko vznesenih govorov, poudarek je bil na kulturnem in umetniškem pomenu mostu, ki je, in naj tudi v naprej povezuje na dobeseden in simbolen način oba bregova Neretve. Mostar je ob tem postal spet mesto vredeno svojega imena.

Usoda je lovec

Tole bom napisal tako, kot so mi povedali. Jaz nimam nobene možnosti, da bi preverjal, če je bilo res tako, kot sem slišal. Ko so se bosanski Hrvati in Muslimani še skupaj zoperstavljali Srbom je turška vlada iz zgodovinskih razlogov in simpatij do svojih muslimanskih bratov poslala v Ploče eno ladjo z vsakovrstnim orožjem. Orožje so si v celoti z zvijačo prisvojili Hrvati in z njim udarili po dotedanjih muslimanskih zaveznikih. Še prej so se menda s Srbi zmenili za premirje. Tako se je zgodilo, da je bil Stari most porušen in podrt s turškim orožjem! Turki so most zgradili in turško orožje ga je podrlo. Nazaj so ga v glavnem zgradili spet Turki, to sem že omenil. Zgodovina je pogosto bolj neverjetna, kot je še tako bujna domišljija!

Minareti in zvoniki

Ko so se vojni spopadi med Hrvati, Srbi in bosanskimi Muslimani končali je bil pogled iz zraka na Mostar prav tak, kakršna so bil velika nemška mesta po zavezniških bombardiranjih ob koncu druge svetovne vojne. Najbolj je bilo porušeno mestno središče in od tega spet najbolj slikovit-orientalsko- turistično-srednjeveški del ob Starem mostu z mostom vred, predmestja in okolica so bila precej manj razrušena. Napadalci so hoteli za zmeraj uničiti dušo in temeljna določila Mostarja. V topniških in tankovskih napadih so bile porušene ali močno poškodovane vse mošeje in džamije s pripadajočimi verskimi objekti na južnem bregu Neretve, podrta je bila katoliška cerkev na severnem bregu Neretve in pravoslavna cerkev, ki je stala tudi na južnem bregu. Menda s pomočju arabskih naftnih bogatašev so bili zgledno popravljeni in nazaj narejeni vsi muslimanski verski objekti. Vse je narejeno nazaj tako, kot je bilo. Kar nisem se mogel načuditi natančnemu in perfektno opravljenemu delu. Hrvatom na severnem delu Mostarja se je bivša podrta katoliška cerkev menda že prej zdela premajhna, zato so zgradili na mestu podrte cerkve novo večjo zgradbo. Od daleč nekoliko spominja na arhitekturo pseudoromanskega stila iz 19. stoletja. Meni ni nič napačna arhitektura, ki se zgleduje po historičnih stilih, veliko rajši imam takoimenovano psevdohistorično arhitekturo kot kakšno modernistično eksperimentiranje. Kljub temu sem bil nad novo katoliško cerkvijo v Mostarju bridko razočaran posebno še, ko sem si zgradbo ogledal od blizu. Je v celoti iz betona brez ometov ali kakšnih drugih oblog, med arhitekti rečemo takim zgradbam, da so iz vidnega betona. To ni samo po sebi ni nič slabega, po svetu je veliko arhitekturno uspešnih zgradb iz vidnega betona.  Nova betonska cerkev v Mostarju je povšno narejena, pa to se da razumeti glede na okoliščine in čas izgradnje, pa tudi drugače deluje zgradba razglašeno, nekateri arhitekturni členi so historično zasnovani, nekateri bolj po svoje in modernistično, kakšna stvar je razkošno obdelana v bronu in bakru, drugje se kažejo ceneni aluminijasti profili. Cerkev je bila zaprta, notranjščina mi je bila prihranjena. Z novo cerkvijo v Mostarju nisem bil zadovoljen. Spomnil sem se Plečnika. Tudi Plečnik je jemal motive iz vseh arhitekturnih stilnih obdobij, veliko se je sam izmislil, veliko je v njegovi arhitekturi nekoliko prikritega modernizma; njegova dela so hibridne stvaritve in mešanica vsemogočega. Ob vsem naštetem so Plečnikova dela genialne in neprekosljive arhitekturne stvaritve. Plečnik je bil estet, briljanten mojster nad mojstri, arhitektu nove cerkve v Mostarju se zadeva ni posrečila. Z arhitekturo je podobno kot pri kuhariji. Nekaterim kuharjem se zmeraj vse prismodi, drugi naredijo iz istih sestavin najbolj izbrane in okusne pripravke. Pa še nekaj naj omenim v zvezi z novi cerkvijo v Mostarju. Zvonik cerkve je prav tako iz betona. Taka gradnja omogoča mimogrede velike višine na sorazmerno majhni tlorisni površini. In res, cerkveni zvonik je nadvse visok in vitek. Po višini daleč presega muslimanske minarete. Vitek zvonik s piramidastim zaključkom je od daleč s svojimi sorazmerji podoben muslimanskim minaretom! Da bi bil katoliški zvonik podoben muslimanskemu minaretu? Tega vtisa si načrtovalci zvonika gotovo niso želeli, tega gotovo niso imeli v mislih, ko so načrtovali nov cerkveni zvonik v Mostarju. V ihtavem preseganju bližnjih minaretov so postali prav tem minaretom podobni. Pomote se najrajši prikradejo pri stranskih vratih, vsaj pri arhitekturi je tako. Taka je usoda, tako se v življenju tudi drugače večkrat pripeti namreč, da pride spoznanje takrat, ko je že prepozno.

Na kraj, kjer je stala včasih srbska pravoslavna cerkev  me je opozoril nek taksist. Še to, kar je ostalo, že prekriva rastlinje. » Bila je vêlika i divna zgrada« je pripomnil. Kot kaže, pravoslavne cerkve v Mostarju še ne bodo tako kmalu popravili.

Safet Zec

Jaz se imam za velikega občudovalca umetnosti slikarja Safeta Zeca. Njegovo delo sledim od davnih let nazaj, ko je imel v ljubljanski Mali galeriji svojo razstavo. Safet Zec nariše in naslika skoraj vse tako, kot je v resnici. V besedici »skoraj« je bistvo njegove odlične umetnosti. V neki pritlični galeriji v Mostarju je razstavljel akvarele. Na vseh je bil naslikan Stari most. Stari most od spodaj, od zgoraj, od strani, z zraka, z levega brega, od blizu, od daleč, z desnega brega itn. Slikar si je pomagal s fotografijami, to ni nič hudega, tako delajo mnogi umetniki. Rad in z veseljem sem si natančno ogledoval odlične akvarele. Starjšo gospo, ki je čuvala razstavo sem vprašal, če so dela naprodaj in, če so, po čim so. Rekla je, da se cene akvarelov gibljejo med tremi in petimi tisočaki, v evrih, se razume je še dodala. Debelo sem pogledal. To so visoko, zelo visoko postavljene cene, v razklanem, obubožanem in porušenem Mostarju so delovale groteskno.

Poletje leta 1993

V avgustu in septembru leta 1993 je bilo v Mostaju ob življenje skoraj 5000 ljudi. Večinoma gre za moške prebivalce v cvetu svojega življenja. Pokopavali so jih kakor je naneslo, najprej po parkih v mestu, potem pa kar po vrtovih, njivah in travnikih v predmestju. Pogled na nepregledno  množico svežih grobov je grozovit in  presunljiv. Ob imenih pokojnikov je pogosto dodan navedek iz Korana:« Ne imej onih, ki so bili ubiti na Božji poti, za mrtve! Ni res, živi so, pri njihovem Gospodu, ne primanjkuje jim ničesar! Radostijo se tistega, kar jim je Bog naklonil od Svoje milosti.« Spomnil sem se napisa na grobu narodnih herojev v Ljubljani izpod peresa Otona Župančiča:« Svoboda je vera, kdor zanjo umira, vstane v življenje, ko pade v smrt«. Vsebina obeh citatov si je presenetljivo podobna. Jaz sem do obeh citatov nekoliko zadržan, v obeh čutim precejšno mero manipulacij. Le kdo si lahko lasti pravico, da lahko v imenu kakšne ideologije ali vere od bližnjega zahteva največji možen zastavek- življenje ?

Rekonkvista

V zadnjih vojnih spopadih v Bosni so si bili v različnih kombinacijah nasproti pravoslavni Srbi, katoliški Hrvati in islamski Bosanski Muslimani. Srbi so hoteli osvojiti ozemlje, ki je bilo njihovo v trinajstem stoletju, Hrvati so hoteli isto ozemlje zato, ker je bilo njihovo v štirinajstem stoletju, Bosanski Muslimani se imajo na nek zelo poseben način za  naslednike stoletne turške vladavine na tem ozemlju. Vse tri etnične skupine so ob razpadu SFRJ prisegale na pravično zgodovinsko rekonkvisto bosanskega ozemlja. Globalno naravnanim sodobnikom se zdi borba na življenje in smrt za neko dobesedno ozemlje staromodna. Mogočnost se v svetu že dolgo več ne meri po kvadraturi ozemlja, temveč po gospodarski in duhovni moči. Tega se na Balkanu menda niso še zavedli; tudi pri nas v Sloveniji bi nekateri še hoteli prelivati kri za sveto slovensko zemljo. Meni je čisto vseeno čigav je Trdinov vrh; če bom še kdaj lezel nanj, me bo zanimalo, če je koča na vrhu odprta, če se da tam prespati in eventuelno kakšen ričet nudijo. Bolj kot Piranski zaliv se mi zdi pomembno čigave so slovenske banke, Trboveljska cementarna, zavarovalnice, itn. Naši ozemeljski spori s Hrvati so v bistvu anahronistični in butasto smešni.

Kajak in kanu klub

Mostar je mesto gostinskih lokalov. Še nikoli nisem bil v kakšnem mestu ki bi imel tako neznansko koncentracijo gostinskih lokalov. Povedali so mi, da je gostinstvo edina aktivna gospodarska dejavnost v mestu. Mnoge stavbe v Mostarju so napol porušene, požgane, raznešene in zapuščene, izjema so pogosto pritličja takih stavb. V obnovljenih pritličjih so narejeni gostinski lokali vseh vrst. Nekatere kar raznaša od razkošne opreme. Ne vem, kako so rešili problem zamakanja v teh lokalih. Eden od lokalov je imel podnapis Kajak in kanu klub. Tam sem zvedel kako bi bilo z morebitnim spustom po Neretvi z mojim gumenjakom. Povedali so mi, da je sicer do Metkovića nekaj brzic, pa nič posebnega, vsako plovilo jih zlahka prevozi. Na dnu reke je sicer marsikaj, da pa stvar v načelu ni nevarna.

Po vodi od Mostarja do Ploć

Prenočevanje mi je preskrbel natakar v eni od »aščinic«, tako se imenujejo lokali z bosansko – muslimansko hrano. Prenočevanje je bilo bolj tako po domače in tudi ne prav poceni, pa kaj, ne gre gledati na vsako malenkost in na vsako konvertibilno marko. Taka je sedanja valuta v Mostarju in v celi Bosni in Hercegovini.

Plovba po Neretvi je bila prijetna in brez posebnih zapletov. Občasne brzice so bile prej prijetna poživitev kot kakšna resna pretnja moji plovbi. Veliko je bilo ribičev. Večinoma so ždeli v slikovitih improviziranih obvodnih zavetjih iz vsemogočega v načelu zavrženega gradiva. Ta zavetja so pravi panoptikum ustvarjalnih moči širokih ljudskih množic. Kaj vse se ljudje spomnijo! Sodobni umetniki in umetniški kritiki bi rekli, da gre za »inštalacije«. Sem in tja se je našla kakšna obrežna »čevapdžinica« za hitro obnovo telesnih moči.  Enkrat, bilo je že blizu Počitelja, ko zagledam na bregu zani rdeči kiosk iz plastične mase. »Ah«, sem se razveselil: « bilo kuda Maechtig svuda«. Zaobljeni kioski iz poliestra so avtorsko delo oblikovalca in arhitekta Saše Maechtiga. Za moškega in žensko, ki sta se motala med klopmi okrog kioska, se je izkazalo, potem ko sem pristal, da sta gospod Konrad in njegova gospa iz Prestranka pri Postojni. Hecno je bilo, kako smo se vsi trudili z jugoslovanščino, predno smo ugotovili, da smo rojaki. Onadva se potikata ob Neretvi z avtomobilom, pa v Medžugorju sta tudi bila. Kiosk je bil zaprt, zato sta prinesla iz svojega vozila en Fructalov jabolčni sadni sok in bili smo Mala Slovenija na bregu Neretve sredi Bosne in Hercegovine. Bilo je prisrčno srečanje z nekaj zadržanega  domoljubja. »Oglasite se pri nas v Prestranku, če vas pot zanese v naše kraje«, sta mi rekla, ko smo se poslavljali.

Pozno popoldne sem priveslal do Metkovića na Hrvaškem. Še sam ne vem natančno, kdaj sem priveslal iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško. Ustavljal me na vodi ni nihče, videl nisem nikogar, jaz se nisem nikomur javljal, in tako sem v bistvu ilegalno prestopil meddržavno mejo. V Metkoviću sem poiskal hotel Neretva. Tukaj sva prespala davnega leta 1974 s fotografom Janezom Pukšičem. Pukšič takrat še ni bil tako slaven, kot je sedaj, zato se mu je še dalo z menoj kolovratiti po celi takratni Jugoslaviji. Po naročilu Ljubljanske banke sva zbirala posnetke starih obrti za okras in ilustracije v njihovem  Letnem poročilu za leto 1973. Takrat je nastala prelepa zbirka diapozitivov na omenjeno temo. Jaz jih še sedaj včasih pokažem s komentarji kakšnemu zbranemu občinstvu.  Fasada zgradbe je še prav tako »socialistična« kot je bila takrat, notranjščina je močno posodobljena. Malo me je obšla nostalgija, ja, ja, kako že poje pesnik ?: Mladost po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji.

Od Metkovića navzdol je Neretva plovna za velike ladje. Tako smo se učili v srednji šoli pri zemljepisu. In res je od Metkovića naprej Neretva zajetna in široka reka. O kakšnih brzicah seveda ni več niti sledu. Levo in desno od reke so znana široka polja, ki jih kar razganja od vsakovrstne rodovitnosti. Lepo podnebje, debela plodna zemlja in voda za namakanje po sredi, kaj je lahko še bolj pripravno za agrikulturo vseh vrst ?  Pridelkov je včasih celo preveč. Pri Opuzenu so stresli v reko na tisoče rdečih paprik. Plavale so počasi po vodi navzdol, kar nekaj kilometrov sem veslal med paprikami. Bilo je zelo eksotično.

Potem so sledila po vrsti naselja ob reki: Norinska kula, Komin, Banja, Rogotin, Stablina in – Ploće. Nazadnje sem veslal po precej širokem in plovnem kanalu, ki se izliva v morje prav v Ploćah.  V Ploćah je bilo konec letošnjega veslanja. Potem še avtobus do Splita in nato nočni vlak do Zagreba in Ljubljane. V Ljubljani me še zmeraj ni nihče pogrešal.

STADION

Ob nakupu srajce, čevljev, klobuka ali kakšnega drugega kosa oblačil bi bili najbrž presenečeni, če bi vas prodajalec opozoril, da je vse našteto dovoljeno nositi le štirikrat na leto. Avtomobila, s katerim bi se smeli le štirikrat na leto voziti prav tako ne bi hoteli. Tudi stanovanja, v katerem bi smeli prebivati le štiriktat na leto najbrž ne bi hoteli imeti. Posebno presenečeni bi bili, če bi vas morebitni prodajalec opozarjal, da ste sicer ob morebitnem nakupu dolžni dan na dan skozi celo leto vzdrževati ponujeno stanovanje. Kaj se to pravi imeti stanovanje, ga vzdrževati celo leto, stanovati pa bi smeli le štiri dni na leto, no, ja, mogoče celo nekoliko več – pet ali šest dni, to ni važno, leto ima , kot vemo, 365 dni? Takih oblačil, avtomobilov in stanovanj nihče ne bi maral, sama pomisel na kaj takega bi se zdela velikanski večini mojih rojakov smešna in brez pomena.

Nekateri v nogometni šport zagledani Slovenci  zahtevajo nov velik nogometni stadion. Nekdaj Orlovski, sedaj Centralni stadion za Bežigradom iz leta 1925 naj bi več ne zadoščal, bil naj bi nefunkcionalen, v slabem stanju, predvsem pa naj bi bil premajhen. Nogometna Slovenija naj bi potrebovala mnogo večji stadion, tak, za 30 do 40 tisoč ljudi. Mislim, da pretiravajo. Centralni stadion za Bežigradom je le redkokdaj zaseden. Kadar igra Olimpija se zbere nekaj sto ljudi, na prestižnih tekmah z nogometaši iz Maribora morda nekaj tisoč. Včasih, zelo redkokdaj, je na stadionu še kakšna druga prireditev. Iz zadnjega časa se spominjam koncerat družine Kelly in ansambla Sidharta. Stadion je bil ob obeh prireditvah skoraj poln, čisto zaseden pa vendarle ni bil. Koncert Michaela Jacksona je bil odpovedan, menda zato, ker v predprodaji kart ni bilo dovolj zanimanja za prireditev. Stadion je sorazmerno poln le ob mednarodnih kvlifikacijskih tekmah Slovenije za svetovno ali evropsko nogometno prvenstvo. Nazadnje je bilo to v jeseni preteklega leta ko je Slovenija izgubila na Centralnem stadionu za Bežigradom v Ljubljani s Hrvaško 1: 0. Takrat je bil stadion res poln, mogoče je kdo ostal brez vstopnic. Takih tekem je sorazmerno malo, mogoče so tri do štiri na leto. Novi stadion bi tako morada potrebovali tri do štirikrat na leto. In tako se mi je naredila primerjava na začetku tega spisa. Imeti in vzdrževati ogromen objekt, kar bi novi stadion gotovo bil, za uporabo štirikrat na leto je velik luksus. V naši državi manjka cel kup prepotrebnih stvari, ki bi jih nujno potrebovali 365 dni na leto. Vsega ne bom našteval. Med drugim nam manjkajo centralne čistilne naprave za odpadne vode v večini slovenskih mest, tudi v Ljubljani. Ne predstavljam si glavnega mesta naše države z imenitno novo nogometno areno in obenem brez omenjene komonalne naprave. Tom bi bila navadna civilizacijska pomota. Za profesionalni nogomet in dogajanja ob nogometu se zanima sorazmerno malo mojih rojakov, serjemo ga pa vsak dan vsi!

Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom.