V kakšnem pogovoru včasih lahkotno pripomnim, da sem bil s kolesom že povsod v Sloveniji. To seveda ni res. V vseh večjih naseljih sem resda že bil, ampak vseh vasi, vasic in zaselkov, vseh cestic, kolovozov in stezic ne bom nikoli prevozil.

Za eno nedeljo v novembru je vremenska napoved obetala sorazmerno toplo vreme, zmerno oblačnost in možnost padavin v popoldanskem času. Eh, sem si rekel, mogoče je to prilika še za en kolesarski izlet, ne kakšen prav obsežen, tak bolj blizu Ljubljane. Pogledal sem v Atlas Slovenije; nekoliko sem se začudil, zamalo se mi je zdelo: kako je mogoče, da od Zagorja ob Savi po Moravški dolini še nisem s kolesom privozil do Ljubljane, ko sem vendar  prekolesaril že celo Slovenijo.

Zagorje

Na koncu Zagorja gre cesta čez potok Medijo. Tam delajo nov most. Ob tem še nekoliko ravnajo ovinkasto cesto. Če sem prav razbral, so podrli en del neke hiše. Vse skupaj je zasnovano grobo, vse kar delajo, je brez občutka za okolico, za merilo naselja, kar tako, da bodo ja avtomobili nekoliko hitreje in lažje zbrzeli skozi naselje. Stari most še stoji. Mislim, da projektanti ne vedo čisto natančno, kaj naj bi počeli z njim. Mogoče za rušitev ni previdenih finančnih sredstev. Prevladuje apatičnost, pa kaj, bolj nemarnega mostu, kot je tisti čez Savo pri Zagorju zanesljivo ne morejo narediti. Za zasavske revirje je bila menda zmeraj vsaka reč dovolj dobra. Premog iz zasavskih revirjev je bil včasih dovolj dober za celo Slovenijo. V današnjih časih ga ne potrebujemo več. Zasavski revirji so postali v bistvu odvečni. Itn.

Samotna kmetija

Nekje pod Čemšeniško planino  je bilo okrog samotne kmetije nenavadno veliko avtomobilov. Za skednjem so si dali delo z neko ubito živaljo: nekaj je bilo že na kavljih,  glava posebej, pa čreva in drobovina, na pol odrt život, parklji, tla so bila krvava. Nek možak me je vprašal, če bi hotel kozarček močnega. Zadnja leta sem pri mesu zelo zadržan. V bistvu sem že skoraj vegetarijanec. Mislim, da ni s tem nič narobe.

Izlake

V trgovini sem prebral, da so naprodaj po ugodni ceni »prsni vršički«. Prodajaki sem rekel, da se to precej čudno sliši. Dodal sem še: »Ali si predstavljate, da bi na kakšnem jedilnem listu pisalo: Gratinirani prsni vršički v smetanovi omaki in šampinjoni.« Rekla je, da ona ne misli na take reči, do sedaj še nihče ni imel pripomb zoper prsne vršičke, vsekakor mi jih ni treba kupiti.

Na cesti sem vprašal krajana kako se pride do gradu Kolovrat, mimogrede sem ga še vprašal, če je res, da se bodo Izlake preimenovale v Drnovškove Izlake. Je rekel, da ne ve nič o tem. Kot je znano, je naš aktualni predsednik države doma v Izlakah. Drnovšek je v Izlakah in okolici zelo pogost priimek.

Kolovrat

Kadar se vozim s kolesom ali če pešačim po moji mili rodovini se ravnam po kartah, kakor jih je natisnil Geodetski zavod  Slovenije v treh zaporednih natisih v velikanski nakladi menda več kot 100 000 izvodov. Brez teh zemljevidov si svojih pohodov ne morem predstavljati, čeprav je v njih polno napak in netočnosti. Nekateri označeni kolovozi so opuščeni, so popolnoma zaraščeni in jih praktično ni več. Nekateri kolovozi so razširjeni in asfaltirani in so postali kar poštene ceste,  pa so še zmeraj označeni kot kolovozi. Ponekod so speljane nove asfaltirane ceste, ki jih na zemljevidih sploh ni, manjkajo označbe za obpotne spomenike, večje zidove in podporne škarpe, trase daljnovodov, jezove in pregrade na vodotokih  itn, vse to so za orientacijo na terenu zelo pripravni objekti. Pa še to: Trdinov vrh je narisen v Atlasu tako, kot, da bi pripadal naši sosednji Hrvaški. Jaz sem že veliko spraševal, pa mi nihče ne more z gotovostjo povedati, ali gre za napako ali geografsko stvarnost.

Grad Kolovrat je v  Atlasu Slovenije označen kot ruševina. Tudi to je narobe. Na ruševinah gradu Kolovrat je bil že pred 00 leti nazaj postavljen grad Kolovrat. Za podvig je zaslužna rodbina Mal, natančneje Miran Mal (1912) in njegov sin Mojmir Mal (1943). Dih mi zastaja, če pomislim, koliko truda, sredstev, naporov in vztrajnosti je bilo treba , da je grad Kolovrat, kot ptič feniks spet vstal iz ruševin. Ljubezen do starožitnosti jima je gotovo vcepil njun oče oziroma ded Josip Mal (1884 -1978), znameniti slovenski starinoslovec in zgodovinar . Stari Mal je bil rojen v vasi Kandrše blizu Kolovrata, od tod zanimanje prav za to stavbo. Nazaj postavljanje kakšne častitljive in starodavne zgradbe je  za razmere na Slovenskem precej nenavadno dogajanje. V Sloveniji se večina še kolikor toliko stoječih gradov počasi a zanesljivo spreminja v ruševine. Celo sredi Ljubljane se nam na očeh slovenske strokovne, kulturne in manj kulturne javnosti sesipa grad Kodeljevo. Prav zanima me, kakšno bi bilo razmerje med novci, ki smo jih pred nekaj leti zafrčkali za znano (še pomnite državljani?) kulturniško akcijo Ljubljana evropsko mesto kulture in morebitnimi stroški za popravilo gradu Kodeljevo.To navajam kar tako, za primer. Večkrat mi pride na misel, kaj vse bi lahko bilo na slovenskem postorjenega, če bi se vsemogoči delomrzneži in lenuhi lotili kakšnega koristnega posla. Recimo, da bi sodelovali pri oživljanju naših grajskih podrtij.

Ko sem se s kolesom peljal pod gradom mi je deloval nekoliko zapuščeno. Mogoče je bilo Malom  oživljanje podrtega gradu zanimivejše od posedovanja dokončno popravljenga gradu. Nekaj sem slišal, da pravnuka Erazma grad preveč ne zanima. Če bi imel grad Kolovrat štiri  kolesa in močan motor, potem bi bilo najbrž vse drugače, tako pa…

Križate

V Križatah sem se zapletel v pogovor s starjšo žensko, ki je nekaj pospravljala po vrtu ob častitljivo stari kmečki hiši. Rekel sem ji, da je nedelja dan počitka, to se razbere iz samega imena tega dneva: ne-delja, sploh pa, da se delo ne izplača, saj so najbolj bogati tisti, ki skoraj nič ali čisto nič ne delajo. S pripombo je bila zadovoljna, smejala se je, pa vendar je nekaolko žugajoče dejala: »Brez dela ni jela«. »Ah« sem rekel, »tako je bilo včasih in ti časi so nepreklicno minili, hrana je zastonj, povejte mi, koliko dobite za kilogram pšenice?« Je rekla, da je oni za prodajo ne pridelujejo, se ne izplača, menda jo odkupujejo po nekaj manj kot za 3o tolarjev za kilogram, če kdo godrnja nad odkupno ceno rečejo:«Jo bomo uvozili iz Madžarske ali Amerike, tam je še cenejša«. »Ja« sem rekel, »no, poglejte v Ljubljani je treba za kavo v lokalu za vogalom odšteti 300 tolarjev, za ta denar je mogoče pri kmetu dobiti neverjetnih 11 kilogramov pšenice. Večerja za dva v boljši restavraciji je vredna 400 kilogramov pšenice, nikogar zavezujoč notarski podpis lahko stane mimogrede eno tono pšenice, denar, ki je izpuhtel pri banki SIB bi zadoščal za nakup, kajjastvem, menda kar za

200 000 000 kilogramov ali 200 000 ton pšenice.«  Če bi dali na vsak vagon po 20 ton pšenice bi imel tak vlak desettisoč vagonov. Taka vlakovna kompozicija bi bila dolga reci in piši l50 kilometrov ali od Ljubljane do Murske Sobote. Osnovno živilo, kar pšenica in posledično moka, prav gotovo je, je v bistvu zastonj. Za osnovno preživetje nima smisla in se ne izplača delati. Taka so osnovna življenska razmerja. Klošarji to dobro obvladajo, klošarji so v bistvu avandgarda modernih socialno ekonomskih vzorcev za vsakdanje preživetje. Takole sem razmišljal, ko sem se odpeljal naprej proti Pečem Preden sem se poslovil, sem še pohvalil hišo, kako, da je lepa. In res, hiša iz druge polovice 19. stoletja je imela obokano vežo z dvoramnimi prav tako obokanimi stopnicami, lep vhodni kamniti portal, na pročeljih je bilo nekaj klasicističnega okrasja. Hiša je bila tudi kar zadeva razpored prostorov  pomanjšana različica večjih in mogočnejših gosposkih rezidenc. Sogovornica je pokazala na nedokončano novogradnjo čez cesto: »Ah, pojdite no, tamle smo zgradili novo hišo, napomlad se preselimo,

tole bomo pa podrli, kdo se bo dajal s tako starino!«    

Tuštanj

Grad Tuštanj je sorazmerno skromna zgradba na vzpetini blizu vasi istega imena. Sem se že m islil kar odpeljati mimo, potem sem se le odločil, da si ga nekoliko natančneje ogledam. Za grad sem že slišal, pa ne kaj posebno določenega, nisem si mogel misliti, da je grad Tuštanj taka slovenska kurioziteta. Na sredi obnovljenega arkadnega dvorišča sem srečal starejšo delovno napravljeno žensko. Ne vem zakaj, kar tako, mogoče iz kakšne posmehljivosti, mogoče je bil za vprašanje kriv moj značaj, sem vprašal: »Ste vi aktualna grofica tuštanjska?« Je rekla: »Ja, jaz sem Ana grafica Tuštanjska!« Tudi v tem odgovoru je bilo nekaj samoposmehljivosti, pa vendar, povedano je bilo tako, da o trditvi ni bilo mogoče podvomiti.

Bilo je takole: Grad je bil narejen leta 1490, tako piše na plošči vgrajeni nad vhodnim portalom v grad, pozneje bil večkrat prezidan prezidan, menjaval je lastnike, leta 1854 se je Maksimilijana Scarija poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom- Kebrovim iz Krtine. Otrok nista imela. Ko je Maksimiljana umrla, se je Luka poročil z Ano Resnik in imel z njo šest otrok. Od takrat je grad v lasti Rodbine Pirnat. Od Lukovih sinov je največ slave dosegel Maksimiljan-Maks Pirnat, ki je bil v svojem času kar znan slavist in publicist. Njegov sin je bil slovenski slikar Nikolaj Pirnat, čigar delo je pravkar na ogled v Ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine in Cankarjevem domu. Nikolajev sin je uveljavljen slovenskim kipar Janez Pirnat, njegova hči Nina je kustosinja v Cankarjevem domu itn. Aktualna  graščaka na gradu Tuštanj sta Ana in Peter Pirnat.  Po čudežu se je po vseh ujmah, vojnah in vsakršnih peripetijah v gradu ohranila celo oprema. Na Slovenskem skorajda ni gradu, ki bi premogel originalno opremo! Tuštanjski grad je po tej strani neverjetna izjema. Pa ne samo to, grad ima celo nepretrgano lastniško kontinuiteto! Po večini gre za bidermajersko pohištvo, slike, nekaj orožja, namizno posodje in podobno. Bogata je knjižnica, ki obsega tudi urbarje tuštanjskih podložnikov.  Posebnost je klavikord iz začetka devetnajstega stoletja. Meni je bila dodeljena posebna milost. Gospa Ana mi je dovolila nekoliko zaigrati na stari klavikord. Glasbilo je precej razglašeno, kljub temu se je dalo slišati: Kje so tiste stezice, kjer so včasih bile? Ja, le kje so tiste stezice, ki so včasih bile.