Ob tem naslovu me spomin zanese v leto 1961. Takratna Titova sedaj Slovenska cesta je doživela korenite neusmiljene gradbeno urbanistične posege. Zaradi naraščajočega avtomobilskega prometa (!) je bila podrta Koslerjeva graščina, Bonačeva hiša in Wurzbachova hiša. Čez leta posledično še Šumi. Narejene so bile bolestne arkade pri čemer je bila uničena prelepa knjigarna bivše Nove založbe in kasnejše DZS. Premogla je, med drugim zgrafite Franceta Kralja na špaletah izložbenih oken. Z arkadami je bila pohabljena prelepa Nemška hiša. Nič manj bedaste so arkade v Goprjupovi hiši in pod bivšo uršulinsko šolo. Sfriziran je bil Kongresni trg. »Prirejeno« je bilo Plečnikovo vhodno stopnišče v Uršulinsko cerkev. Vsega, kar je obsegala ta divjaška »ureditev« takratne Titove ceste ne kaže naštevati. Namig za akcijo je prišel po vsej verjetnosti »od zgoraj«. Da je pri tem divjaškem posegu držala svečo urbanistično arhitekturna stroka se razume samo po sebi.
Ta ista urbanistično arhitekturna stroka po petdesetih letih znanstveno ugotavlja, da bi bilo treba ta del bivše Titove sedaj Slovenske ceste zapreti za avtomobilski promet. Prednost naj imajo v srcu Ljubljane pešci, kolesarji in mestni avtobusi. Zaradi nove ureditve se bo avtomobilistični pritisk na mestno središče zmanjšal, imeli bomo boljši zrak, prebivalstvo bo intenzvneje prakticiralo javni prevoz, prostor bivše najbolj prometne ljubljanske ulice se bo socializiral itn. Recimo, upajmo, da bo vse našteto res.
Ko primerjam posege iz leta 1961 s tem, kar se obeta na Slovenski cesti leta 2013, ugotavljam konceptualno zmedo arhitekturno urbanistične prakse v Ljubljani. V Ljubljani je bilo leta 1961 vsaj desetkrat, pa kaj desetkrat, mogoče celo dvajsetkrat manj prometa, kot ga je v 23. letu po osamosvojitvi naše države. Skratka promet leta 2013 je neprimerljivo večji od tistega izpred več kot petdeset let. Ampak, ko je bilo prometa sorazmerno malo se je znana cesta širila, sedaj ko je prometa neprimerno več, ugotavljamo, da lahko to cesto preprosto zapremo za osebni promet! Kdor more, naj to logiko razume!
Če je bila »ureditev« leta 1961 upravičena, potem je to, kar se pravkar obeta na Slovenski cesti nesmisel. Če so predvideni ukrepi na Slovenski cesti dobri, potem je bilo početje leta 1961 neumestno. Glede na obe podmeni, je mogoče z gotovostjo trditi, da je ljubljanska arhitekturno urbanistična praksa vse prej kot resna zadeva.
In res, ob tem, ko se Slovenska cesta zapira za osebni avtomobilistični promet, se ljubljanski prostorski urejevalci zavzemajo za šestpasovne vpadnice v naše stolno mesto. Celovško, Tržaško, Dunajsko in Karlovško cesto naj bi iz štiripasovnic preuredili v šestpasovnice. Seveda zato, da bo lahko naraščajoči promet vseh vrst lahko hitreje in bolj tekoče potekal! Bodo čez leta zaprli vse te vpadnice za promet? Jih bodo prepustili vrtičkarjem, bo na njih rastla solata? Ne vem, mogoče…vsekakor bi ljubljanskim prostorskim planerjem svetoval nekaj previdnosti in zdrave pameti.
Janez Suhadolc
September 2013