Prolog

Janez Suhadolc

Bolj ko prihajam v leta, bolj se zdim sam sebi nazadnjaški in konservativen. Tudi okolje v katerem se gibljem, tako se mi zdi, ima o meni podobo mnenje. Kot arhitekt sem do  moderne arhitekture zadržan. Saj ne gre, da bi z enakim vatlom vsevprek  vse metal v isti koš, pa vendar, moderna arhitektura se mi zdi dolgočasna, vse manj me zanima. Skeptičen sem do stila, ki proglaša dolgčas in puščobo za vrlino in celo lepoto.

Uvod

Pred štirimi leti sva s študentko Tjašo Majdič narisala pročelje treh okenskih osi  palače nove Narodne in univerzitetne knjižnice znane pod kratico NUK 2. Pokazal sem osnutek na katerem je bilo vse bistvo stavbe zapopadeno dekanu in znanemu arhitektu Petru Gabrijelčiču. Zavzdihnil je: »Suhi, če bi iz tega osnutka naredil morebitni natečaj za NUK (takrat se še ni vedelo, da bo razpisan ponoven razpis za to stavbo, na prvem razpisu je zmagal Marko Mušič), bi ga žirija prvih pet minut odnesla v najbolj temačen kot!« Potem se je zamisli:« Suhi, lepih hiš se ne projektira več, vse najlepše hiše so že narejene

Zamislil sem se, šel sem vase, kot se temu reče. Začel sem primerjati ljubljansko arhitekturno produkcijo do začetka Druge svetovne vojne s podobnimi stvaritvami, ki so nastale po končani Drugi svetovni vojni.

Razglednice

V bližnji trafiki sem kupil razglednico.  Motivi na razglednicah so tisti, ki jih široke ljudske množice promovirajo za poglavitna določila mesta. Pod razglednico  je pisalo »LJUBLJANA«, ni pisalo »Stara Ljubljana« ali pa »Ljubljanski motivi iz preteklosti« ali kaj podobnega ampak samo »Ljubljana«. Na njej je bilo predstavljenih vsaj šest če ne še več ljubljanskih arhitekturnih motivov. Noben od motivov ni bil narejen po letu 1945! No, ne čisto, na razglednici je prav v sredini predstavljen iz zraka Ljubljanski grad. Ta je pridobil pred približno štiridesetimi leti novo pločevinasto streho. To je edino, kar je na motivih na razglednici pripadalo obdobju po končani drugi vojni. Vse ostalo je iz prejšnjih časov. Moj bog, sem si mislil, ali res vsa ta povojna gradnja, ki količinsko presega vse prejšnje gradnje skupaj od koliščarjev, Rimljanov, Slovanov…do začetka Prve svetovne vojne,  in potem  kraljevine SHS do začetka druge svetovne vojne. Obdobje viteškega kralja Aleksandra II Zedinitelja je bilo temačno, diktatorsko, streljali so se v parlamentu, zatirali so napredna gibanja…in je trajalo 22 let. Kar zadeva arhitekturo, je bilo to blesteče obdobje. V tem času je Ljubljana pridobila celo vrsto »razglednic«. Večina pripada Plečnikovemu ustvarjalnemu geniju: Tromostovje, Čevljarski most, Knjižnica, Promenada, Cerkev na Barju…da ne naštevam naprej. Svojo samostojno, parlamentarno, osamosvojeno , pluralno…državo republiko Slovenijo imamo že 22 let. V tem času ni nastala v Ljubljani nobena nova arhitekturna »razglednica«. Slovenci si nismo  postavili ničesar, kar bi bilo lahko vidno dokazilo o smiselnosti naše državnosti. S kakšnim arhitekturnim spomenikom bi dokazali, da smo samostojnosti vredni. Plečnik nam je zapustil genialen načrt za slovenski parlament. To bi bila poteza! Postavitev Plečnikovega slovenskega parlamenta! Pa kaj, mislim, da smo od tega oddaljeni bolj kot od studencev Nila.

Zamislil sem se. Začel sem primerjati med seboj starejšo in moderno arhitekturno ustvarjalnost v Ljubljani. Ljubljano postavljam za vzorec. Tudi zato, ker svoje rojstno mesto zelo dobro poznam. Podobne primerjave bi lahko naredil za vsak večji kraj na Slovenskem, pa ne samo na Slovenskem, tudi v tujini ni dosti bolje, marsikje je še slabše, kot je pri nas.

Mostovi

Čez ljubljanske vodotoke je bilo v zadnjih letih razpetih kar precej mostov. Vsi so prizadevne in skrbno zasnovani objekti. In vendar: med vsemi najbolj blesti odlično prenovljen in na novi lokaciji postavljen Hradeckega most. To je litoželezen, sestavljiv (!) most in Auerspergovih livarn na Dvoru pri Žužemberku iz daljnega leta 1848! Ob tem spoznanju se je treba res zamisliti. Sto petdeset let star most po videzu, po konstrukcijski zasnovi in duhovitosti prekaša moderno podobno ustvarjanje! Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da arhitekturna stroka ne zmore presegati zgledov  iz preteklosti ? Si predstavljate, na primer, da bi bila sodobna medicinska diagnostika slabša od tiste pred sto leti? Ali , da bi to veljalo, denimo, za agronomijo. O računalnikih in informacijski tehnologiji pred nekaj deset leti sploh ni bilo ne duha ne sluha. Na misel mi hodi energetika, transport, kemijska tehnologija…vse našteto in še marsikaj presega dosežke in norme iz preteklih let. Arhitekturi to očitno ne uspeva in zato naslov tega spisa Zakaj študij arhitekture odsvetujem!  Študija stroke, ki ne presega dosežkov iz  prejšnjih obdobij se mi ne zdi smiselno priporočati.

Nebotičnik in stolpnice

Med ljubljanske razglednice iz obdobja med obema vojnama sodi prav gotovo tudi ljubljanski Nebotičnik. Nebotičnik je bil zgrajen v letih 1930 do 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica (1894-1946). Zadnji  dve » stekleni« nadstropji naj bi zasnoval arhitekt Herman Hus (1896 – 1960), stebrno rotundo z drogom za zastavo je prispeval arhitekt Marjan Mušič (1904 – 1984).  Na pročelju je kip genija kakor ga je zasnoval kipar Lojze Dolinar (1893 – 1970). Kljub različnim avtorjem deluje Nebotičnik kot ubrana  in lepa arhitektura. Zmerni klasicizem se nadvse uspešno staplja z modernizmom. V notranjščini so znamenite polžaste stopnice. Vse je bilo narejeno iz najboljših materialov in z največjo skrbnostjo. Po vseh teh letih je Nebotičnik še zmeraj mogočna in trdna stavba.   Naročil in plačal ga je takratni Pokojninski zavod. Gradnja Nebotičnika je bila za Ljubljano velika reč če že ne kar senzacija. Menda je za gradnjo moral prikimati sam Plečnik, ki je bil takrat najvišja arhitekturna avtoriteta v Slovenji. Nebotičnik naj bi bil ob koncu gradnje najvišja stavba na Balkanu in najvišja stanovanjska stavba v Evropi! Imel je dvigala, centralno kurjavo,  vsako stanovanje je imelo vgrajen hladilnik, telefon… Vse našteto je bilo v tistih časih vse prej kot normativno.  Nebotičnik je bil in je še eden najlepših  motivov Ljubljanske mestne podobe.

V letih po drugi svetovni vojn i je bilo v Ljubljani pozidanega več kot v vseh prejšnjih obdobjih skupaj od Koliščarjev na Barju in starih Rimljanov do začetka druge svetovne vojne. Sezidanih je bilo kar nekaj desetin stolpnic. Stolpnica je izraz, ki se je po vojni uveljavil za visoke stavbe na sorazmerno majhnem tlorisu.  V Ljubljani  se le en nebotičnik imenuje Nebotičnik vse ostale visoke stavbe so stolpnice. Prva visoka stavba, ki se je hotela kosati z Nebotičnikom je bila Metalka po načrtih arhitekta Eda Mihevca (1911-1985). Stavba je narejena po takratnih ameriških arhitekturnih zapovedih. Ker je šlo za Metalko, je bilo toliko bolj smiselno, da je bila obložena s posebej obdelano aluminijasto pločevino.  Mihevčeva Metalka je za nekaj metrov višja od Nebotičnika. Avtor je hotel tudi po videzu in arhitekturnem vtisu preseči Nebotičnik. Jaz mislim, da je Metalka gotovo spoštovanja vredna arhitektura, da bi bila pa lepša od Nebotičnika’o tem ne more biti niti govora.  Potem je bil na vrsti arhitekt Edo Ravnikar (1907 – 1993) z kar dvema stolpnicama na bivšem Trgu Revolucije. Po prvih načrtih naj bi bili obe zgradbi kar še enkrat višji od Nebotičnika. Še pred gradnjo jih je avtor skrajšal za polovico. Stavbi imata precej nenavaden trikotniški tloris, obe stojita na eni sami mogočni betonski »nogi« v sredini stavbe, obloženi sta s pohorskim granitom, na vrhu so reprezentančni prostori obdani z bakreno pločevino… Tudi s to  ambiciozno gradnjo je avtor skušal preseči in zasenčiti stari Nebotičnik. Namera ni uspela. Obe stolpnici na bivšem Trgu revolucije sta gotovo cenjeni arhitekturni stvaritvi, vendar ne prekašata Nebotičnika. Stavbi dvojčici na bivšem Trgu revolucije nista postali ljubljanska arhitekturna razglednica. Potem se je poskušal s stolpnico arhitekt Mihelič (1925 -) na Bavarskem dvoru pri podvozu na bivši Titovi cesti. Tudi ta poskus arhitekturnega preseganja Nebotičnika ni uspel. Ljubljana pridobiva v tem času vsemogoče stolpnice. Naj jih omenjam vsaj nekaj: Delova stolpnica arhitekta Ivana Kocmuta (1926 -), Gradisova, kjer je bil na delu spet Edo Mihevc (1911-1985), Arnavtovićeve (1924 -) stanovanjske stolpnice na Ježici s koničastimi strešnimi zaključki, stolpnica PTT, Roške stolpnice, stolpnice pri bivšem Zmaju,  stolpnica pri klasični gimnaziji, Petrol za Bežigradom, WTC v Stožicah, postmodernistična stolpnica v BTCityju, pravkar je bila dokončana Crystal palace prav tako v BTCityju, stolpnice v Mostah, v Šiški, za Bežigradom, pod Gradom, za Gradom,  za Kozolcem, stolpnica RTV, stolpnica Ljubljanskih mlekarn,na Viču, na Žabjaku, na Prulah…  naštevanju zlepa ni konec. Mnoge od naštetih stavb so bile ambiciozno zastavljene in se omenjajo v novejši zgodovini slovenske arhitekture. Kljub tolikerim poskusom ni nobena presegla slave Nebotičnika. Prva (!!!) visoka stavba v Ljubljani  ostaja še zmeraj najodličnejša stavba svoje vrste v našem glavnem mestu.  To je za  mojo stroko bridko spoznanje. Ali res ni mogoče narediti v mojem rodnem mestu odličnejše visoke stavbe kot je stari Nebotičnik?  Ali tisoči slovenskih arhitektov in bogati investitorji na morejo preseči Vladimirja Šubica in Pokojninski zavod iz daljnega leta 1933?

V zadnjem letu ali dveh se v Ljubljani spet obetajo nove visoke zgradbe.  Najprej so se pojavili načrti za visoko stavbo na mestu, kjer je stal  Kolizej, potem sem zadnjič videl sliko donebesno visoke  stavbe blizu železniškega podvoza na bivši Titovi sedaj Dunajski cesti, obeta se še po celem mestu še več visokih in drugih gradenj.  Ljubljana naj bi dobesedno planila v višino, »le tako bomo napredni  in v korak s svetom«, tako pravijo za vsemogoče gradnje najbolj vneti in odgovorni  »faktorji«. Kar lahko razberem iz raznih maket, vizionarskih risb in načrtov je neinventivna celo vulgarna (!!!) arhitekturna konfekcija. Da bi bila nesreča še večja, je večji del tega, kar ponujajo ljubljanski vizionarji iz tujih arhitekturnih birojev.  Po teh predlogah se Ljubljani ne obeta nič dobrega. Ljubljana je bila in je do neke mere še lepo in svojevrstno mesto. Tudi po zaslugi Vladimirja Šubica in njegovega Nebotičnika. Kar se obeta je arhitekturni potop, po njem bo Ljubljana kvečjemu bedno evropsko predmestje.

Hoteli

Nekoliko bolj sem se razpisal o Nebotičniku in stolpnicah v Ljubljani. Na žalost tudi primerjave drugih arhitekturnih motivov in zvrsti niso nič bolj spodbudne. Najlepši ljubljanski hotel je še zmeraj secesijski hotel Union iz daljnega leta 1905 po načrtih arhitekta  Josipa Vancaša ( 1859- 1932). Nekoliko bi mu bil lahko konkurenčen na pol podrti hotel Bellevue iz istega obdobja. Med obema vojnama je Ljubljana pridobila Slona, Turista, Mikliča in mogoče še kakšno drugo hotelsko stavbo. Vsi trije hoteli so solidna arhitektura ,vendar se z Unionom ne morejo primerjati. Prva ambicioznejša povojna hotelska stavba je hotel Lev. Pred nekaj leti je dobil Lev stekleno oblogo in rdeč stekleni dozidek. Lev ima dominantno pozicijo ob vhodu v mesto s Celovške ceste. Kljub temu niti prej niti sedaj ne more arhitekturno konkurirati Unionu. V zadnjih letih smo v Ljubljani pozidali in pridobili še hotela Mons in Domino. Tudi ta dva se ne moreta primerjati s Unionom, čeprav so bile pri obeh arhitekturne ambicije nedvomno velike. Najnovejša pridobitev je  hotel Plaza v BTCityju. Hotelov kot so Ilirija, Park in podobni rajši sploh ne omenjam. Hotel Union je dobil okrog leta 1970 obseženo dozidavo. Mislim, da je večja od starega Uniona. Dozidava je precej povprečna arhitektura, niti približno se ne more primerjati s starim Unionom, še več, ob dozidavi se je precej posegalo tudi po notranjščini stare stavbe in je bilo pri tem za zmeraj uničeno precej dragocenega secesijskega interjerja. Jaz se še dobro spominjam nadvse prijetne in popularne Unionske kleti  oziroma »V rožcah« kot se je lokalu reklo po domače. Bil je narejen v »narodnem slogu«. Separeji v tem lokalu so bili poslikani s slovenskimi narodnimi motivi in je bilo v njih mogoče prakticirati nekaj malega intimnosti. Ne vem komu je bilo to v napotje, vsekakor so »Rožce« takrat, ko se je Union dozidaval  za zmeraj ovenele.

Union je najlepši ljubljanski hotel. Najbolj imenitni gosti kot so predsedniki, kronane glave, petičneži in podobni prespijo in prenočijo v Unionu. Bill Clinton in Kraljica Elizabeta II. so , na primer, prenočevali v Unionu in ne v kakšnem modernem objektu te vrste. Za sodobno arhitekturno ustvarjanje gotovo neprijetna praksa.

Veleblagovnice in šoping centri

Po načrtih nekega graškega arhitekta je bila sezidana v Ljubljani prva veleblagovnica. Seveda imam v mislih Urbančevo hišo na Prešernovem trgu. Imenitna vogalna stavba z prekrasnim vhodom , pročelji in več kot impozantno notranjščino je narejena v secesijskem slogu. Še dandanes je to najlepša ljubljanska veleblagovnica. Med obema vojnama je bila sta bili sezidana zgornja Nama pri Pošti in spodnja Nama  (arhitekt Stanko Rohrman 1899 – 1975) na Prešernovem trgu. Obe sta spodobni arhitekturi , vendar se ju z Urbančevo hiše ne da primerjati. Potem smo pridobili po vojni veleblagovnico Maximarket na Trgu Revolucije po načrtih Eda Ravnikarja. Tu so bili arhitekturni zastavki visoki, Maximarket je gotovo antologijska stavba moderne slovenske arhitekture pa vendar, z Urbancem se ne more primerjati. No, potem je šlo samo še navzdol s takimi stavbami. Mercator se je s kakšnimi posameznimi trgovskimi stavbami in veleblagovnicami še nekoliko trudil, to kar se sedaj postavlja in gradi v novodobnih šoping centrih je več ali manj precej bleda arhitekturna konfekcija, čisto na dnu je Hofer in Lidl s svojimi škandaloznimi prodajnimi barakami. Da bi bila polomija še večja ,stoji ena od teh barak  na mestu bivše tiskarne Jože Moškrič. Lepa industrijska zgradba je bila zgrajena po načrtih akademika arhitekta Savina Severja (1927 -19??). Večkrat se ob rušitvah v Ljubljani sprašujem zakaj imamo pri nas  Zavode za spomeniško varstvo in podobne inštitucije.

Trgi

Eno izmed določil mesta so trgi. Ljubljana premore kar nekaj lepih trgov. Mestni trg, Gornji trg, Stari trg, Novi trg so prelepi prostori v skladu z evropsko srednjeveško-baročno tradicijo. Klasicizem je dodal Muzejski trg, Kongresni trg, Krekov trg, v secesiji nastane Slovenski (!) trg. Čisto na vrh ljubljanskih trgov bi postavil Prešernov trg , ki je s Plečnikovim Tromostovjem postal  prostor evropskih arhitekturnih razsežnosti.  Nič slabša ni Tržnica in Pogačarjev trg z genialno Plečnikovo kolonado.  Plečnik je še mimogrede avtor Napoleonovega trga in Hrvaškega trga. Brez Plečnikovega Čevljarskega mostu in Marijinega stebra bi bila tudi Jurčičev trg in Šentjakobski trg precej bolj skromna. Smo dobili v zadnjih 60 letih kakšen nov trg vreden svojega imena? Trg Revolucije po načrtih Eda Ravnikarja je bil gotovo nadvse ambiciozno zastavljen. Prostor med obema trikotnima stolpnicama je bil rezerviran za kip maršala, pred njim naj bi bila obširna ploščad za shode in proslave širokih ljudskih množic. Projekti so nakazovali, po mnenju zlobnih tujih arhitekturnih kritikov,  na imperialne razsežnosti. Vsakdanja praksa je vulgarna in ne pozna idealističnih sentimentov. Pomanjkanje občutka za transcendenco je po mojem eden od važnejših razlogov za puščobo in dolgočasnost moderne arhitekture. To ,kar tako, mimogrede.  Trg Revolucije je bil spremenjen v največje ljubljansko parkirišče, težko ga je dojemati kot trg. Kot je znano, je na eni strani Trga revolucije parlament naše države. Parlament je bil sezidan leta 1958 v zmernem modernističnem stilu po načrtih Plečnikovega učenca Vinka Glanza (1902 – 1977).  To je zadnja stavba na Slovenskem, kjer je slikarski in kiparski okras še integralni del arhitekture stavbe. Vozila pomembnih obiskovalcev parlamenta vseh vrst parkirajo kar na pločniku pred parlamentom, parkirišče pred parlamentom je pač zasedeno. Meni se zdi to početje brez dignitete in brez najmanjše mere okusa. Zadnjič sem vprašal policiste, ki so se motali okrog parlamenta zakaj ne zapišejo in kaznujejo nepravilno parkiranih vozil pred parlamentom. Eden se je zasmejal do ušes, drugi je resno pripomnil, da naj se zase brigam. Drugih resnejših poskusov s trgi menda ni bilo. Izjema je mogoče Trg 7. Kongresa ZKJ (Zveze komunistov Jugoslavije) z obeliskom kot del Gospodarskega razstavišča. Prostor ni brez kvalitet, a se z zgodovinskimi ljubljanskimi trgi ne more primerjati.  Prav gotovo je bilo tam lepše, ko je še stala baročna cerkev sv Krištofa arhitekta Gregorja Mačka (1682 – 1745) s Plečnikovim prizidkom, staro častitljivo župnišče, mogočno obzidje bivšega pokopališča z vhodnimi vrati na katerih je pisalo Resurecturis. Ljubljanska arhitekturna ustvarjalnost zadnjih 60 let s trgi nima sreče. Zadeva je še hujša, videz mnogih zgodovinskih trgov je slabši kot je bil včasih. Ugotovitev  gre večinoma na rovaš nasilnega osebnega prometa in prometnih »prilagoditev«. Če je kakšna stavba nekoliko odmaknjena od ceste, če je stavbna linija cikcakasta ali pa je sploh ni, če so stavbe tako ali drugače razmaknjene, s tem še ni rečeno, da nastajajo med takimi in pred takimi zgradbami trgi v pravem pomenu besede. Celo skromen predmestni Vodmatski trg se zdi za naše mestne načrtovalce  nedosegljiv ideal.

Mestne ulice in ceste

Cela povojna zidava po Ljubljani ni spravila skupaj kakšne resne mestne ulice. Premišljujem, na misel mi hodi dvopasovna Litostrojska cesta  z vmesno zelenico in betonskimi kandelabri. Cesto flankirajo znani litostrojski bloki iz prvih let po končani vojni.  Vse skupaj ni nič posebnega, pa kaj, boljšega, po mojem vedenju, ni. Zmedene dovozne poti v tako imenovane stanovanjske soseske in obsežne avtocestne naprave okrog mesta s številnimi odcepi in razcepi, nadvozi in podvozi bi težko štel med mestne ulice. Povojna urbanistična dogma se pojmu mestne ulice na široko izogiba. Ne vem, s čim se jim je tako hudo zamerila. Zadeva je še hujša. V skladu z znanstvenim pristopom v urbanizmu je bilo veliko čisto lepih in dobrih ulic pohabljenih, grobo predelanih ali vsaj vizualno in prostorsko močno prizadetih. Do tal je pohabljena  Masarykova cesta, ki je bila zametek edinega ljubljanskega bulvarja s tramvajsko progo in dvojnim drevoredom po sredi.Svoje čase je bila Masarykova cesta ljubljanska razglednica!  Taka, kot je sedaj,  je navaden mestni zmazek.  Uničena je bila Prešernova ali bivša Bleiweisova cesta za katero je Cankar napisal, da je edina gosposka cesta v Ljubljani.  Glavno ulico skozi Staro Ljubljano so s tunelom pod Gradom neškrupulozno amputirali. Stara Ljubljana je zgubila svoj naravni iztek proti Karlovškemu mostu. To je bil banalen poseg brez čisto najmanjšega posluha za zgodovinsko izročilo in tradicijo. Bivša Dunajska, potem Tyrševa, potem Titova in sedaj spet Dunajska je zmeraj bolj kaotična in brezoblična. Včasih je premogla Bavarski dvor, Koslerjev dvorec, Wurtzbachovo hišo na Kongresnem trgu, Figovca, Kompleks pri sv. Krištofu, Šumi, podrta je bila artilerijska vojašnica, lipov drevored ob cesti…narejene so bile več kot nemarne »arkade« itn.  Kjer je stala Wurtzbachova hiša gledam že 50 let (!) neurejeno stavbno praznino, ki se je s podrtim Šumijem še pomembno  povečala. To, kar je nastalo namesto podrtih plemenitih stavb, je precej skromna modernistična arhitektura: Gospodarsko razstavišče, železniški podvozi, Kozolec, Konzorcij…svetla izjema so Ravnikarjevi Ferantovi bloki in še stavba bivše Gospodarske zbornice Slovenije na Ajdovščini( Oton Jugovec (1921 – 1987, Emil Medvešček 1911 – 1963).  Pa kaj pomaga, Dunajska cesta je razglašena  in kaotična in to naj bi bila glavna ulica glavnega mesta osamosvojene Republike Slovenije! Mnoge druge ulice in ceste v Ljubljani doživljajo podobno usodo: Linhartova cesta, Cankarjeva cesta, Karlovška cesta, Gruberjevo nabrežje, Erjavčeva ulica, Dalmatinova ulica, Poljanska cesta, Kolodvorska cesta, Zvonarska ulica, Hrenove ulice, Roška cesta, Metelkova ulica, Trubarjeva cesta, Parmova cesta, Janševa cesta, Pokopališka cesta, če naštejem le nekatere. Na desetine in desetine dobrih ljubljanskih ulic in cest je na koncu zaprtih in nimajo izteka. Tudi te ceste in ulice se meni zdijo pohabljene. Ulica ali cesta je po svojem bistvu naprava, ki nekam pripelje in se mi zdi nesmiselno, da je na enem koncu slaboumno zaprta. Urbanistični učenjaki pravijo, da so zaprte zaradi boljše pretočnosti prometa po Ljubljani. Po manj cestnih in uličnih napravah naj bi se odvijalo več prometa! Vse Kolodvorske ulice na svetu vodijo na kolodvore razen ljubljanske, ki se izteka v stavbo pokojninskega zavoda na sredi te ulice! Kdor more naj razume to urbanistično kozlarijo! Brez izteka  je tudi Miklošičeva cesta, ki velja za najlepšo ljubljansko ulico. Ob njej so nanizane in se drže ena druge izbrane stavbe.   Domala vse so bile narejene pred drugo svetovno vojno. Ravno ulico z vizuro na zvonik Frančiškanske cerkve na koncu je trasiral arhitekt Maks Fabiani (1865 – 1962). Fabiani je tudi  avtor nekaterih najodličnejših stavb ob tej cesti. Seveda je lepih ulic v Ljubljani še več. Naj omenim vsaj prelepo Vegovo ulico, ulice in uličice starega mesta z nabrežji, ulice in ceste okrog ljubljanske sodnije, predel med Prešernovo in Dunajsko cesto, Večna pot in ceste v Rožni dolini in še bi se kaj našlo. Vse lepe ljubljanske ulice so bile formirane pred drugo svetovno vojno. Njihov status gre povečini samo navzdol. Nova talna »ureditev« Napoleonovega trga je »splet norosti in bolečine«.Posredi so modernistične urbanistične dogme in  zahteven in nikdar potešen osebni avtomobilski promet. Sodobne urbanistične dogme, na primer, ne poznajo pojma mestnega uličnega vogala. Tega motiva preprosto ni na repertoarju modernih urbanističnih učenjakov. Ali kdo pozna resno mesto brez uličnih vogalov?

Nabrežja Ljubljanice

Ljubljana je mesto ob reki Ljubljanici. Mnogo ljubljanskih stavb je sezidanih na bregu. To ni čisto res, večina jih stoji zravnanih površinah nad bregovi reke. Med sabo bom  primerjal tri take zazidave.

Gallusovo nabrežje

Stavbe na Gallusovem nabrežju v Ljubljani  so od brega Ljubljanice odmaknjene, ponekod je do bregov komaj  nekaj metrov,drugje  zajetnih deset metrov in več. Vse stavbe se v sklenjeni  vrsti držijo ena druge in mehko sledijo zavojem reke. Osnova vseh stavb je pravi kot, vendar je pravokotnost nežno  modulirana, z odstopanjem, kar podeljuje stavbam na Gallusovem nabrežju mehkobo in lirično poetični značaj.  Stavbe imajo srednjeveško zasnovo, kamnito zidovje je iz vsemogočih časov,to , kar je sedaj na ogled, je bilo povečini narejeno v 18 stoletju. Takim  stavbam se okna še odpirajo na ven in se zato gosposko lesketajo v skoraj vsakem vremenu. Precej stavb je bilo predelanih in prefasadiranih v 19. stoletju in pripadajo klasicizmu. Pri teh stavbah se okna že odpirajo navznoter in zato niso tako bleščeče. Imenitna Grossmanova hiša je bila narejena ob začetku 20. stoletja. S stolpičem, bogato tipično dekoracijo za tisti čas, razglednim izzidkom in strešno teraso pripada secesijski stilni usmeritvi.   Novejših stavb ni. Z izjemo Grossmanove hiše ni vse skupaj nič posebnega, vsa pročelja so iz ometa, dekoracija je skromna,  kakšnih kamnitih motivov skoraj ni, strehe so dvokapne, pokrite so z bobrovcem,  z eno strešino proti bregu. Zazidava Gallusovega nabrežja je neambiciozna, v bistvu je stereotipna . Graditelji in morebitni arhitekti hiš na Gallusovem nabrežju niso znani. Gallusovo nabrežje sestavlja anonimna arhitektura. Prostor med stavbami in bregom je preprosto tlakovan z granitnimi kockami, na prostoru raste nekaj velikih starih dreves. Reka teče precej globoko, ima visoke in strme bregove.  V resnici so to betonski oporni zidovi, ki se zaključujejo z betonsko ograjo. Te oporne zidove z pristopnimi stopnišči do reke, razglednimi pomoli, je terasasto zasnoval arhitekt Keler  potem, ko je bila Ljubljanica regulirana in se je struga reke poglobila. Mislim, da je delo odlično opravil. To je bilo okrog leta 1925. Zadeva je bila tudi tehnično odlično narejena, brežine in beton bodo kmalu stari sto let in je še vse v dobri kondiciji. Mnogi moji kolegi arhitekti vihajo nos, češ, da je Keler zabetoniral Ljubljanico in jo odmaknil od mestnega življenja in podobno. Mene prav zanima, kdo bi znal v današnjih časih bolje in lepše rešiti težavno nalogo? Kje je bila v letih po vojni v Sloveniji urejena kakšna rečna brežina, ki bi se lahko primerjala s Kelerjevo?

Gallusovo nabrežje od Šentjakobskega mostu do Čevljarskega mosta velja za  del najlepšega, kar premore Ljubljana. Gallusovo nabrežje je ljubljanska razglednica.  Na Gallusovem nabrežju je prijetno in lepo.

Plečnikova Tržnica

Ljubljanska Tržnica je bila, kot je znano,  zgrajena v letih pred drugo svetovno vojno, po načrtih Jožeta Plečnika (1872 – 1957). Nekaj malega se je menda dopolnjevalo celo med italijansko okupacijo. V primeri z Gallusovim nabrežjem je Tržnica je izrazito avtorsko delo.  Plečnik je razpotegnjeno stavbo med Tromostovjem in Zmajskim mostom zasnoval po antičnih in renesančnih vzorih, kljub temu je celota narejena v nezgrešljivem Plečnikovem slogu.  Impozantna stavba je eden od osnovnih motivov  – razglednic našega stolnega mesta. Pozornejši pregled razkrije celo vrsto  virtuoznih detajlov, arhitekturnih domislic, motivnih konfrontacij… kakršnih je zmožen le ustvarjalni genij. Tržnica je vizavi Ljubljanice narejena po »beneško«. Rečni zid stavbe se navpično dviguje  iz Ljubljanice. Brega, opornih zidov in podobnega pri Tržnici –  ni.  Sodobna gradbena zakonodaja prepoveduje »po beneško« postavljene novogradnje. Plečnikovi načrti bi bili v današnjih časih zavrnjeni! Plečnik je s Tržnico presekal in zamejil dostop  do reke, pa kaj, nihče tega ne razume kot pomanjkljivost ali projektantsko napako. Tržnica je eno od arhitekturnih čudes našega mesta.  Kaj podobnega ne premore, za moje vedenje, nobeno mesto na svetu.

Približno na sredini Tržnice je Plečnik predvidel Mesarski most, ki bi pomembno zaključil  celoto. Sprojektiran je kot obokana dvorana nad reko!  Začetek vojne je preprečil realizacijo. Če bi bil narejen, bi bil zagotovo ljubljanska atrakcija brez primere. Namesto genialne zamisli Mesarskega mostu, je bila na tem mestu zgrajena  modernistična premostitev reke v skladu s prvonagrajenim natečajnim projektom. Primerjava Plečnikovega načrta in makete s tem, kar je bilo narejeno,  je brez smisla. Silovito dokazuje, da je bil Plečnik res daaaaaaaleč najboljši slovenski arhitekt vseh časov. Sodobna slovenska arhitekturna produkcija njegovega primata niti  malo ne ogroža. To je precej kislo spoznanje. Kljub temu se mestne oblasti se odločile za novejšo predlogo. Pravijo da  zato, ker je veliki mojster že preminil! Ljubljana ne bo imela edinstvenega mostu na svetu zato, ker je projektant že umrl! Kdor more, naj to sprevrženo logiko razume!

Špica

Na Špici se od Ljubljanice cepi Gruberjev prekop, ki se v Mostah spet združi z matično reko. Velik del Ljubljane se nahaja v bistvu na otoku.  Tega dejstva se večina Ljubljančanov v glavnem ne zaveda. No, to ni važno.  Na Špici ob desnem bregu Grubarjevega prekopa je bilo včasih veliko tesarsko in žagarsko podjetje . Podjetje je šlo v stečaj, oprema se je raznesla, stavbe so bile porušene. Nastala je velika čistina med Ižansko cesto in Grubarjevim prekopom prav tam, kjer se cepi  z Ljubljanico. Brežina vodotoka je obložena s kamnitimi bloki, na vrhu raste nekaj grmičevja in dreves. Velik prostor med cesto in vodo se je zdel kot nalašč za gradnjo Biotehničnega srednješolskega centra in Srednje šole za glasbo in balet. Bilo je tako, kot je bilo na začetku pred gradnjami  na Gallusovem nabrežju in pri Tržnici. To, kar je zraslo na tem bregu, je še ena navadna in velika modernistična arhitekturna polomija. Sodobna slovenska arhitekturna ustvarjalnost je imela kapitalno priložnost, da pokaže kaj zna. Imela je priložnost, da morebiti celo preseže zgodovinske zglede.  Ja, prav neverjetno je, kako je mogoče na tako lepi lokaciji narediti tako brezbožno  arhitekturo. Tale tekst prav gotovo noče s prstom kazati na avtorje teh zgradb, tega prav gotovo ne. Predvsem pa, projektanti so bili izbrani na natečajih! Čisto nič se mi ne zdi pomembno, kdo, kje in v kakšnem biroju so bile narisane predloge za te stavbe. Gradnjo, razumevam kot nezmožnost in krizo stroke, ki se ne zna izviti iz sto in stokrat  neuspešno preigranih modernističnih stereotipov. Več kot skromna arhitektura obeh šol bi v kakšnem kaotičnem slovenskem predmestju ne vzbujala posebne pozornosti. Na tej izbrani lokaciji delujeta boleče. Vulgarna je rumeno – vijoličasta barva prve šole in črnina z rumenimi, oranžnimi in rdečimi dodatki druge. Stavbi stojita vsaka za sebe. Vmes je nekaj metrov prostora, tako mora biti, tako zapoveduje modernistična urbanistična dogma. V skladu z že omenjeno dogmo stojita več ali manj na sredini zemljišča.  Dolgi škatlasti stavbi obsegata pritličje in dve nadstropji. Zanimivo bi bilo vedeti zakaj imata prav dve nadstropji ne treh ali štirih ali petih, ali, kajjastvem, zakaj nista šoli narejeni kot dva stolpiča ali kako drugače. Bilo bi vseeno in res, vseenost je temeljno določilo obeh stavb. Stavbi obdajajo pločevinaste plošče, pod njimi ponekod zija steklena volna in purpen, stene so betonske, seveda imajo obe stavbi tudi okna in vrata.  O kakšnih detajlih in arhitekturni poetiki ni ne duha ne sluha. Ob cesti je veliko parkirišče, saj se razume: za moderno razumevanje so parkirišč in garaže najpomembnejši del novogradenj. Sredi parkirišč je posebej izpostavljen banalen zaobljen paviljon za prodajo sendvičev in pijač. Coca –  cola in hamburger funkcionirata kot središče in osišče prostora! Lahko bi še kaj pripomnil o tlakih, strešni ureditvi, zaključkih,  uvozih, robnikih…Vsega tega ne bi pisal, če bi šoli stali v kaotičnem predmestju, bili bi še dve moderni gradnji več, na take stavbe smo, na take stavbe moramo biti navajeni. To sem že omenil. Pišem zaradi pomembne okoliščine. Obe stavbi sta narejeni tako, kot, da nebi v bližini tekla reka. Stavbi obračata reki hrbet.  Brežine so prav take, kot so bile v začetku in takrat, ko je še delovalo tesarstvo. Nobenih dostopov, stopnic, malega pristana, opornih zidov, razgledišč, sprehajališč, nobenih novih dreves, ničesar… Neverjetno: projektantov breg in čudovita lokacija ob bregu reke ni  čisto nič zanimala. O kakšnem rafiniranem dialogu med reko in arhitekturo ni ne duha ne sluha. Ta neskončna pišmevuhost  je dobesedno boleča.  Velika arhitekturna priložnost je bila zapravljena.

Spomeniki

V tem pisanju ugotavljam superiornost starejše arhitekture nad sodobnejšo. Bralci najbrž pričakujejo, da bom podobno ugotavljal še pri javni ljubljanski spomeniški plastiki. Res je, v preteklosti je Ljubljana pridobila nekaj izjemnih spomenikov. Čisto na vrhu je Robbov vodnjak izpod dleta Francesca Robbe (1698 – 1757). Prešernov spomenik je gotovo lepo delo iz leta 1905. Na delu sta bila kipar Ivan Zajec (1869 – 1952) in arhitekt Maks Fabiani. Ob otvoritvi je bil Ivan Cankar zelo nezadovoljen s spomenikom. Po vseh teh letih se zdi, da je bila njegova kritika preostra če že ne neupravičena. Lep je Valvazor pred Narodnim muzejem. (Alojzij Gangl , 1859 – 1935) in Maks Fabiani, odličen je Bernekerjev  (1874 – 1932)Trubar v Tivoliju, malokdo pozna odličen doprsni kip Janeza Ev. Kreka v neki ljubljanski veži vsestranskega umetnika Franceta  Kralja (1895 – 1960), v navezi z različnimi arhitekti je bil zelo uspešen Lojze Dolinar. Lojze Dolinar je bil avtor enkratnega spomenika kralju Petru I. Osvoboditelju na stopnicah pred ljubljanskim Rotovžem, kamor ga je genialno postavil Plečnik. Razbili so ga Italijani, ko so zasedli Ljubljano. To je bilo res barbarstvo,to je bila škoda in izguba  brez primere!  No, ja, če ga nebi razbili Italijani , bi ga povojna ljudska oblast. Razmišljam, kaj bi bilo, če bi aktualni ljubljanski župan postavil nazaj repliko tega spomenika, namesto da mesto posiljuje z Emonikami, City towerji,  Šoping centri in podobnim.  To bi bila poteza! Seveda ne zaradi kralja, temveč zaradi velike umetnosti! Razumljivo je, da Plečnik uspešen avtor še mnogih drugih spomenikov v Ljubljani  pogosto v navezi s kiparji. S tem repertoar uspešnih starejših ljubljanskih spomenikov gotovo še ni izčrpan. Morebitni bralci pričakujejo, da bom ugotavljal, da povojna spomeniška produkcija ni primerljiva s starejšo. To ni čisto res. Po vojni je Ljubljana pridobila nekaj izjemnih spomeniških stvaritev. Čisto na vrhu in, po moje, brez konkurence je so nova vrata v stolno cerkev kiparja Mirsada Begića (1953 – ).  Izjemna portretno –  ikonografsko –  scenska stvaritev zdrži primerjavo z svetovnimi kiparskimi spomeniki te vrste. Begić je brez dvoma kiparski modernist, a nas s svojim delom prepričuje kot mojster umetelnosti, z besedo »umetelnost«  hočem povedati , da se virtuozno sprehaja s svojo umetnostjo po vseh registrih od antike do sodobnosti. Če bi moral izbirati med znanim vodnjakom in vrati, bi bil v zadregi. Čas po vojni pozna še druge čisto uspešne spomeniške rešitve. Mislim, da je uspešen Ilegalec Frančiška Smerduja (1905 – 1989), lepa je grobnica narodnih herojev arhitekta Mihevca in kiparja Borisa Kalina (1905 – 1975)  spomenik Revoluciji (Drago Tršar 1927 -), Cankarjev spomenik (Slavko Tihec , 1928 – 1993), Maistrov konjeniški spomenik (Jakov Brdar , 1949 -),Ravnikarjeva stela OF na Prešernovi cesti, Jakob Savinšek na Zaloški cesti (1922 – 1961) s spomenikom stavkajočim železničajev, portal slovenskega parlamenta (Karel Putrih, 1910 – 1959 in Zdenko Kalin 1911 – 1990), s spomeniki je po vojni uspešen še Plečnik.

S primerjavo starejših in novejših javnih spomenikov sem hotel pokazati, da novejša umetnostna produkcija v nekaterih segmentih vendarle lahko konkurira in je primerljiva s starejšo. Ni čisto res, da umetnostni modernizem kot tak s svojimi postulati in stilsko naravnanostjo ne omogoča preseganja stvaritev iz preteklosti .

Še nekaj hitrih primerjav

So bili ljubljanski novejši spomeniki uspešnejši kot novejša ljubljanska arhitektura? Kakorkoli že,tole pisanje je že predolgo, zato za konec samo nekaj hitrih primerjav in namigov. France Tomažič (1899 – 1968) je avtor prvih vrstnih hiš ob Dermotovi ulici v Ljubljani. So še zmeraj najlepše stavbe te vrste, kljub predelavam in vsakršnemu mrcvarjenju stavbe s strani aktualnih lastnikov. Vurnikov (1884 – 1971)  Sokolski dom na Taboru je še zmeraj najlepši športni objekt v Ljubljani.  Bralci naj si sami dopolnijo tole besedilo s ugotavljanjem najlepšega ljubljanskega parka, cerkvene stavbe, galerije, poslovne stavbe, univerzitetne stavbe, šole, industrijske zgradbe, muzeja, kinodvorane, ugotavljajo naj arhitekturne relacije med Dukićevimi bloki (arhitekt Jože  Sivec 1896 – 1974) iz leta 1935, Ravnikarjevimi Ferantovimi bloki  iz leta 1974  in ostalo poplavo takih stavb v Ljubljani. Je Cankarjev dom najlepša stavba za prireditve v Ljubljani? Bi morala biti ljubljanska razglednica? Presega operno stavbo?  Morebitni bralci  naj naredijo nekaj vzporednic med stanovanjskimi vilami in enodružinskimi hišami pred in po drugi svetovni vojni. Primerjajo naj okus predvojnih bogatašev z modernimi tajkuni kar zadeva njihova prebivališča. Kakšno primerjavo naj si še sami izmislijo.

Za zaključek

Za konec še tole: v starih časih arhitektov v Ljubljani skoraj ni bilo. Angažirani so bili le pri gradnji najbolj imenitnih stavb: cerkvah, palačah, magistratu, dvorcih, gradovih. Vsi niso izpričani. Med obema vojnama je bilo s Plečnikom, Vurnikom in Šubicem v Ljubljani morda 30 arhitektov. Ko to pišem, živi v Ljubljani nekaj tisoč arhitektov. Med njimi je mnogo magistrov in doktorjev arhitekture. Ustanovljena je bila Zbornica za arhitekte. Fakulteta za arhitekturo vpisuje vsako leto vsaj 150 novih študentov. Študentom um bistri več kot 60 učiteljev vseh vrst in nazivov. Tudi sam sem med njimi. Večkrat kličemo na pomoč še predavatelje iz tujine. Mnogo študentov študira kakšno leto ali dve v tujini. Povprečno študirajo debelih sedem ali osem let.  Letos so začeli s študijem arhitekture še v Mariboru. Vsako leto prirejamo Piranske dneve arhitekture. Za večje gradbene podvige se razpisujejo natečaji. Imamo posebne muzeje in inštitute za arhitekturo in urbanizem. Gradbena zakonodaja ni bila še nikoli tako obsežna in komplicirana, kot je sedaj. Za vsako gradnjo se naprinta na kupe načrtov vseh vrst, brez računalnikov v arhitekturi že dolgo ne gre več.  Za vsako gradnjo je potrebnih cel kup soglasij in dovoljenj.  Arhitekti potujejo po celem svetu, študenti ne zaostajajo.  Ogledujejo si vsemogoče, nabirajo znanje in  izkušnje zato,  da bi lahko še bolj uspešno projektirali.  Arhitekturna literatura je nepregledna. Potem je na voljo še internet, kjer je, kot je znano, mogoče najti in dobiti vse. Vse skupaj naj bi, bi moralo, kulminirati v slovensko Architecturo perennis , kakršne svet še ni videl.

Kot sem pokazal na primerih, ima vsakdanja arhitekturna praksa na Slovenskem težave z doseganjem ali celo preseganjem zgledov iz preteklosti.  Architectura perennis  se zdi bolj oddaljena kot kdajkoli prej. Večkrat se sprašujem kaj naj bi bilo temu vzrok. Industrijska proizvodnja arhitektov gotovo ni v prid lepi arhitekturi, pa vendar, vsaka generacija prinese nekaj res talentiranih, sposobnih  in široko razgledanih osebnosti.  Ali visi nad našo stroko večna zavezanost modernizmu?  Si moji kolegi ne upajo, ne morejo, ne znajo, ne smejo (?!) prestopiti rdeče črte, ki loči techne od poesis?

Janez Suhadolc, junij ,2012