Sedeli smo in se pogovarjali. Beseda je nanesla na spomenik, ki nastaja ob Kongresnem trgu v Ljubljani. Večina ni bila ravno najbolj navdušena nad nastajajočim objektom. Prijatelj Bojan Pergovnik je pripomnil, da bi on spomenik nekoliko dodelal in predelal v umetno plezalno steno. Družba se je nekoliko nasmejala duhovitosti, jaz sem se zamislil; ideja v resnici ni slaba.

Obe betonski steni, ki sta temeljno določilo spomenika naše narodne sprave, sta videti nekako pusti in prazni. Če bi bili posejani z pisanimi oprijemi, kakor jih premorejo umetne plezalne stene, bi postale nedvomno bolj likovno artikulirane in na pogled mnogo bolj privlačne. Spomenik bi nedvomno postal najbolj sloveč športni objekt svoje vrste v Sloveniji, najbrž bi šel glas o tej imenitni plezalni napravi še čez meje naše domovine. To bi se mi zdelo dobro. Pomembno se mi zdi opozoriti še na neko okoliščino. Plezalke in plezalci se morajo pri tem športu gibati na vsemogoče in celo skoraj nemogoče načine. Množica plezalcev na spomeniku bi tako tvorila umetniški mobil. Spomenik bi bil na ta način opremljen z živo in kar naprej spreminjajočo živo plastiko. Spomeniška scena bi se kar naprej spreminjala v skladu z vremenom, letnimi časi, dnevom in nočjo. Pomisliti je treba še na spremljevalce in varovalce plezalcev pod spomenikom, pa na mimoidoče, ki bi zvedavo opazovali plezalske vragolije na spomeniku. Umetnostnozgodovinska stroka bi ga lahko uvrstila in opredelila kot aktualen in sodoben »bodiart«. Nekatere plezalne smeri bi lahko poimenovali po protagonistih slovenske zgodovine. Spomeniška plezalna stena bi nedvomno postala eden od simbolov našega mesta. Zagotovo bi postala motiv turističnih razglednic. Take plezalne stene ne bi imeli nikjer na svetu. Slovenija je v plezalnem športu po naravnih in umetnih stenah svetovna velesila. Nima smisla naštevati vseh uspehov in posameznikov, ki so se odlikovali v teh podvigih. Spomeniška plezalna stena bi bila lahko prizorišče plezalnih tekmovanj na vseh mogočih nivojih. Lepšega in imenitnejšega okolja si za taka tekmovanja ne moremo zamisliti. S športno predelavo bi se otresel ideoloških konfliktov in napetosti. Vsak bi imel možnost priplezati do vrha in navzdol.

Morebitni bralci bodo morda ob mojem predlogu postali zamišljeni. Spomenik slovenske sprave kot plezalna stena bi se jim zdela idejno problematična. V antropološke, zgodovinske, filozofske, sociološke in druge finese spomenika nisem ne vem kako uveden. Bi pa vendarle pripomnil: Spomenik v Brdih je v bistvu razgledni stolp, spomenik ustanovitvi OF v Rožni dolini v Ljubljani je bil zasnovan kot vodnjak, obelisk 7. kongresa ZKJ na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je postal reklamni steber; v bližini Kongresnega trga na podstavku Prešernovega spomenika posedajo in poležavajo utrujeni turisti, študenti in dijaki. No, ja, po Prešernu in njegovi muzi jih še nisem videl plezati!

Janez Suhadolc