Kolesarski krogi

Vsako leto delam nekoliko širše kolesarske kroge. Ko sem začel s kolesarstvom sem se vozil okrog Ljubljane, potem sem začel kroge širiti na Pohograjske dolomite in Dolenjsko gričevje. Sčasoma sem jih razširil na vse slovenske pokrajine tudi tiste bolj obrobne: Prekmurje, Kras in naše Primorje. Potem mi je postala Slovenija kolesarsko pretesna in sem začel kolesariti po Koroški, Furlaniji, hrvaški Zagori…kaj naj rečem: vsako leto so moji kolesarski krogi večji in širši, bil sem že po Madžarski, Hrvaški, severni Italiji, Avstriji, Romuniji, Slovaški, in Srbiji. Letos je na vrsti Nemčija, čez nekaj dni se nameravam odpraviti s kolesom od Passaua do Donaueschingena, to potovanje bo dolgo blizu 5oo kilometrov.  Kot sem že omenil z leti zmeraj bolj in bolj širim svoje kolesarske kroge. V prihodnjih letih  bodo tako prišle tako na vrsto Francija, južna Italija, mogoče še Poljska in Ukrajina.  Če natanko premislim, ko bom star sto in več let, se bom s kolesom vozil po najbolj eksotičnih delih zemlje: po Sibiriji, po tihomorskih otokih, Ognjeni zemlji v Južni Ameriki, Kitajski, Avstraliji, Sumatri, Madagaskarju molgoče celo po Antarktiki, seveda, če le ne bo prišlo kaj vmes!

Nemčija

Letos se podajam večinoma v Nemčijo. Zaradi zgodovinskih okoliščin je slovenski odnos do Nemčije in Nemcev nekoliko zadržan. Meni je to po svoje sitno, ker bom v tem sestavku v glavnem hvalil Nemce in Nemčijo.

Ferdinand Graf von Zeppelin

Čez noč sem se z vlakom prestavil iz Ljubljane v Friedrichshafen ob Bodenskem jezeru. Mesto živi v znamenju cepelinov. Tu je bil rojen izumitelj teh zrakoplovov grof Zeppelin, tu je velik muzej posvečen izumitlju in cepelinom. Nad mestom se je ob lepem vremenu mogoče popeljati s pravim cepelinom. Kot je znano, so bili cepelini velikanski baloni podobni letečim cigaram, ki so jih v željeno smer poganjali motorji s propelorji. Nekaj časa je že kazalo, da bi utegnili biti cepelini smiselna alternativa letalom. Muzej je narejen s širokim zamahom, pa vendar z velikim smislom za natančnost, nazornost in atraktivnost. Na hitro si ga je mogoče ogledati v desetih minutah, na grobo v pol ure, nekoliko bolj podrobno v dveh urah, natančno komaj v celem dnevu. V veliki dvorani je rekonstruiran del enega od teh velikanskih letečih naprav. Vidna je konstrukcijska zasnova plovila, pritrditev pogonskega motorja in gondola za potnike, ki je bila urejena kor leteča meščanska kavarna.V neki drugi dvorani so v vitrinah na ogled ožgani predmeti in dokumenti s cepelina Hindenburg, ki je leta 1937 zgorel ob pristajanju v New Yorku. S to nesrečo je bilo obdobje cepelinov povsod končano razen v Friederichshafnu. Tu so cepelini obsojeni na večno življenje. V tem mestu je vse v znamenju cepelinov: od mestnega vodnjaka in nepregledne literature, do vžigalnikov, majčk in papirnatih prtičkov.

Lepota

Moji rojaki se radi zaklinjajo, da je Slovenija lepa dežela. Ta trditev se jim zdi aksiomatična skoraj tako kot redosled letnih časov: pomlad , poletje, jesen, zima. Jaz mislim, da je Slovenija (še) lepa dežela, vendar sem mnenja, da je treba včasih dati racionalnemu premisleku prednost pred zanosnimi čustvi.

Predel med Bodenskim jezerom in Ulmom je po osnovni oblikovanosti zelo podoben našemu Prekmurju.

Primerjave se ponujajo, največkrat se za mojo rodovino slabo iztečejo.

Moja domovina je precej zasmetena, ne tako kot , na primer, Madžarska ali Romunija , pa vendar  mnogo bolj kot Nemčija. Tam smeti skoraj da ni na neprimernih krajih, včasih , zelo redko sem videl ob kakšni cesti odvrženo cigaretno škatlo, enkrat ali dvakrat sem naletel na odvržene plastične steklenice, divjega odlagališča smeti nisem videl nikjer.

V Nemčiji, vsaj tam kjer sem se vozil pred kratkim s kolesom je mnogostarih mestnih jeder, cerkva, gradov, palač, samostanov, dvorcev. Vse našteto pogosto povzamemos skupnim imenom stavbna dediščina. Vse našteto je v Nemčiji zgledno popravljeno in vzdrževano.Jaz , na primer, še nikoli nisem slišal za baročno graščino Zeil pri Leutkirchu. To je ogromen stavbni kompleks za tri naše Štatenberge. Ganljivo je bilo videti mlado vrtnarico ki je med trato in peščeno potko v parku razpela vrvico in pulila vse tiste travice, ki so si drznile pognati na potki med peskom. Mogoče Nemci z urejenostjo svojih zgodovinskih spomenikov celo pretiravajo. Meni je bolj všeč pretirana urejenost stavbne dediščine kot zapuščenost kot temeljno dodločilo naših arhitekturnih spomenikov.

Mislim, da Nemci pojma črnih gradenj ne poznajo. Naj mi moji rojaki ne zamerijo, nemške vasi so mnogo bolj arhitektonsko enovite in strnjene, kot so naše slovenske. Kičastih in nafrfuljenih novogradenj skorajda nisem videl. So, vendar so izjemno redke.

Polja so lepo obdelana, no ja, tudi pri nas so polja lepo obdelana, v tem pogledu menda med Nemčijo in našo deželo ni posebne razlike vsaj, kolikor sem mogel dognati s kolesa. Ne vem kakšna je odkupna cena za koruzo ali pšenico v Nemčiji v primerjavi z našimi.  

Fritz

V gostilni s prenočišči v kraju s čudnim imenom Bellamont me je takoj vprašal od kod sem prikolesaril in kam grem. Sem rekel ,da sem tega dne naredil približno 14o kilometrov in , da nameravam naslednji dan zaključiti svojo pot ob Bodenskem jezeru. »Ha« je rekel Fritz,« to je preveč za en dan,« on jih naredi s svojo ženo kakih 40-50 na dan. Pokazal je na oči: »Zato pa gledam naokrog! Treba je gledati! « je še dodal. Odvrnil sem mu, da tudi sam gledam naokrog sicer pa, da nekateri celo življenje gledajo, pa skoraj ničesar ne opazijo, čas ni edini kriterij opazovanja, rekel sem, da je treba opazovati z glavo, oči so le posrednik. Fritz s pripombo ni bil zadovoljen..V nogometnem žargonu bi se reklo, da je bilo 1: 0 za mene. » Kaj pa delate, kadar ne kolesarite« je spet začel. Sem rekel, da sem » stuhler«. Jaz v nemščini nisem najbolj trden, nesmiselno se mi zdi, da bi bil »tischler« ali po naše mizar, če delam skopraj izključno stole. Fritz spet ni bil zadovoljen: »Stuhler, das ist kein beruf – stolar, to ni neben poklic«. Nekako sem mu razložil kako in kaj je z menoj. »Ah« je rekel:« Zie zind ein schreiner«. »Ne«, sem rekel,« še nobene skrinje nisem naredil v svojem življenju, jaz sem stolar«. Potem sem mu razložil, da nisem tovarnar, niti lastnik večje delavnice, delam sam, delavnica je majhna, kljub temu imajo morebitni kupci na voljo več kot 100 različnih modelov stolov. Imam razglednice, kjer so naslikani nekateri moji stoli, če hoče, mu lahko kakšno pošljem, le naslov mi mora zaupati. »Nesmisel« je skoraj jezno odgovoril« jaz sem že star, sem v penziji, stole imam, niti na misel mi ne hodi, da bi nabavljal kakšne nove stole, še tega bi se manjkalo!« Skromno sem odgovoril, da bi ga z razglednico le nekoliko informiral, tako, da bi vedel, nikakor ga ne mislim siliti v kakšen nakup, sploh pa, naredil sem tudi že precej nagrobnikov, mogoče bi ga taki artikli bolj zanimali. Beseda »naredil« je v tem primeru ambivalentna. Naredil sem seveda le osnutke za nagrobne spomenike, dobesedno so jih naredili kamnoseki in kovinarji, no, to ni važno. Fritzu se je čeljust povesila. Bilo je 2 : 0 za mene. Ni dal miru. »Od kod pa ste ?« Povedal sem. »Iz Ljubljane, ali res, prihajate torej iz Jugoslavije!« Tisto o Jugoslaviji je bilo povedano nekoliko privoščljivo in zaničljivo. »Gospod Fritz«, sem rekel« ali je Konrad Adenauer še nemški cesar?«  »Kaj« je privzdignil glas »kakšen Adenauer, kakšen nemški cesar, umrl je že pred tridesetimi leti!« »Res?« sem vprašal »nisem vedel«. »To bi morali vedeti,« ozrl se je naokrog po gostilni, nekateri gosti so že prisluhnili najinemu razgovoru, tudi mlada gostilničarka se je približala, »tale ne ve, da je Konrad…« Gostje so smejali, eden je s prstom kazal na Fritza, tudi meni je šlo na smeh, Fritz se je ugriznil v jezik in bilo je 3: 0 za mene. Fritz je postal resno nejevoljen, mislim, da je bil že kar malo srdit, odnehal pa ni: » Zakaj pa kolesarite po Nemčiji«? Vprašanje ni bilo čisto nič prijazno, razumel sem ga, da hoče reči, da bi bil lahko kolesaril kar doma, če že imam čas za taka opravila. »To je pa tako«, sem odvrnil,« mnogi Nemci so že bili že tako ali drugače na obisku v moji domovini, pa sem si  mislil, prav bi bilo in spodobilo bi se bilo, da jim vrnem obisk, kot vidi, sem prišel s kolesom ne s kakšnim pancervagnom!«  To je bilo preveč, Fritz je  bil užaljen, imel je, po moji presoji, blizu sedemdeset let, premalo za kakšno aktivno udeležbo v zadnji veliki vojni..»Das ist zufull«, demonstrativno je še sporočil, da gre spat, za njim je odšla še njegova soproga, ki je bila ves čas tiho; kaj je pa hotela, saj je zaletavega Fritza dobro poznala. Tudi  jaz sem imel občutek, da me je mogoče nekoliko preveč zaneslo, tudi poslušalci pripombe niso bili veseli. Spil sem pivo, poslovil sem se. Navzlic vsemu: bilo je

4: 0 za mene.

Zilfriede

Proti koncu mojega tretjega dne na Nemškem sem prikolesaril v vas Schleinsee. Sonce je žgalo , kar se da, po klancu navzgor mimo vaške cerkve sem se skoraj nehote znašel na gostilniškem vrtu. Vse skupaj sem začutil, kot namig višje sile, ustavil sem se, poiskal sem senco in od daleč sem naročil vrček piva. Prvi vrček sem popil kot sredstvo proti dehidraciji, z drugim sem pogasil žejo. Potem sem naročil še nekakšno sirno solato s kruhom. Vse skupaj sem poplaknil še s tretjim vrčkom piva. Vse našteto mi je nosila na mizo mlada Zielfriede, tako ji je bilo ime, kot mi je kasneje povedala. Trije vrčki piva niso kakšna posebna količina te pijače za močnejšega dedca, kot sem jaz. Vseeno sem postal nekoliko  sentimentalen, začel sem premišljevati o usodi stvari, sam sebi sem se začel smiliti, čeprav za kaj takega v resnici nisem imel nobenega vzroka. Kaj pa rinem v največji vročini po svetu, saj bi bil lahko ostal doma itn. Potem je prišla lepa Sielfrieda: »Oh, ich bin so mude« je rekla in se vsedla visavis mene k mizi Začela je pisati račun, najbrž sem jo zato poklical k mizi, ne spominjam se več natančno. Neko lepo mlado dekle se je vsedlo zaradi mene k moji mizi. Obšla me je vznesenost, ki se ne pritiče dedcu v letih, kot sem jaz. Nekaj sva se že morala pogovarjati, da me je vprašala: »Kdo pa ste vi, od kod prihajate, kam vas nese naprej?« Nehala je s pisanjem računa, naslonila se je na komolce. To je navadno vprašanje, na kolesarskih potovanjih me mnogi podobno sprašujejo. Jaz ponavadi odgovorim, da sem učitelj telovadbe, včasih rečem, da se ukvarjam z lesom, včasih, zelo redkokdaj, rečem, da sem turistični žurnalist, enkrat ali dvakrat sem se predstavil kot računski prokurist, še sam ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Tistega razžarjenega sončnega dne na gostilniškem vrtu v Schleinseeju z Zielfriedo visavis pri mizi, z nekaj vrčki piva v glavi in telesu, se mi je zdelo, da se moram predstaviti Sielfriedi v svojem  razneženem bistvu. Rekel sem: »spoštovana mladenka, jaz sem Drajaman«. Ni me razumela. Še enkrat sem počasi ponovil:« Jaz sem Draj – a – man!« Spet me ni razumela.

« Was das bedeutet? Kaj to pomeni?«  Razložil sem ji: »Drei-to je po vaše tri, ali ne.« Prikimala je. »A je prva črka v abecedi, man je po nemško mož, človek, oseba, tako nekako. Jaz sem torej človek treh A-jev.«« Kakšnih treh A-jev?« je vprašala. »Preprosto sem rekel, prvi A je kot ALTE, zaznamuje mojo starost, drugi A pripada besedi ARME-to pomeni po naše ubog, tretji se nanaša na besedo ALAIN po naše bi se reklo osamljen, sam, zapuščen, ali tako nekako.« Pričakoval sem kakšne tolažilne besede češ, saj še niste tako stari, kdor lahko biciklira ima veliko časa in je najbogatejši človek na svetu, biti sam s sabo je dobra družba, včasih nekoliko naporna itn, itn.  Namesto tega je rekla: « Oh, bežite, bežite, še dobro, da niste Fimf-A-man ali pa, recimo Zwanzig-A-man, ali pa bognedaj Tausend-A-man!«  Imela je prav, nobena nesreča ne more biti tolikšna, da je kakšna druga ne bi mogla preseči. Jaz sem v tisti gostilni pozabil moj kolesarski slamnik, mogoče je k temu pozabljenju pripomoglo tudi pivo in lepa Zielfriede in zgodila se je posledična nesreča. Sonce me je neusmiljeno ožgalo po obrazu in po nosu še posebej tako, da si ga še dandanes mažem z različnimi medikamenti proti opeklinami.

Stolp do nebes, nesmisel na tleh

Gotski cerkveni stolp v Ulmu je visok 165 metrov  in je najvišji na svetu. To je tako, kot bi postavil skorj tri ljubljanske nebotičnike enega na drugega. Na tisoče in tisoče kamnov je zloženih z milimetrsko natančnostjo v mogočen stolp in spomenik človeškemu ustvarjalnemu geniju. Brez betona, železa in jekla brez katerih si ne predstavljamo nobenih gradenj v naših časih, kaj šele, če gre za tako nezansko visoke stavbe. Bravo srednjeveški graditelji gotskih katedral! Pred cerkvijo je velik trg, ki ga zamejujejo stare meščanske hiše. Sredi trga je pet skodelic za kavo. Štiri so naložene ena v drugo ena je postavljena zraven v nekoliko poševni legi. Seveda ne gre za prave skodelice za kavo temveč za betonske povečave originalov v velikosti nekaj metrov. Nekje zraven brizga voda, po skodelicah velikankah plezajo otroci. Vprašal sem, kaj za vraga naj bi pomenile skodelice za kavo na tako veličastnem in znamenitem trgu.  Povedano mi je bilo, da so naložene skodelice za kavo moderen vodnjak, gre za kiparski dosežek in prispevek mestu Ulmu zelo slavnega nemškega umetnika. Ah, po svoje sem si kar oddahnil, človeška umska nesorazmernost in banalnost tudi na Nemškem ne pozna meja.

Mestna oprema

Na svoji zadnji kolesarski poti sem mimo Ulma in Friedrichshafna videl še mnoga druga mesta. Povečini gre za stara mesta s srednjeveško zasnovo z mnogimi kasnejšimi zlasti baročnimi prezidavami. Ponekod so ohranjena mestna vrata obzidje in podobno. Vse je brezhibno urejeno: trgi, tlaki, robniki, konfini,  svetilke, klopce, vodnjaki in vse ostalo, kar sodi v pojem mestne opreme. Vse našteto je večinoma novejšega datuma. Ne vem kako bi rekel, saj je res vse skrbno narejeno in lepo vzdrževano, a se mi je zdelo vendarle nekako stereotipno in nedolmiselno. Spomnil sem se Plečnikovih ureditev podobnih stvari v mojem rodnem mestu. Ja, tudi v teh stvareh je bil veliki mojster nenadkriljiv v vsakršnih svetovnih primerjavah. Kongresni trg, Vegova ulica, Trg Francoske revolucije, Zoisova ulica, Trnovo, Šance, stara cekev v Šiški…so nekateri predeli našega stolnega mesta, kjer je bil na delu veliki mojster. Kod da bi bi povsod poganjale velike rože velike poetične umetnosti. Celo vsakdanja nemarščina, prometno nasilje in splošna brzbrižnost ne morejo zatreti velike umetnosti. Ko pišem o svojem kolesarskem potepanju po Nemčiji se mi je utrnilo: Plečnikova fotografija bi morala biti natisnajena na bankovcu za sto miljard slovenskih tolarjev.