Bilo je v  improvizirani gostilni v zalivu Smokova na otoku Korčuli. Prešerna slovenska druščina z velikanskega gliserja pod nevemževeč (to naj bo ena beseda!) katero zastavo mi je že od daleč klicala: »A vi pa kar s takimle mehurjem po morju, ja, od kod ste pa priveslali?« Vprašanje je obsegalo tudi nekaj pomilovanja in posmehovanja.  Sem rekel, da sem priveslal iz Ankarana. Morjeplovci z gliserjev tudi v mislih kar naprej glisirajo, če ne bi bilo tako, me ne bi tako neumno naprej spraševali:«Bežite no, kdaj ste pa štaratali in koliko dni ste že na poti?« Jaz sem že preveslal Jadransko morje od Ankarana do Dubrovnika, obveslal sem otoke: Pag, Rab, Šolta, Brač, Vis, Hvar, veliko sem veslal križem kražem okrog Silbe, Cresa in Lošinja itn, letos sem obplul otok Korčulo. Vsega naštetega se ne da preveslati v »nekaj dneh« tudi v tednih in celo mescih ne. Vsako leto veslam po moju kakšnih sedem do deset dni in sčasoma  se nabere. Tudi najdaljša pot je sestavljena iz prvega in poslednjega  koraka, ter posameznih korakov vmes; pri  veslanju iz posameznih zamahov z veslom, tako sem gliserašem razložil.

Nekaj časa smo bili vsi tiho. Tišino je prekinil kapitan gliserja:«Vi ste pa res čudak!« »Upam«, sem skromno odgovoril.

Nekaj statistike

Kot sem že omenil, sem letos obplul otok Korčulo. V Split in nazaj v Ljubljano sem se prepeljal z vlakom. Do Vele Luke na Korčuli in nazaj v Split sem se peljal s trajektom. S svojim morebitnim osebnim vozilom nisem dopolnjeval cestne gneče in histerije na parkiriščih. V šestih dnevih sem preveslal okrog 140 kilometrov. Hitrost mojega napihljivega čolna Helios češke izdelave je med 4 do 6 kilometrov na uro. To se pravi, da sem veslal približno 30 ur ali 108 000 sekund. Ker naredim približno vsako sekundo en zavesljaj se število sekund mojega potovanja ujema s številom zaveslajev. Kot veslač razvijam moč približno 200 vatov. Za primerjavo: električna hišna ročna vrtalna priprava ima običajno 500 vatov, avtomobil 40-80 000 vatov, najmočnejši še mnogo več. Gliserji, tisti največji, imajo lahko do 2 500 000 vatov  ali 2500 KW. Moč treh takih velikih plovil je primerljiva z, na primer, hidrocentralo na Savi pri Medvodah! Je pa res, da so veliki gliserji narejeni za več ljudi. Gliserji in druga plovila za zabavo jemljejo ogromno večino leta prostor v pristaniščih in marinah, jaz odpeljem svoj čoln v nahrbtniku domov.

Na dan sem porabil dva do tri litre vode iz pipe, toliko sem jo popil, drugih sladkovodnih potreb nisem imel. Trije litri vode na dan- to res ni veliko. Nekje sem prebral, da je povprečna poraba vode na dan na turista od 600 do 800 litrov. To je razmerje ob katerem bi se morali zamisliti, oskrba s pitno vodo je tudi drugače, ne samo v turizmu, velik svetovni problem. Moja raba in poraba električne energije je bila v tem času enaka 0,0 če odštejem baterijo v žepni svetilki. V tem času nisem pokuril nobenega litra bencina, olja ali nafte, zato tudi nisem s temi stvarmi ropotal, smradil in plašil morskih živali po Jadranskem morju. Kot zmeraj tudi letos nisem na potovanju ujel in pokončal nobene ribe ali kakšne druge morske živali. Na robu kakšnega opuščenega vinograda sem nekoliko obiral fige, pojedel sem kakšen strok divje čebule in nekaj vejic zelnatega osončnika, to je plevel, ki raste po skalah tik ob morju. Spal sem kar tako, sub divo– po domače pod milim nebom. Zaradi mene ne bi bilo treba zgraditi nobenih novih apartmajev, hotelov in podobnih zgradb. Hranil sem se po gostilnah, včasih sem kaj nabavil v dućanih. Za seboj sem zmeraj vse pospravil, za seboj nisem puščal nobenih smeti, niti na morju niti na obali. Odvečne snovi mojega telesa sem vestno zakopal. Mislim, da sem se v celoti obnašal kot oseba na obisku v krhkem in občutljivem okolju. Ob mojem odhodu je bil kompleks Jadranskega morja z vsem, kar spada zraven, skoraj ravno tak kot takrat, ko sem prišel.

Dober turist je slab turist, slab turist je dober turist

Ali sem bil s svojim početjem dober turist? Mislim, da ne. Skoraj prepričan sem, da sem po menju velike večine prebivalstva ob Jadranskem morju slab obiskovalec, takih si, vsaj v načelu, niti malo ne želijo. Idealen turist  je tisti, ki pride s svojim vozilom, zanj nabavlja gorivo in plačuje parkirnino, ima svoje plovilo, plačuje marino, kupuje gorivo za svoje plovilo, kupuje cel kup dragih potrebnih in nepotrebnih stvari, je v načelu bogat in si lahko privošči trimalhijonske kulinarične užitke, spi v razkošnih hotelih in apartmajih, zaželjeno je, če je hazarder in če participira v razkošnem nočnem življenju, posledično se z njim in za njim vije zmeraj večja in večja druščina njemu podobnih ljudi. Za take je narejena neznanska turistična infrastruktura od takih prebivalstvo živi; magični besedi »napredek in razvoj« sta ob Jadranu povezani z novci, ki jih prinašajo bogati in razsipni turisti. Življenski princip »dobrih turistov« je tak, da posledično  na debelo smetijo, mastijo, mendrajo in teptajo takoimenovano naravno danost jadranskega okolja, če to hočejo ali ne. Razdejanje, ki ga puščajo za seboj  pa  prebivalstva ne vznemirja preveč. Želijo si še več še bolj »dobrih« turistov.

Deset apartmajev za nebesa na zemlji

Življenski ideal prebivalcev ob morju je hiša z deset apartmajskimi enotami za turiste. S sezonskim zaslužkom od take hiše se lahko družina preživi celo leto, ne da bi počela karkoli drugega. Ob zgrajeni apartmajski hiši postanejo zaposlitev, ribolov ali celo morebitno kmetovanje nepomembni, so neke vrste zgodovinska mora. Gradnja apartmajskih hiš dobiva ob morju nezaslišane razsežnosti. »En odrasel obmorski prebivalec – ena apartmajska hiša«  je aktualno udarno geslo prebivalcev ob Jadranu.

Beton

Prebivalci ob morju so najbolj veseli, če imajo pesek, cement in vodo. Iz vsega naštetega delajo beton. Beton je v krajih ob morju fetiš. Včasih imam vtis, da dajejo tej tvarini prednost pred avtomobilizmom in seksom. Če obmorci ne vedo kaj in kako bi, če imajo preveč časa, potem  začnejo mešati beton. Beton je v teh krajih svojevrstna droga. Brez betona bi se jim zdelo življenje brez smisla. Ko je beton pripravljen, se začne betoniranje. Kaj se betonira in kako se betonira ni posebno pomembno, važen je betonerski akt, kot tak. Betonirajo se hoteli aparmajske hiše, konobe, picerije, dućani, ceste,prehode, podhode, mostove in mostičke, ploščadi, zidci, ograje, dvorišča, parkirne površine, prostore med hišami, dovozi, škarpe, strehe, nadstreški, jaške, kinete, garaže, šupe, pergole, marine, pomoli, konfini, pristanišča za trajekte, campingi, koplišča, letališča, kurbišča, igrišča…Obmorci so nesrečni, če vidijo kakšno stvar, ki še ni zabetonirana, večkrat betonirajo kar tako iz najbolj čistega veselja, pravijo, da betonskih površin ni nikoli dovolj. Veseli so, če je njihovo betoniraje čimbolj površno in malomarno opravljeno, v tem vidijo svoj ustvajlani talent. Beton je v krajih ob morju svojevrstna kuga. Betonski mešalci se ob morju nikoli ne ustavijo. Občinskim možem nekega manjšega obmorskega mesta v grozovitem betonskem nastajanju sem predlagal, da dado v grb mesta podobo betonskega mešalca. Bili so užaljeni, ne vem zakaj. Po mojih nezanesljivih izračunih bodo otoki in kraji ob morju v 12,7 letih popolnoma pobetonirani. Betonska mrzlica je omenjenih krajih hujša od požarov. Po svoje jih imajo celo radi, saj jim pripravljajo terene za betoniranje.

 »Turistička štampa«

Če ne bi bilo političnih pamfletov, bi bil »turistični tisk« najbolj lažnjiva stvar na svetu. V mislih imam brošure, knjige, prospekte, turistične vodiče in podobno tiskano kičasto šaro za lahkoverne turiste. Taki tiski kažejo sončne vzhode in zahode, prelestno naravo, obdelana polja, gradove, cerkve, stara mestna jedra, samostane, ljudi v narodnih nošah, predmete iz muzejev, specifične živali in rastlinje, pridušajo se na pomembne osebnosti iz preteklosti, obetajo lepa dekleta in podobno. Kraji ob obali niso v tem pogledu nobena izjema. V resnici je od vsega nštetega v jadranskih obmorskih krajih in otokih v resnici zelo malo, pa še to, kar je, iz dneva v dan izginja, gori, se ruši, je v slabem stanju, je zaprto itn. To, kar propagira »turistička štampa« je le majhen delček zgubljen v morju vsakršne prostorske nemarščine. Nemarščina je najbolj izpostavljeno določilo krajev, ki jih popisujem. Nemarščina bo te kraje tudi dokončno ugonobila. Ko bo nemarščina dokončno triumfirala, se bodo umaknili »dobri« turisti. »Dobri« turisti bodo  odšli na Pacifik, Barbados, Reunion, Sejšele tam, kjer je še kaj kolikortoliko naravnega za pomandrati in potacati. Ne vem kam bodo šli potem. Na Jadran bodo hodili spet samo siromaki, paradoksalno-taki, kot sem jaz, če bodo, mogoče tudi teh ne bo. »Joči ljubljena dežela,« bi vzkliknil romantični pesnik. Jaz sem čustveno tradicionalno vezan na Jadransko morje, nepomembno se mi zdi, če pripada Hrvaški ali kakšni drugi državi, tragedijo Jadranskega morja doživljam, na svoj način kot svojo osebno travmo.

Korčula

Nameril sem se pisati o svojem letošnjem veslanju s čolnom okrog Korčule. Naneslo je, da sem se razpisal bolj na splošno. Velja v celoti tudi za Korčulo.

Epilog

Večkrat me kdo vpraša: »Kuga b pa ti naredu?«

 »Jaz? Nič!«