Donaueschingen

Iz Ljubljane sem z vlakom odpotoval zvečer, drugo jutro približno ob 10. uri sem bil že v Donaueschingenu. Z vlakom se čez noč daleč pride. Bila je nedelja, v trafiki in prodajalni spominkov sem hotel kupiti kolesarski zemljevid od Donaueschingena do Passaua. Starejši prodajalec je rekel, da imajo samo takega do Regensburga, on meni, pomenljivo me je pogledal, da mi bo pot dolga približno 450 kilometrov zadoščala. Sem rekel, da sem s kolesomm namenjen do Dunaja. »Ah« je rekel, »namen!, namen!, kaj vse sem že nameraval, pa kaj« ozrl se je po svoji trgovini, »no, saj vidite, tole je nastalo, mogoče so bili moji nameni prešibki.« Nič nisem odgovoril, pri vsaki stvari mora biti zraven nekaj zdrave skepse. Kljub temu sem bil po devetih dnevih in pol na Dunaju. Prekolesaril sem v celoti 1151 kilometrov.  Veliko ali malo, kakor za koga, za špotrnike je taka razdalja mačji kašelj, za rekreativne kolesarje ni nič posebnega, meni se zdi pa kar spoštljiva daljava. V svoji kategoriji sem na svojo letošnjo »dolgi kolesarski pohod«  nekoliko celo ponosen.

Lepo je med kolesarji biti mlad

Mene večkrat moji rojaki pomenljivo sprašujejo, če mogoče vendarle nisem nekoliko prestar za  samotna kolesarska potepanja. Pomislim naj na svoje srce, ožilje, mišice, kosti, pljuča, prebavni trakt itn, vse te reči lahko odpovedo, »Kaj bo pa takrat?« pomenljivo pripominjajo. »Kaj, če bi spremljal šport in kolesarstvo posebej le po televiziji!« še dodajo. Iz teh dobrohotnih pripomb čutim skrb za mojo osebo. Včasih sem si te nasvete nekoliko jemal k srcu. Odkar zadnja leta kolesarim po Avstriji in Nemčiji pa zmeraj manj ali skoraj nič. Je pa takole. V obeh omenjenih državah kolesari sem in tja po raznoraznih kolesarskih stezicah in cesticah  na tisoče vsemogočih ljudi. Med njimi se s svojimi enainšestdesetimi leti počutim skoraj kot mladinec.To je čisto prijeten občutek. Ne bom rekel, da ni med kolesarji mladih ljudi in ljudi v srednjih letih, toda velik del te populacije dopolnjujejo ljudje, ki so, tako se mi zdi, veliko starejši od mene. Skratka, na teh poteh nisem s svojo pojavo prav nič posebnega ali celo vznemirjajočega. Mislim, da lahko nakup in posedanje pred televizijo do nadalnjega še odložim.

Donava

V šoli smo se učili da izvira Donava v nemškem Črnem lesu ali Schwartzwaldu. To ni čisto res. V Črnem lesu izvirata  reki Brege in Brigach. Brege je daljša, Brigach je bolj vodnata. Od sotočja obeh rek pri Donaueschingenu naprej se ta voda imenuje Donava, po nemško Donau. Od tod naj bi tekla do Črnega morja. To ni zmeraj res. Kadar je vode bolj malo  reka pri mestu Immendingen preprosto v celoti  ponikne in pod zemljo odteče v Bodensko jezero.Iz Bodenskega jezera odteka voda z Renom v Atlantski ocean. Do mesteca  Fridingen se spet nateče nekaj vode, pa kaj, spet  jo ob nizkih vodostajih požrejo votline in rovi v propustnih krednih skladih. Če v kakšnem leksikonu preberem, da je Donava dolga 2850 kilometrov sem nekoliko v zadregi vis a vis donavskih ponorov in obeh rek Brege in Brigacha. Do Sigmanringna, 86 kilometrov navzdol od Donaueschingena, je Donava komaj omembe vreden vodotok, manjši od, na primer, Ljubljanice pod Tromostovjem. Ampak, tako pač je, Donava ima v vsem svojem teku srečo, nikdar se ne zlije vanjo kakšen vodotok večji od nje. Reke Inn je pri sotočnem mestu Passau  stokrat več kot Donave pri Sigmanringnu, pa kaj, pri Passau je Donava že velikanska reka. Donava naj bi tekla od Črnega lesa do Črnega morja. To ni čisto natančno povedano. Donava se večinima pretaka iz jezera v jezero, vmes so pregrade z napravami ki predejo električno energijo. V začetku so to majhne naprave nekoliko večji mlini na vodi, tako kot se veča vodotok, tako se večajo tudi elektrarne na Donavi. Samo med Passauvom in Dunajem je kar 13 mogočnih elektrarn!  Čez vse pregrade so speljane vsaj peš in kolesarske poti. Vožnja čez pregrade je prav svojevrstno doživetje. Spomnil sem se na prerekanje ob izgradnji elektrarne Mavčiče na Savi. Investitorji so ob gradnji obljubljali domačinom prehod in promet čez pregrado elektrarne. Ko je bila elektrarna končana, so obljubo požrli, iz varnostnih razlogov, tako je bilo pojasnjeno. Tako to gre pri nas: mala Slovenija, majhna elektrarna, majhni ljudje.

Vor den  Bombenangriffen /Nach den bombenangriffen

Po naše bi se reklo pred in po bombnem napadu. Gre za zavezniška bombardiranja Nemčije predvsem spomladi leta 1945. V podrobnejši razčlenitvi so bile zgradbe v bombnih napadih  le poškodovane, so zgorele ali pa, da so bile uničene. Najbolj so bila bombardirana velika mesta, srednja nekoliko manj, vasi, vsaj v načelu, sploh ne. Ob tem so bila poškodovana tudi stara mestna jedra, cerkve, mestni gradovi in drugi arhitekturni spomeniki. Nemci so večino poškodovanih in celo uničenih umetnostnih spomenikov postavili nazaj . Skušali so jim vrniti podobo, kakršno so imeli pred usodno pomladjo leta 1945. Ko sem si ogledoval arhitekturne spomenike vseh vrst, sem bil pogosto v dilemi namreč: ali gledam original ali rekonstrukcijo, ali pa: kaj je od kakšne arhitekture originalno in kaj rekonstruirano. V podobni zadregi sem bil, ko sem si ogledoval raznovrstne muzejske zbirke in spet nisem vedel, ali so prestale bombardiranje v kakšnih kleteh, ali gre spet za na novo zbrane kolekcije in tako naprej.  Nemci so glede teh konštatacij nekako zadržani, obiskovalci naj bi imeli zmeraj vtis, da gledajo arhitekturne in druge zgodovinske znamenitosti ne glede na to, kaj se je z njimi takrat dogajalo. Izjemoma sem enkrat v neki veličastni baročni cerkvi za vrati na razmeroma skritem mestu našel tri precej obledele fotografije. Na prvi je bila stavba Vor den…, na drugi – Nach den… je bilo videti več ali manj le ruševine, na tretji je bila slika stavbe po popravilu in rekonstrukciji. Tretja slika je bila  v bistvu popolnoma enaka kot prva. Pa še to: delo je bilo opravljeno do začetka šestdesetih let. Mislim, da Nemci ravnajo po premisleku, da z izgubljeno vojno ne more in ne sme biti izbrisana celotna zgodovina in nacionalna identiteta. Večkrat sem se spomnil na Ljubljanski grad. Obnavljamo ga že skoraj 40 (štirideset) let! Novcev, ki so bili porabljeni za obnovo najbrž nihče več ne šteje. Kdaj bo delo konča ne ve nihče. Pa to še ni najbolj hudo. Obnovitelji so do srednjeveškega gradu sovražno razpoloženi, zato postopoma zidajo nek nov, meni ne najbolj razumljiv, grad. Če se že zida nov grad, zakaj se ne na bližnjem Golovcu ali Šišenskem vrhu?

 Ljubljanski banki čast in slava ali kako sem v Gutensteinu postal Evropejec

En dan, bila je ravno nedelja, ko se mi je zahotelo vrčka piva. Bilo je v majhnem kraju  Gutenstein. Za plačilo sem ponudil bankovec za 500 evrov, drugega, ne vem kako se je to namerilo, nisem imel. So rekli, da mi denarja ne morejo zamenjati, sploh pa, da je čez cesto bankomat, naj si tam pomagam. Jaz sem že nekaj slišal, da slovenske denarne kartice funkcionirajo na tujem, zato sem to reč imel seboj. Vseeno pristopim k bankomatu z največjo možno spoštljivostjo in dvomi.«Kar bo, pa bo« sem si rekel, korajža velja. Naprava najprej ni hotela moje kartice. Ko sem jo prav obrnil, jo je le požrla. Potem je bilo nekaj časa vse mirno. Zmeraj bolj in bolj sitno sem se počutil, kaj če ne dobim kartice nazaj, kaj če se je kje zataknila v napravi, kako je bom dobil nazaj? To ne bi bilo nič čudnega, saj naprava mogoče ni navajena na transakcije Ljubljanske banke, še mi v Sloveniji imamo težave s to ustanovo? No, čez nekaj časa se le pojavi na zaslonu, saj veste: odtipkajte vašo skrivnostno številko, koliko denarja si želite, ali želite potrdilo? Naredim vse, kar zahteva naprava. Spet je bilo dolgo časa vse tiho, spet sem se nekam tesnobno počutil. Potem mi je apratura pomolila skozi režo nazaj kartico. Komaj sem se nekoliko oddahnil, že mi je pomolila še šop bankovcev, pravih, pravcatih eurov. Plačal sem prvo pivo, naročil sem še eno in to sem popil v čast in slavo Ljubljanske banke v daljnem malem Gutensteinu na Nemškem. Spomnil sem se, kaj vse smo včasih počenjali, da smo prišli do nemških mark, lir, dolarjev, frankov in podobnega denarja, spomnil sem se ponavljajočih potovanj v Trst, legalnega in dejanskega tečaja kapitalističnega denarja, skrivanja denarja na vsemogočih koncih. Še pomnite tovariši: vsak državljan je lahko imel legalni devizni račun  v banki, na njem smo lahko hranili devize, ki jih po zakonu nismo smeli imeti. Veliko stvari je bilo samo za devize, ki jih v načelu skoraj nihče ni smel imeti. Kdor more naj razume in vendar, tako je to takrat bilo…če se zamislim za nazaj, vse našteto ni bilo v čast niti državi niti posameznikom. Ja, časi se spreminjajo; tukajle v daljnem Gutenstainu pritisnem –  pink, ponk nekaj gumbov in že mi bankomat odšteje šušteče nove bankovce Evropske skupnosti. Brez potrdil, prošenj, carine… in predvsem: brez občutka, da delam kaj nedovoljenega. Ne bi rad pretiraval, pa vseeno, zdi se mi, da sem pred bankomatom v Gutensteino postal skoraj pravi Evropejec. Gens una sumus – En rod smo, obrabljeno olimpijsko geslo je zadobilo nekaj vsebine in pomena. Naročil sem še tretji vrček piva – na zdravje novemu Evropejcu.

Prepovedane besede

Enkrat sem se v nekem lokalu – lahko,da je bilo v Passau – zapletel v pogovor s simpatično mlado družino z dvema otrokoma. Eden je bil še v vozičku in je z jokom občasno prekinjal razgovor. Poznali so Slovenijo, to na Nemškem ni pravilo, precej so vedeli o balkanskih peripetijah in podobno. Jaz sem skušal nekaj malega vedeti o Nemčiji. Same navadne stvari in navadni pogovori. Jaz sem potem nazdravil obema deželama in sem to izrazil z besedo »vaterland«. Za to besedo imamo pri nas izraz »očetnjava«. Oba sta se zdrznila in celo pogledala nekoliko naokoli, če me ni kdo slišal. Sta rekla: »Veste, te besede pri nas ne uporabljamo.« Bil sem začuden. »Veste, mi uporabljamo besedo Heimat, Vaterland ima izza časov Tretjega Reicha neugoden prizvok, tudi z besedo Heil je podobno, zmeraj rečemo Proost, ali imate tudi pri vas kakšne take besede?« Malo sem pomislil:« V prejšnjem režimu smo kar naprej gradili socializem, a bi bilo zelo neprimerno, če bi se kdo razglašal za socialista, morebitni socialist bi bil razredni sovražnik.  V zdajšnjih časih je lahko vsakdo socialist, vendar kakšnega posebnega drena okrog tem besede ni, prevladuje kapitalsko obnašanje in menadžerstvo.«  Mladi mož se je pomenljivo nasmehnil: «Že vidim, da ste res čisto zreli za vstop v Evropsko unijo«.

Walhalla

Grčija je dežela ruševin. Večina sodobnih zgradb je, menda zaradi davščin, je nedograjenih in zato so na pogled kot ruševine. Bolj znamenite so antične ruševine. Te so arheologi izkopali iz zemlje zato, da se na soncu in dežju še bolj rušijo. Turisti vneto s fotoaparati beležijo postopno rušenje ruševin. To je posebnost antičnih ruševin. Kot arhitekt v načelu ruševin ne maram, to je najtemnejša stran našega poklica. Kadar sem stal ob kakšnem podrtem grškem templju me je zmeraj vznemirjala pomisel, kako neki je bil videti objekt takrat v vsem blišču in sijaju.

To, kar mene vznemirja, so Nemci kar naredili. Blizu Regensburga na dominantnem mestu nad Donavo so postavili Walhallo, natančneje: v letih l830 – 1842 jo je ukazal zgraditi bavarski kralj Ludwig I.  V skladu z nordijsko mitologijo je Walhalla dvorana mrtvih. Vanjo naj bi bog Odin poklical padle bojevnike. Walhalla nad Donavo je kopija Parthenona z atenske Akropole. Stebri, stene, ogromno pristopno stopnišče, streha, okna, vrata, poslikava, vse naj bi bilo tako, kot je bilo domnevno na grškem originalu. No, ne čisto vse, stavba se imenuje Walhalla, v njej ni velikanske sohe boginje Atene, ampak so na stenah pritrjene številni doprsni portreti slavnih nemških osebnosti vseh vrst. Mislim, da gre za približno dvesto kiparskih upodobitev. Glede nemštva je Walhalla precej širokogrudna, obsega, recimo, tudi »avstrijske« portrete Mozarta, Marije Terezije in celo ruske cesarice Katarine Velike, resda je bila nemškega rodu, pa vendar, menda le bolj sodi pod rusko zgodovino. Nekoliko sem iskal med mnogimi imeni kakšno povezavo z Kranjsko in sem našel generala Radetzkyja, ki je bil, kot je znano, ljubljanski meščan, Tivolski grad je bila njegova rezidenca. Ženske so slabo zastopane, poleg obeh cesaric se spominjam le še Klare Schumann in portreta neke mlade deklice, v imenu vseh žrtev nasilja v zadnji vojini. Sodobnejših osebnosti ni veliko. Spominjam se doprsnega kipa Konrada Adenauerja. Bilo mi je zanimivo prebirati imena, tista, ki sem jih poznal in tista, ki zanje nisem vedel. Še bolj sem se zvedavo in veseljem sprehajal sem in tja po rekonstrukciji antične arhitekture. Kdor hoče doživeti starogrško antično arhitekturo, naj gre v Nemčijo.

Spet mi je prišel na misel Ljubljanski grad. Tam ne vedo, kaj naj bi počeli z posameznimi prostori. Mogoče bi ne bilo narobe, če bi imeli na Gradu kakšno portretno dvorano slovenskih velmož in žena. Kiparji bi končno zaslužili, profesorji zgodovine bi imeli pripraven izgovor za sprehod z dijaki na Grad. Čeprav, si že v naprj predstavljam, kakšen špetir bi nastal med slovenskimi učenjaki, politiki in še katerimi glede tega, kdo zasluži in predvsem kdo ne zasluži, mesta v hramu največjih slovenskih osebnosti.

Mauthausen

Tulln, Klosterneuburg, Krems, Melk, Linz, Ybbs, Grein, Ottensheim, Mauthausen so obdonavski kraji od Dunaja navzgor do meje z Nemčijo. To so sama srednjeveško – renesančno- baročno – klasicistična mesta z neštetimi arhitekturnimi spomeniki, zgodovinskimi muzeji, parkovnimi ureditvami itn. Tudi Mauthausen ni izjema, a je vendarle to predvsem mesto žalostnega zgodovinskega spomina. Na vzpetini nad mestom v bližini kamnoloma je bilo med drugo vojno eno izmed nemških koncentracijskih taborišč. Največ zapornikov je bilo iz takratne Sovjetske zveze, zatem sledijo Poljaki, Jugoslovani smo na tretjem mestu. To in še marsikaj sem lahko zvedel v odlično urejenem muzeju. Tudi drugače je kompleks vzorno vzdrževan. Za vstop je treba kupiti vstopnico. Ko sem bil jaz na obisku v tem grozovitem kraju je bilo vsepolno obiskovalcev, večinoma  mlajših ljudi predvsem srednješolcev. Spominjam se, da je bilo veliko Nizozemcev. Ko so zapuščali muzejsko kinodvorano so bili nekateri objokani. Meni se zdi negovanje zgodovinskega spomina  nekaj samo po sebi umevnega ne glede na to, ali gre za bližnjo ali bolj oddaljeno preteklost. Vsi niso tega mnenja. Kakšno srednješolsko ekskurzijo v Mauthausen bi vsekakor priporočal. Tole se bo slišalo cinično: od daleč je taborišče Mauthausen čisto solidna arhitektura; podobna je nekoliko razvlečeni srednjeveški grajski stavbi.

Deseti dan

Deseti dan zvečer sem bil na Dunaju. Veliki kolesarski pohod je bil prim kraju. Nič se nisem oziral po cesarskem mestu. Na Južnem kolodvoru sem bil ob desetih in nekaj minut na vlaku  v zgodnjih jutranjih urah sem bil že doma. Letošnja kolesarska sezona se počasi zaključuje, še kakšen skok na Krim, na Janče, na Dolenjsko, mogoče kakšen dan ali dva v Istri in konec. Začelo se bo zimsko kolesarsko spanje.