Bogomila

Janez Suhadolc

NAŠA PRVA REVOLUCIJA (1)

Zgodovinska drama v štirih dejanjih

 

OSEBE

Črtomir – knez karantanski

Kuhar na Ajdovskem gradcu

Valjhun – poveljnik krščanske vojske

Bogomila – Črtomirjeva prijateljica

Pater dispečer – krstitelj

Opat v samostanu sv. Korbinijana

Novic v samostanu sv. Korbinijana

Turistični vodič  na Ajdovskem gradcu

Vojaki

Prologist

 

 

Prologist:  Valjhun  sin Kajtimara, boj krvavi že dolgo  bije  za krščansko vero. Sam Črtomir se mu še z majhnim tropom upira. On z njimi,  ki  še  trdjo vero krivo, beži tja  v  Bohinj,  Bistriško dolino,  v trdnjavo zidano na skalo sivo, ki Ajdovski  se  gradec imenuje. Devetkrat večja množica jih obsuje, zidovje  spodkopuje, vrata  seka,  ne  polasti se njih, ki so v  trdnjavi.  Kar  nista zmogla  meč,  sekira in lopata, jih zmore  lakota  nepremagljiva, preti odpreti vrata trdna grada. (2)

 

 

PRVO DEJANJE:  SVOBODI NASPROTI (3)

Prvi prizor

Kraljeva dvorana na Ajdovskem gradcu; Črtomir, kuhar

 

Črtomir  Kakšna menaža, kakšen futer … packarija … kaj mi

nosi  kuhar.  Mater  mu  karantansko,  mater  mu  slovansko   … Kuhar! … Kuhar! … Kuuuuuuuuhaaaar!!!

Kuhar  Pa kaj se že spet dereš? … Saj vem, kaj mi boš  povedal! Da  je  neužitno, da se ne da požirat, da si  boš  pokvaril  svoj kraljevski  želodec …  Vse to že vem. Če  bi  bilo  žrtje  kaj vredno,  bi  ga že sam pospravil in ti ga ne bi  nosil  na  mizo. Črtomir, saj menda veš in razumevaš, da …

Č   Kaj naj jaz razumevam? Ali se tako govori s  svojim  vojvodo? Ali  veš,  kdo sem jaz? Tvoj kralj,  vojvoda,  gospod,  poglavar, nadrejeni, direktor, če hočeš!

K  Ja, direktor v stečaju, če sva malo bolj natančna!

Č  Mislim, veš kaj, tole pa presega vse meje mojega  potrpljenja, impertinentnost čezvsemerna, kako si upaš tako z menoj  govoriti, prasec kuharski debeli!?

K  Šef, ne zganjaj takega šundra, je brez smisla. Raje  premisli, kako se boš iz tega našega dreka živ izvlekel. Tudi meni se še ne mudi  umret  za  staro  vero,  šege, postave  in  kar  je  še  te karantanske  šare.  Da  ne kompliciram, lepo bi bilo,  če  bi  se skupaj nekako izvlekla iz tega sranja.

Č   Jasno, napadli jih bomo, te ostudne  prekrščevalce,  nenadoma kot  strela z jasnega bomo planili nadnje. Prvi se bom  pognal  v bojni  metež;  z  golim mečem v roki bom sekal  glave  in  trupla kristjanom na polovice, tercine, četrtine, petine … in raz  ust se  mi bo razlegal bojni krik “S Svarunom in Perunom od  zmag  do zmag!” … Osvobodil bom svoj mili narod krščanske nadloge in  mu povrnil mir in stare šege. Narod me bo slavil in častil še  daleč po tem, ko ne bo od mene ostalo ne kosti ne prsti. Pred Cankarjev dom mi bojo spomenik postavili! Moji Karantanci me bojo …

K   Šef, resnost, resnost, prihrani si sanje za kakšen drug  dan, saj  veš,  da smo že čisto na koncu. Vojska je  lačna,  eni  jejo travo  in listje; vodovod so odklopli; (4) bruhajo in se  ponečejajo povsod  po gradu. Tako da smrdi že do nebes in ni več  za  dihat. Punc  nimajo in se je med njimi razpasla neka čudna navada …  za katero  si  tudi  ti že slišal in ni čisto  nič  v  ponos  našemu slavnemu karantanskemu izročilu. Vsi pizdijo brez konca in kraja, pravijo, da bi bilo najboljše se predati, tebe izročiti Valjhunu. Eni  pravijo, da bi bilo najbolje, če bi te nataknili na kol  ali obesili  na  kakšno slovensko lipo, (5) da bo potem  med  Karantanci sprava in mir.

Pa  kaj  naj ti pripovedujem, saj sam vse čisto dobro  veš,  kako hudo  je.  Dokler smo imeli še kaj cekinov, sem  zlahka  podkupil Valjhunove  straže  in  ti  prinesel  kaj  boljšega  iz  bližnjih gostiln.  Sedaj  me  kanalje  ne spuste  več  skozi,  pa  tudi  v gostilnah bi vbogajme ne dobil nič, celo pri Janežič ne: pravijo, da dajo raje za fuzbal klub Olimpija: je ista figa. (6)

Č   Banda,  svojat  liberalna (7 ) …  in  to  naj  bi  bila   moja zaprisežena  zvesta vojska, meni in starim bogovom.  Takoj  jutri jim pokažem, kdo je njihov vladar, privežem jih … leskovo  mast bojo  lizali, državljanstvo jim vzamem … oooo prodali bi me  za svoje riti … ooo … Svarunova mast, kako jim podkurim!

K  Vladika, ne predajaj se čustvom, stvari so resne, ukrepati  je treba hitro, učinkovito, takoj in zdaj in fertikmaša!

Č  Kuhar, pokvarjenec, kako to misliš?

K   Ja  enostavno,  dogovori se z  Valjhunom,  sinom  Kajtebriga. Poznata se, v rodu sta si, menda sta v mladosti marsiktero skupaj uganila.  Mislim,  tako  sem slišal, kajjastvem,  menda  bi  tudi Valjhun  hotel  tole pretepanje čimprej končati. Po moje  bi  bil pripravljen za kakšen pameten dogovor.

 

Č   Kuhar  … a ti bi izdal naše stare šege, navade,  bogove  in mite; Svaruna, Peruna, Dražgoša, (8) Vesno, Morano, Živo … a ti bi si upal?

K   Pusti  to, šef … stvari so resne, gre za življenje,  ne  za bogove.  Potem,  ko se nekako izvlečeva, se bova  že  priključila nekakšnim bogovom, da se bo ravnotežje spet vzpostavilo.

Č   Kuhar,  ti  si  pokvarjen kot kvargelj,  bolj  kot  je  lahko pokvarjena najbolj nizkotna misel … ja, pa saj to ni za verjet, ja kam me zapeljuješ, moji mili bogovi, kako si pokvarjen  kuhar, nikoli  si  nisem  mislil, da je tvoja  duša  tako  nizkotna  … baraba,  tebi  niti združeno listje in znani cerkveni  tat  nista kos,  še čudno, da ne nosiš tistih redkih dlak namesto brkov  pod nosom (9) …

K  Kar naprej se oddaljuješ od bistva, moj poveljnik … časa  ni veliko, treba je ukrepati, potrebna je akcija, razumeš? Saj menda nimaš nič proti, če grem po Valjhunčka, tvojega prijateljčka,  da se po dolgem času spet malo pogovorita?

Č  In kaj misliš, da naj bi se pogovorila?

K    Bog  si  ga  vedi  kaj  le  …  to  si  je  pa  res   težko predstavljati … za kupčijo bo šlo … življenje za življenja!

Č  Kuhar, podlež, prostitut, pokvarjenec, izprijenec,  liberalec, socialdemokrat, na kaj namiguješ?

K   Kaj  jast vem, se bosta že zmenila, navsezadnje,  saj  si  ti vojvoda, a ne?

Č  V obup me boš spravil!

K   Obupan je lahko le tisti, ki preživi. Če nisi  živ,  tudi obupan  ne  moreš  bit,  to je menda  jasno.  Poglavar,  grem  po Valjhunčka, sina Kajtebriga, (10) bom gledal, da bom hitro nazaj!

Č  Baraba …

 

 

 

Drugi prizor

Isto prizorišče: Črtomir, kuhar, Valjhun

 

V: O bratranec, prijatelj moj, kako vesel sem, da te  spet vidim.  O  kri  moje krvi, radost  mojih  očes,  udejanjeno  moje upanje,  veselje mojega življenja, luč srca … Tvoj kuhar mi  je večkrat  omenjal,  da bi me rad videl, menda do sedaj  nisi  imel časa …

Č  Preveč govoriš, ustavi konje svojih besed, stvari so resne.

V   Zmeraj si hotel vse takoj narediti, se spominjaš  takrat,  ko sva se petljala s tisto punco, kako ji je že bilo ime, kdo bi  se vseh  spomnil:  Ljudmilo,  Dragojilo, (11) Bogomilo …  A  je  bila Bogomila? Ti si hotel takoj in naenkrat, jast sem se smukal  bolj po  ovinkih okrog nje in pri Perunu, da sem imel več  uspeha  … čeprav  sem  potem  slišal,  da  tudi  s  tabo  ni  komplicirala, čestitam,  jaz sem potem moral v Frajzing (12) na vaje iz  krščanske dogmatike,  ti o tem nimaš pojma, ker si zakrknjen  konzervativec in  častiš še stare bogove. Pravzaprav je to tvoja  stvar,  tvoje osebne  odločitve  in  svobodne  presoje,  v  skladu  z   ustavno listino, (13) kajjastvem že katero.

Č  (najprej kuharju) Si navaden prasec, mimo mene se dogovarjaš s sovražniki, na ražnju te spečem, Peruna ti!

K  General, ne trati časa, z Valjhunom se meni!

Č   (Valjhunu) Pustiva to Valjhunček, to je bilo nekoč  v  starih časih,  ti  si bil seveda zmeraj bolj  pameten,  demokratičnejši, odprte glave in praktičen … raje povej, kaj naj naredimo,  jast imam tega vojskovanja že čez glavo, utrujen sem, lačen, zebe  me, pusti  me,  da  s  kuharjem in vojsko  zapustim  grad,  jasno,  v svobodo, v življenje!

V  Dragi moj Črtomir, jaz te čisto dobro razumem in, ker sem tvoj prijatelj,  bi  srčno  rad postoril, kakor  si  predlagal,  ampak vedeti  moraš, da imam tudi jaz svoje zaveze in  zadolžitve.  Med drugim mi je naloženo, da te premagam in skončam ideološke zdrahe in špetire v Karantaniji. Če tega ne postorim, me bojo moji  dali v  keho, na raženj in kajjastvem kajševse, pri teh stvareh  mojim zlepa  ne  zmanjka idej, toliko jih tudi ti poznaš  in  me  lahko razumeš.  Ko boš poražen in bo tvoja vojska fuč, bom za  bohlonej dobil  škofijo v Frajzingu. Lepo mi bo, pupcal bom,  papcal  bom, sem in tja si bom privoščil kakšno deklino itn., do konca dni. Od časa do časa se bom javno pokesal svojih grehov, prosil za  pomoč angele  in  svetnike  pa bo, a ne? A me razumeš?  Saj  poznaš  te štose, nič novega in nič posebno nenavadnega ti ne  pripovedujem. Meni  se tale vojska jebe in vse ostalo z njo. Vsak dan me  stane cel  kup cekinov, gonijo se vsepovsod naokrog, da ni  več  nobeni stvari  podobno;  počasi mi bodo zlezli čez  glavo,  spuntali  se bojo,  in  potem … adijo Valjhun. Kaj naj ti  še  rečem,  stvar moram  pripeljati  h  koncu, čimprej, razumeš?  Saj,  po  pravici povedano, bi najbrž že lahko pomikastil tebe in tvoje heroje,  pa sem si le nekako mislil, kaj če bi se o vsem skupaj lepo med sabo pomenila,  kaj meniš? Sem za kakšen pameten predlog, že zato,  da ne  boš  rekel, da ne znam ceniti starih prijateljstev.  Če  prav razumem  … ti bi rad odnesel svojo rit iz tele godlje … a  bi hotel tudi kuharja s sabo?

Č  No, ne vem, o tem še nisem razmišljal.

K  O ti pritlehnjenec, kar brez mene bi rad spizdil, za mene, tvojega  zaupnika in kuharja skrbnika tvojega vampa ti ni  seveda nič  mar … Veš kaj, jaz si lahko tudi sam pomagam, toliko  imam že  znanstva  s stražami, da lahko zapustim  tole  krtino,  kadar hočem … adijo, v rit me piš!

Č  Kuhar, miruj, tu gre za velike stvari!

V   Ne  zgubljajmo  časa,  imam  čisto  pošten,   pravičen, konstruktiven predlog brez ovinkarjenj in slepomišenj, dovolj  je bilo filozofiranja. Jaz bi bil za to, da potolče moja vojska vaše pogane. Pri tem bi mi bilo zelo všeč, če bi vajini pogani ob  tem pomorili  še  vsaj  nekako polovico mojih.  Mogoče  se  vama  zdi predlog nenavaden, ampak vedeti morata, da imam tudi jaz sitnosti s svojo vojsko, leze mi čez glavo, stane neskončno in če se  malo oklesti,  bi  mi  prišlo  to kar  prav,  tudi  delitev  plena  je ugodnejša   itn.  V  zameno  pa  vama  poklonim  vajini   cenjeni življenji.  Najbolje bi bilo, če ob dogovorjeni uri danes  ponoči odpreta  vrata  vašega gradu, rezidence ali kakor že  rečete  tej vaši  podrtiji, tako, kot da bi hoteli v bližnjo goščavo,  mi  bi vas  pa  pred vrati lepo pričakali. Potem bodi moja skrb,  da  se zgodi  vse,  kot sem že omenil. Dam mojo častno besedo,  da  vaju nepoškodovana  zajamem,  še  bolje  bi bilo,  če  že  pred  bojem spizdita  v kakšno grmovje ob gradu, ne bom vaju  zasledoval  ali iskal.  Čez  kak dan se dajta ujet mojim  ljudem,  da  proslavimo skupaj   uspešen  zaključek  tele  zoprnije,   malo   nazdravimo, popijemo,  bom  skušal  dobiti zraven tisto  tvojo  Bogoživo,  da popestri trenutke.

K   Črtomir,  Valjhun  je značajen človek, mislim,  da  je  načrt izvrsten.

Č   Se  pravi cela moja vojska – fuč; pol tvoje vojske z  mojo  – fuč. Jaz in kuhar ostaneva pri življenju … si tako mislil?

V  Črtomir, trda buča, popravljaš se, zmeraj bolj hitro  doumevaš in razmišljaš. Bravo. Kot vidiš sem usmiljen in v načelu  dobrega srca.

Č  In kako naj vse to izpeljem?

K   Zberi  vojsko in ji povej, da se bomo  nocoj  ponoči  skušali prebiti  v  gozd ob gradu itn. Če se ne motim, je  nek  Prešernov France  napisal na to temo nekaj zelo priročnih stihov in  mogoče ne  bi bilo narobe, če jim tisto reč kar prebereš – v celoti  ali vsaj  del.  Vse  sorte neumnosti so tam  zapisane,  vsega  se  ne spominjam, vem pa, da je zelo zanosno in ganljivo. Vojaki bojo  s solzami  v očeh in s srci polnimi domovinskega ponosa drli  skozi vrata Valjhunovim vojščakom v naročje. Sicer pa imam to napisano.

(vzame  papir  iz  žepa)

Saj znaš čitati. Če  ne,  se  boš  moral naučiti do večera na pamet.

Č  Kuhar gabiš se mi, si navaden prasec, svinja … za pokozlat!

V  Kuhar je preudaren mož, da malo takih, ko bom škof, boš postal moj prvi škofijski oskrbnik in kuhar – rad imam gibčne ljudi!

Č  Oba pojdita k hudiču, poganskemu ali krščanskemu … kje imaš, kuhar, tisto pesem, aha, tole je to, naj bo, kakor vidva  hočeta, zgodi se vajina volja; Svarun ve, da jaz tega nisem nikoli hotel, on  ve, da sem bil v tole prisiljen, zato … da moj narod ne  bi zgubil  svojega  ljubljenega vodje; kdo pa naj  ga  vodi  namesto mene,  potem  ko  bojo vsi najboljši  pokončani,  zato  je  žrtev upravičena,  dogodki, ki se imajo zgoditi, ne bojo pomor,  temveč daritev  svobodi. Vidva pokvarjenca tega ne razumeta  …  jasno. Ah!

(posmehljivo) Lepo si to povedal, prav ganljivo.

(resno)  Mudi se  mi. Dogovor velja! Se vidimo čez nekaj dni pri  meni.  Kuhar, glej, da bo šlo tako, kot je dogovorjeno!

K  Brez skrbi, poglavar!

Č  Glej pokvarjenca, ga že titulira za svojega šefa, kako je svet pokvarjen. Nobenega viteštva, nobene principialnosti, Svarun  naj se me usmili.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tretji prizor

Črtomir pred svojimi vojaki, kuhar

 

Č   Vojaki!  Borci!

Izbral  sem  svobodo, svobodi bodimo  predani,  svobodi  služimo! Svobodi svojega naroda in nas samih! Tako naj nam Perun in Svarun pomagata! Med življenjem in smrtjo se odločamo samo za svobodo!

Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva!

Junaki, branitelji domov in ognjišč! Kot veste so shrambe prazne. Borimo se že dolgo brez podpore človekoljubnih organizacij!

Kdor hoče se predati, mu ne branim, al’ jutra čakat mora!

S seboj povabim druge vas junake,

vas, katerih rama se ukloniti noče.

Temna je noč in stresa grom oblake,

sovražnik se bo nocoj podal v svoje koče.

Le majhen prostor je tja do goščave, nocoj nam jo doseči je

mogoče.

Največ sveta otrokom sliši Slave!

Tja boste našli pot, kjer nje sinovi,

si prosti voljo vero in postave! (14)

Vojaki   Tako je! Živjo! Živjo! Živjo! Smrt kristjanom! Naj  živi Črtomir! Živel Črtomir!

K   Ja, Črtomir bo živel, in jaz tudi. He, he, he! Za vas  pa  na vem, kako bo. Tako naj mi Svarun in krščanski bog pomagata!

 

 

 

 

 

 

Drugo dejanje:

SVOBODA RES JE ZLATA (15)  VENDAR NI ZA VSE

 

 

Prvi prizor

Črtomir, Valjhun, Bogomila

 

Valjhun  Bogomila … obleci se, Črtomir prihaja.

Bogomila  Ja, Valjhun, saj menda ni tako domenjeno … si  rekel, da prideš še enkrat k meni.

V  Bogomila, lepo te prosim … saj nisem Ernest Železni, (16) torej obleci se že vendar brž.

(vstopi Črtomir)

V   O, prijatelj moj, pa sva že spet skupaj, kako to  dobro  dene mojemu  srcu. Vidiš, kako se je vse lepo izteklo; važno je, da  v tem  kratkem  življenju,  ki  nam  ga  je  bog  ali  bogovi   ali kajjastvemkdo  naklonil, ne kompliciramo, pa tudi  filozofija  je nepotrebna. Črtomir! Srce mojega srca, ne moreš si misliti,  kako sem vesel, da te vidim. Mimogrede … kje imaš pa kuharja.

Č   Ah,  ne sprašuj; že od daleč je kričal: “Fantje,  lejte,  kdo prihaja,  dajte vola na raženj in pijačo pripravite,  danes  bomo praznovali  kot še nikoli, pri vseh bogovih!” Bandit,  vse  tvoje pozna  in oni njega, so se objemali in cmokali, da mi je  šlo  na kozlanje. Seveda so mu tudi odzdravljali in ga vabili medse,  češ “pozdravljen, prijatelj” itn. Ah, kako je ta svet pokvarjen,  kje sta staro poštenje in plemenitost? Ah!

V    Črtomir,  ti  si  še  zmeraj  star  cmerosa.   Ampak   glej! Presenečenje sem ti pripravil. (kliče) Bogomila! Bogomila!  Glej, kdo je prišel!

 (pride  na sceno) O, Črtomir, junak moj, glava  našega  rodu, kako  sem  vesela, da te že spet vidim. Poglej  me,  poglej  moje izmučeno lice, celo noč sem bedela in trepetala v strahu, boš  li prišel ali ne, si li ostal živ ali ne … junaški moj Črtomir. (mu pade v naročje)

V  Zdaj pa že vidim, da je najbolje, če se odmaknem in vaju  sama pustim, tudi mene je ganilo vajino svidenje!

Č  Bogomila, povej po pravici, ne zganjaj mi burk, po moje si  se celo  noč  z Valjhunom onegavila in od tod ta  tvoja  utrujenost. Utrujen sem jaz, veš … Kaj naj ti pripovedujem, poznam te, vem, kaj misliš in kaj delaš.

B  Črtomir, kaj govoriš!

Č   Ah, govorim, kakor vem, da je res … Veš kaj,  utrujen  sem, utrujen  sem,  malo bi počil, če nimaš nič proti, pa tudi  ti  mi pridi  delat  družbo, da obudiva spomine na stare  čase  …  alo takoj,  kaj  se  obiraš! Nič filozofiranja –  to  me  je  Valjhun naučil.

 

 

Drugi prizor

Črtomir, Valjhun, Bogomila, kuhar

 

V  Zdravo, golobčka, sta prišla k sebi? Zdaj je menda že čas,  da proslavimo srečen konec najinih pustolovščin in pripetij.

(pripeljejo pladenj s pečenimi piškami in vipavskim vinom)

K   Pripravil  sem malo požrtijo in popivko, izvolijo,  gospa  in gospodje, dober tek, – so pri Janežič pripravili.

V  Črtomir, napili se bomo, nažrli, poveselili, saj je tudi Bogomila tukaj, do nezavesti, hvala bodi bogovom. Jaz sem skončal verske  boje,  ti si opavil s svojo vojsko daritev  svobodi,  ali tako nekaj takega, če se še prav spominjam.

Č   Čim  manj  besed,  včasih se mi zdi, da  bi  moral  tudi  jaz poginiti  s svojo vojsko … pa kako naj, če imam tako  rad  svoj narod in Bogomilo in …

V  Pusti to! (pijejo)

Vsi  Na zdravje! (pijejo)

V   (že v pijanosti) Črtomir, veš kaj, če natančno premislim  … pri celi stvari si ti največja svinja … če mi, hk, ne  zameriš. Veš, lahko, da sem jaz navaden prasec, ampak ti si ob tem navadna največja svinja … Moj bog, kako je letos vipavec močan, ah  naj še  enega  … takale pijača je milost ne vem že  katerega  boga, Bogomila,  dovoli da te uščipnem … uf, kako si sramežljiva  … Črtomir, kamerad, pizda izdajalska, pridi da te objamem … Pamet je dobra, ljubezen je večna …

B   Pečene piške so pa najboljše, (17 ) gospod Janežič je zato  edini upoštevanja vredni bog, bog nad bogovi, piškami …

V  … mater, se mi že blede, ali bom bruhnil? … kje je  kakšna skodela?

Č   Valjhun,  ubil  bi  te najrajši  …  ker  si  moj  najboljši prijatelj  … enkrat si bom vzel čas in te bom s svojim  bridkim mečem razsekal … Karantancem te vržem, in jokal se bom ob  tem, smešnice bom prepeval (zapoje) Lepo je v naši domovini biti mlad. V deželi, kjer so si ljudje kot brat in brat.(18)

V   … brez posluha si, pojma nimaš o muziki, še dobro,  da  bom takrat mrtev …

Č   Bogomila, daj še pijače, kje si? … že spet se  z  Valjhunom stiskaš … (Bogomila pride k Črtomirju) aha, takole je že  bolje  …  razvil  bom  visoko prapor svobode, moj narod  bo  živel  v sreči,  radosti, enakopravnosti, socialni varnosti, ljubezni  … in delu čast in oblast, jebemtimatertvojo Valjhun … me  slišiš? pijandura   krščanska,   anarholiberalna  …   ah,   ali   spiš?  … Bogomila, brcni ga … (jo dregne)

B   Kaj  me  brcaš, mir mi daj,  pijandura  strahopezdljiva.

(ga odrine)

Č  … nihče me več ne uboga, nihče me več ne posluša … sam sem na  širni obali večnega spoznanja, ki se imenuje … kako  se  že imenuje …

 

B  Šobčev bajer, (19) o bog, še tega ne veš!

Č  … sranje, vse pozabim, vse pozabljam, Bogomila, nalij mi  še en  liter vipavca v žrelo… za kozlat, kozlam ali že kozlam,  to se prilega (bruha) … ali me bo kdo sunil v trebuh

(bruha in  se joka)  … Bogomila, ali me imaš vsaj ti še rada? Moraš me  imeti rada – vrti se mi. (spet bruha, pade in zaspi)

B   Kako se ga nažlampata, dedca pokozlana, uf, pa saj tudi  meni ni  čisto  dobro … kako se mi gabita, kaj vse mi  je  pretrpeti zaradi  vseh teh pohotnežev … mili bog, poglej,  kakšna  revica sem  … zmeraj sem si želela mirnega življenja, dom z  vrtičkom, poštenega  in pridnega moškega, v zanesljivi službi,  otroke  … uf,  tudi meni ni dobro, menda ne bom tudi jaz bruhnila …  tale vipavec … najbolje bi bilo oba s sveta spraviti, zdajle bi bila prilika,  s  tankim nožičkom bi oba dregnila … kako  gre  tista pesem? … tanek curek krvi, Valjhuna in Črtomira več ni. (20) Kako bi  bilo prijetno … ampak zasačili bi me, uklenili,  nategovali šen halojder bi to bil … ne splača se, kot večina  stvari na tem svetu. Le kaj mi je bilo treba na Šobčev bajer riniti  … ja,  pa  če  je  Valjhun tako tečnaril … saj  se  ga  ne  moreš odkrižati, kakor pravijo krščanarji (21) … (poje) Dekle je na vodo šlo, na vodo šlo, na vodo šlo, za hišo na koprive …  (obnemore,zaspi)

V   (se  za  nekaj  trenutkov zbudi)  Dekle  bilo  je  razkačeno, razkačeno,  razkačeno  …  si fanta  je  želela,  elela,  elela, lela … la, la, aaaa… (dokončno zaspi)

Č  (se tudi prebudi) Hitro bila je potešena, potešena,  potešena, veselo  je  žgolela, žgolelaaaa …

(vsi spijo nemarno  eden  čez drugega, vstopi kuhar)

K   O mater, poglej to pijansko tihožitje! Pa saj to je kot  mini morija  na Ajdovskem gradcu!

(premetava telesa speče trojice)

In tile  mene psujejo, da sem prasec! Spat jih odvlečem,  pokozlance pijane!

 (prime najprej Bogomilo in jo precej nespodobno odvleče z odra)

 

 

Tretji prizor

Po proslavi vsi z mačkom 

Črtomir, Valjhun, Bogomila, kuhar

 

V   Uf,  mater,  včeraj smo bili precej čezmerni …  a  ima  kdo kakšen aspirin? Ali vaju tudi glava boli?

Č  Saj sam vidiš. Napili smo se in obnašali smo se kot poslanci v karantanskem parlamentu. Sem kaj neprimernega govoril?

B   Napila  sta se kot dve svinji, mene ni  treba  zraven  mešat. Spakovala  sta  se  in gofljala brez konca  in  kraja,  tako  kot ponavadi,  le  še bolj sproščeno in brez zadržkov. Škoda,  da  ne znam  pisati,  bi  kaj  ohranila za zgodovinarje,  da  se  ne  bi zanašali le na Pavla Diakona, (22) Herodota in podobne zgodbičarje.

Č  Ti, Bogomila, od kod pa tebi taka imena?

V   Črtomir,  miruj,  Bogomila  je bila na  tečaju  iz  etike  in religije,  veliko si ni zapomnila, nekaj pa vendarle,  za  žensko dovolj,  še  preveč.  Predvsem pa naj ti povem,  da  je  bila  že krščena in je prestopila v krščansko vero!

Č  Kaaaaj? Je to mogoče, Valjhun, govoriš li resnico?

B   Pa kaj, no, enega boga moraš imeti nad sabo, če ne, ni  miru! Če  se ne bi zapisala krščanskemu bogu, me tudi tukaj ne bi  bilo in  ti ne bi mogla pasti v objem in vse ostalo … saj  si  lahko misliš.

Č   Bogomila,  jaz  sem mislil, da bova stopila  skupaj  na  čelo našega  rodu  in  ga  popeljala naprej v boj  za  stare  šege  in postave … Valjhun bo tako in tako zapustil vojaško službo …

V  Črtomir, da si bedak, sem vedel, ampak da si bebec, tega pa še ne. Predvsem pa: pripravi se na krst. Krstili te bomo. Navadi  se delati  križ čez čelo in nekaj zarotitev se boš moral naučiti  na pamet!

Č  Valjhun, živ se ne dam krstiti!

V   Bedarija.  Črtomir, sirota, tebe kot takega itak ni  več,  si umrl takrat, ko si se skril v grmovje ob tvojem gradu, to boš  že moral  priznati.  Nekakšna  kožna  vreča  s  črevami  in  drugimi sestavinami  še tava po svetu in sliši na ime Črtomir. Tej  vreči je treba dati novo duhovno vsebino, me razumeš, moj bog, glava me boli kot vola, pa moram filozofirati s tabo … in to vsebino  ti zdajle lahko podari le en na brzino krst. Druge izbire nimaš.  Ob krstu  boš  dobil  novo  ime, poiskali  ti  bodo  kakšno  pametno opravilo  … Črtomir bo tako zginil v črno luknjo zgodovine  … iz  te  luknje pa bo pridrsal en nov zemljan … pa  naj  še  kdo reče, da krst ni čarovniški hokus pokus. Črtomir, kako ti je všeč tole Oznanilo? (23)

Č  Svobodo si mi obljubil!

V  In kaj bi z njo? Vojske nimaš. Potem ko smo skrtačili tisto na tvojem  Ajdovskem gradu, se je moja vojska raztepla  po  okolici. Požgala,  pobila, posilila in prekrstila je še vse, kar  je  bilo poganskega.  Tulili  so,  da  mora  tudi  vojska  imeti  kaj   od življenja.  Podrobnosti ti ne bom opisoval. V začetku sem jih  še nazaj  držal, pa saj veš, kakšna je vojska. Skratka,  Črtomir,  o formiranju  kakšne Osvobodilne fronte ne more biti  niti  govora. Predvsem pa: najboljši so padli, ostala je le svojat in  drhal.  (24) Boš s takimi delal kontrarevolucijo? (25)

Č  O, Svarun, pomagaj mi!

V  Črtomir, ni dobro. Reče se: O, mili krščanski bog, pomagaj mi! Počasi se boš moral navaditi na nove molitvice!

Č  Bogomila, reci kaj!

B  Kaj pa naj rečem! Stôri, kot ti je Valjhun povedal. Saj  nimaš nobene  izbire.  Če me hočeš še videvati, se moraš  pač  krstiti. Vsaka ljubezen ima svojo ceno!

Č  Valjhun, Bogomila je moja … saj veš kaj. Ljubim jo, bolj kot samega sebe. Zaradi nje se bom dal … ljubezen pač ne pozna meja in  na oltar ljubezni polagam svojo žrtev in  odločitev.  Valjhun predajam se, naj bo, kot si predlagal!

V   Tisti  uvod bi lahko mirno spustil, ljubezen  …  žrtve  … odločitve  …  solze  …  večnost …  páprlap   –  sama  šara, nekurantna roba, če bi znal brati knjige, bi lahko to vedel  vsaj iz zgodovinske izkušnje.

B  Valjhun, grob si, brez čustev, kamnito srce imaš … veš!

V   Bogomila,  ti že veš, bolje bi bilo, če bi imel  kaj  drugega trdo kot kamen! Pa kaj … pustimo to!

Č  Valjhun! Na kaj namiguješ? … Oooo, krščanski Svarun, pomagaj mi!

V  Črtomir, ne kliči na pomoč boga za vsak pasji drek. Tudi  meni ni  lahko.  So mi po zmagi nad tabo in tvojimi  pogani  obljubili škofijo v Frajzigu, potem je prišel glas, da bi bila tudi  služba prošta  v  škofji  Loki dovolj dobra zame, posebno  še,  ker  sem zgubil  več kot polovico vojske itn. itn. Sedaj so že  sporočili, češ da ne more biti škof ali prošt tak, ki ni krščen vsaj zadnjih sedem let, in tako ne izpolnjujem statutarnih pogojev za dela  Ad maiorem  Dei gloriam (26) in opravila splošnega krščanskega  pomena. Vama  je  malo komplicirano, kaj? Namignili so mi,  naj  grem  za misionarja nekam na jug, med nekakšne nekrščanske Bosnile, Bogile  (27) upam, da bo v resnici tam tudi kakšna Bogomila ali vsaj Milka, da presečem vsakdanji dolgčas.

B  In boš šel? …

V   In  kaj naj drugega storim? Menda dobim  jutri  iz  Frajzinga nekakšna  posvetilna in napotilna pisma. Nobene  posebne  izbire. Ali  odrinem med Bosnile ali pa na oni svet, poznam jih,  gospode frajzinške, razlike ni skoraj nobene. Toliko, da bosta vedela. Če si  zdajle  naredimo  nekaj  medsebojnega  veselja,  nekaj   spet popupcamo  in popapcamo, lahko vse skupaj imenujemo  naša  Zadnja večerja. (28)

Č  Valjhun – tudi ti …

V  Jasno, kamerad, tako je življenje.

B  Valjhun, torej se ne bomo več videvali?

V  Ne, Bogica moja, nikdar več se ne bomo več videli na tem svetu! (29 ) Kuhar!  Kuhar!! Kuhar!!! Prinesi žrtje,  pa  pili  bomo tudi!

K  Že grem! Že nesem! Že prinašam, gospod moj!

V   Jebi  se, ti in tvoj gospod. Že jutri, še preden bom  šel  in preden  bo  petelin trikrat zapel, (30) se boš že  udinjal  kakšnemu novemu  gospodu,  kanalja debela! Sicer pa,  saj  je  razumljivo: dobre  kuharje  povsod potrebujejo. Najbrž bo šel k  Janežič  … (zamrmra  sebi, se obrne k Črtomirju in Bogomili) Kaj  se  držita tako kislo? Glejta, kako se smeje sladko vince v kozarcih!  Večno naj živi spomin na Valjhuna in na vse, kar nas dobrih je ljudi! (31)

B,  Č   Valjhun!  Valjhun! Ne, nikdar …

 (si  padejo  v  objem, jokajo)

K   Kaj je pa to spet za ena manira? Bog ve, se moram tudi jaz  z njimi  objemati, pri tej gosposki nikoli ne veš, kaj je  prav  in kaj  narobe!  (Se  začne  z  njimi  objemati  še  kuhar,  posebno intenzivno z Bogomilo)

 

 

 

 

 

 

 

 

Tretje dejanje

SVOBODA JE SVOBODA TISTEGA, KI NE MISLI DRUGAČE  (32)  ALI KDO JE NAPISAL II. BRIŽINSKI SPOMENIK

 

Prvi prizor

Pater dispečer, Črtomir, Bogomila

 

Peter  dispečer  Kakšna vročina, kakšna sparina. Moj Jezus,  kako preizkušaš  ti svojega služabnika, da me spet pošiljaš na  teren! Ja, kam smo prišli. Vsaka Manca, (33) ki ima pet minut časa, se  že hoče  krstiti, in potem pater sem, pater tja, slabše  kot  kakšna podržavka,   do  služabnikov  božjih  nima  nihče  več   nobenega spoštovanja, zmeraj moram biti na razpolago, in če zamudim, so že zamere. Tarife za krst so mizerne, že nekaj let so nespremenjene, od tega se ne da ne živet ne umret, vse ostalo se pa lahko  draži iz dneva v dan. Zraven tega še vse zmišlarije: eni bi se  krstili na  Bokalcih,  drugi  na Brdu, (34) pod  tako  smreko  in  drugačnim drevesom,  s  stoječo  vodo, s tekočo vodo, zadnjič  se  je  neka deklina do golega slekla pred krstom, je rekla, da hoče biti  kot novorojenček. Sem ji pokazal ta svoje. Bolje, da ne  premišljujem o  vsem,  menda  je bila Bogoživa ali  nekaj  takega.  Živa  prav gotovo, kako je pa bogu po volji, pa sam ne vem.

Č, B  Pater! Tukaj sva, že celo večnost te čakava!

P  Aha, že grem, že grem! Uh, kakšna vročina, se nista  mogla na kakšen drug dan spomniti za krst?

B  Častiti oče, stvari so nujne, mudi se …

P   Saj vem, dandanašnji se vsem mudi, nihče nima časa,  samo jaz  ga moram imeti … moj Jezus, kam smo prišli, kje  so  stare šege in navade, krščanske, se razume! … Torej, če se dasta  oba krstiti, naredimo vse skupaj za 1 goldinar 60, za posamični  krst je tarifa en goldinar. Ker se mudi, se k temu prišteje še 50%  za urgenco.  Posebej  se  še  plača moja  potnina:  10  vinarjev  za kilometer. Za krst na kraju, določenem od klienta, se  zaračunava še  posebej 1 goldinar. To je tarifa, na katero bosta plačala  še dohodnino  in  davek  na  promet, ki  ga  vsaka  grofija  posebej obračunava  in  se  giblje med 10 in 15%,  kakor  kje  …  ampak madamme,  ali se nisva midva že enkrat videla … saj sem vas  že krstil ali ne?

B  Seveda, jaz sem že krščena, pustimo to!

 

P  Seveda, seveda … torej bi se izvolil krstiti samo gospod … kako ti je ime?

Č   Ni  važno,  častiti  pater, mi boš  itak  dal  novo  ime  … pohitimo, da bo čimprej opravljeno, do Savice je še daleč!

P  Kaj, k Savici naj bi se podali v tej vročini, gospod, veš kaj, kar  tukajle  ob  šobčevem bajerju bomo opravili,  bo  prav  tako držalo!  (odriva Črtomirja v vodo) Stopi v vodo, kar tukajle,  no daj, daj! Krstim te v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha, Amen;  no, pa je končano!

Č  Precej blatno in kalno je … !

P   Pa kaj mišliš, dragi gospod, da zato kaj manj drži? Saj  res, skoraj  bi pozabil, tudi ime moraš dobiti! Imaš, žlahtni  gospod, kakšno idejo … jaz predlagam, da se imenuješ Bonifacij! (35) To je tak,  ki dela dobro. Saj nimaš nič proti, kajne? Iz  tistega,  ki črti mir, naj nastane dobrodelnik!

Črtomir-Bonifacij  Kako pa, pater, veš … kaj govoriš?

P   Dragi Bonifacij, modrost in usmiljenje vesoljne svete  Cerkve je  neizmerna, ne izprašuj … mi vse vemo, česar mi ne vemo,  ni vredno vedeti! (36) Jasno?

ČBF   To  se  pravi, da je krst že opravljen? Saj  moram  menda  še povedati zarotitev: “Odpovedujem se hudemu duhu, vsem zapeljivcem  … grehu …” (37)

P   Že  dobro, vidim, da si se dobro dal poučiti …  jaz  bi  se počasi vrnil v svojo bazo, vidva z Bogomilo pa še ostanita malo v senci in popraznujta veliki dogodek. Mimogrede, meni bi pripadalo za tale krstni servis vsega 3 goldinarje in 60 vinarjev … (dobi denar). Prav lepa hvala, in če bi se hoteli še kdaj krstiti,  sem vam   seveda na voljo, če le ne bo take vročine kot je danes!  In še enkrat, mimogrede … čez kakšen dan se pa le oglasita vsak  v svojem samostanu.

Č B F  V kakšnem samostanu?

P   No,  golobčka, kot že rečeno, vesoljna  Cerkev  je  neskončno dobrotljiva  in  usmiljena, njena milost in  prizanesljivost  sta brezmejni,  ampak  …  oh,  zmeraj se  najde  kakšen  ampak,  že omenjena  vesoljna Cerkev bi rada videla, da bi se oba zatekla  v kakšen  samostan in se predala pobožnosti v čast in  slavo  večne neminljive  edino  zveličavne  matere Cerkve  …  tako  za  vsak slučaj,  so rekli; drugače da naj bi bile možne kakšne  sitnosti, kajjastvem kakšne.

B  Jaz … v samostan, pa menda vendar ne?

ČBF  In zakaj jaz?

P  Brez  panike,  saj ne bo tako hudo.  Jaz  sem  tudi  nekakšen provincial  in  dispečer  za samostanske novice.  Če  mi  še  kaj okroglega stisneta v roko, poskrbim, da prideta v taka samostana, ki  ne  bosta predaleč eden od drugega. In če  bosta  pametna  in spretna, vama ne bo nič hudega, in tudi kakšno skupno urico bosta še lahko preživela. Deset zlatih, za vsakega po pet, bi bila  kar pravšnja mera za ubogega patra dispečarja!

(dobi denar in odide)

ČBF  Nič me ne vleče v tisti samostan, ampak če je to cena  za najino  ljubezen,  Bogomila,  potem se mi  ne  zdi  nobena  žrtev prevelika … Zate bi …

B  Bonifacij, tiho že bodi, ne hodi mi po živcih … kar  naprej pleteničiš in vežeš besedne otrobe!

ČBF  Bogomila, kaj slišim … ?

B Ne  žužnjaj!  Prinesi tisto košaro, ki je  ostala  od  zadnje večerje,   da   proslaviva  ali  prežalostiva  tvoj   vstop   med krščanarje, saj je vseeno, kako imenujeva tole veselico!

 

 

Drugi prizor

Samostan sv. Korbinijana (38)

Bonifacij-Črtomir in opat v samostanskem skriptoriju

 

Opat  Dragi brat Bonifacij, navadi se peresa skrbneje prirezovati –  oster  nožiček  moraš imeti za to. V črnilo  je  treba  peresa enakomerno  namakati – predvsem pa, saj sem ti že razlagal,  črke imajo  potege  navzgor  in  navzdol,  nekatere  imajo   polkrožne in  krožne  oblike, tudi poševne poteze se najdejo.  Pero  zmeraj nastavljaj  vodoravno  z odrezanim zaključkom na  pergament.  Pri nekaterih črkah je glede tega treba narediti tudi izjeme; tudi  v življenju  se tako nameri. Nekatere črke imajo podaljške  navzgor in  navzdol,  te je treba narediti z zamahom in  eleganco!  Vaja, vaja in še vaja dela mojstra! Bonifacij, ne glej na uro, vsak dan naj ti bo prekratek!

ČBF  Utrujen sem, moj gospod in opat …

O  Bonifacij, vzemi strgalce in očisti pergamente in  vadi,  kot sem rekel, glej, da bo bolje kot doslej.

ČBF   Razumem,  milostljivi gospod  opat,  v  slavo  in  čast krščanskega boga, ki je za nas krvavi pot potil! (39)

O  Tako je prav, Bonifacij, popravljaš se, zmeraj bolj  razumevaš smisel edinega pravega razodetja!

(čas teče – čez oder teče otrok z napisom “ČAS”)

O  Dragi  brat, Bonifacij, dvanajst zlatih pravil  lepopisja  si zapomni, vtepi v glavo in upoštevaj: oblika, nagib, razmak,  rob, čistoča,   organizacija,  ureditev,  ravnovesje,  tekoči   potek, presoja,  natančnost, pravilnost! Predvsem pa, Bonifacij! –  stil je  važen, tale naša slavna karantanska minuskula34 –  dobiti  jo moraš  pod kožo, v kri in žile, v podzavest se ti mora  naseliti. Postrgaj  pergamente,  varčevati  moramo, saj  si  že  slišal  za ekologijo, pa sustainable (40) življenje. Predvsem pa – ne varčuj  z nočnim delom!

ČBF  Oči me ščemijo, ljubi opat, hrbet me boli, toda v slavo  in čast edino zveličavnega boga, ki je za nas bičan bil, bom storil, kot ukazuješ!

 (čas teče)

O  Napredek je očiten, talentiran si, moj dragi brat,  Bonifacij. Nekatere  stvari bo treba še izpiliti, začetne črke ti še  delajo težave.  Veš – dober lepopisni izdelek je stvar stila in ritma  – Črk,   besed,  vrstic,  odstavkov  in  potem  celote  na   strani pergamenta  … Vzemi strgalce in napiši spet tele tekste v  čast in slavo … saj veš, kako to gre – ne varčuj s svečami in nočnim delom!

ČBF  Oči me pečejo, hrbet in vrat me bolita, toda za slavo  in čast edinozveličavnega našega boga, ki je za nas s trnjem  kronan bil, bom storil, kakor ukazuješ! 

(čas teče)

O  Brat Bonifacij, tole je že prav karantanska minuskula,  pisati že  znaš!  –  vsebine se morava lotiti! Napiši  za  vajo  spis  z naslovom:  “En dan v življenju brata Bonifacija v  samostanu  sv. Korbinijana”. (41) To,  da  se  sestajaš  s  sestro  usmiljenko  iz bližnjega ženskega samostana, blagohotno izpusti, tako kot je naš gospod  in bog znal spregledati in odpustiti kakšno stvar, če  se mu  je  zdelo primerno in potrebno … Vzemi strgalo  in  počisti predhodno  pisanje  in loti se dela, ne varčuj z  nočnimi  urami, samostanski senat ti je odobril rabo oljenke namesto sveče – bodi mu hvaležen!

ČBF  Oči me že bolijo, hrbet se mi je začel kriviti, vrat se mi še komaj pregiba … tudi zdrav nisem najbolj …

O  Tisto o hrbtenici ima tudi simbolično razsežnost … še precej bolj bo ukrivljena in upognjena, moj Bonifacij, zrušil se boš  od dobrih  del za slavo in čast naše liberalne svete Cerkve,  katere glavna lastnost je, da osvobaja, ja, osvobaja, časti vesoljni mir in zveličanje, bojuje se za mir … Postrgaj pisanje … že  veš, kako in kaj.

Č B F V slavo in čast njega, ki je za nas težki karantanski  križ nosil …

(čas teče)

O  Takole  sem premišljeval, moj  dragi  samostanski  prijatelj. Lotiti se je treba pravega dela, učna doba je končana. Tvoj  spis “En dan v življenju brata Bonifacija v samostanu sv. Korbinijana” je  nadvse zanimivo branje – ostalo bo za našo  notranjo  uporabo  …  nekatere  stvari  preveč drastično  opisuješ,  metafore  so mestoma premočne, zapis karantanski šumnikov Č, Ž, š na način ch, zh, sh (42) se mi zdi zanimiva novost, ki jo bo treba še  pretehtati na kakšnem simpoziju karantanskih jezikoslovcev … Pustiva to.

ČBF  Opat, v sanjah sem videl neke čudežne naprave, ki pišejo s slutnjo.  In so skoraj tako vsemogočne kot bog. Delovale bodo  na virtualen  način  in  bo  zapis, kot  ga  predlagam,  mnogo  bolj pripraven  kot  dosedanji, sploh pa mislim, da je  tudi  estetika tega načina…(43)

O  Že dobro, moj Bonifacij, ta razprava gre že predaleč. Predvsem pa   ne   relativiziraj   božje   eksistence;   vsemogočnost   je neprimerljiva,  to menda že veš – ne igraj se s  herezijo!  Resno delo  te  čaka. Napiši spis – zgodovinsko študijo  z  naslovom  O pokristjanjevanju Karantancev, to je tema, ki jo dobro poznaš  in je vredna zgodovinske opredelitve.

ČBF  Oči me bolijo, komaj gledam, hrbet imam sključen, vrat  je že  skoraj  čisto otrdel, sklepi me bolijo … revmatizem  se  me loteva …

O   Moli in delaj,to je prava pot v popolnost in  blaženost.  Pa tudi  pritužuj  se ne preveč, saj si imel kar precej  izhodov  iz samostana  in  menda  kar prijetne urice s  tvojo  usmiljenko  iz sosednjega samostana. (44)

ČBF  Naj po tvoji volji, opat, in po zahtevah našega milostnega boga, ki je bil za nas na križ pribit.

(čas teče)

O  Bonifacij,  tvoj zapis O pokristjanjevanju  Karantancev  je sijajno  delo. Nekatere stvari bo treba nekoliko predrugačiti  in prirediti … Svojo vlogo v tem procesu si malo po svoje odmeril, dragi moj Črtomir – hočem reči brat Bonifacij – saj je vse  isto. To  lahko  naredimo tudi kdaj kasneje … celo kdo  drug  namesto tebe  …  Napiši  mi, mudi se, naš  odbor  za  oznanjanje  večne resnice in marketing potrebuje spis na témo greha in pokore. Spis naj skozi milost naše vere povede na pot pravega spoznanja tiste, ki še niso čisto trdni v veri v troedinega boga.

ČBF  Slabo vidim in oči me skelijo, puklast sem, glave  skoraj ne  morem več premikati … bolan sem: protin, putika,  prostata, diabetes, išias, revmatizem, artritis, pankreas … ampak, če  je treba  za  vero  mojih Karantancev  in  neminljivo  slavo  našega velikega  boga,  ki je za nas na križu umrl,  bom  storil,  kakor ukazuješ!

(čas teče)

O  Črtomir, Črtomir – saj ti lahko tako rečem – odlično, sijajno! S  temle  tekstom si presegel in premagal samega  sebe  in  svoje skušnjavce ter se približal božjemu odpuščanju. Kakšen večplastno zasnovan  tekst  si  napisal! V njem je  čutiti  vsemogoče  obete večnega  življenja  in  seveda tudi pokorščino,  kot  jo  zahteva življenje  v  upanju in zaupanju v božjo  milost  in  zveličanje. Vera,   upanje,  ljubezen,  to  je  najvažnejše.  Ustrezno   tudi poudarjaš  osebnost kot počelo in dejanje slehernika,  vendar  se zmeraj  vračaš na vero kot usmerjevalko in vodilno silo žitja  in bitja na zemlji. Poudarjaš greh kot temeljno ZMOTO in NUJNOST  za obstoj svete Cerkve. Res lep tekst. Črtomir, dam ti popolnoma nov sveženj  najboljšega pergamenta, narejenega iz najboljših  oslov. Prosim  te,  želim, da napišeš 50 enakih izvodov  tegale  svojega teksta.  Razdelil  jih bom med vse misionarje, ki  se  borijo  za pravo  vero  in  prepričujejo  še  ne  dovolj  prepričane.   Tudi misionarjem,  ki delujejo v najbolj odročnih krajih,  bom  poslal kakšen  izvod,  he,  he,  (se  namuzne)  tudi  v  Bosno   tvojemu prijateljčku  Valjhunu  pošljem en  izvod.  (pokroviteljsko)  Vse vemo!  Vse vemo! … Za kaj pa plačujemo kuharje,  dispečarje  in podobne?

ČBF  Slab sem, mislim, da bom kmalu …

O   Dobro, dobro, pa napiši vsaj 40 izvodov, vendar pohiti,  mudi se … že zato, da mi prej ne spustiš svoje duše!

ČBF  (posmehljivo)  Opat, kako si dobrotljiv in usmiljen!

(presliši  posmehljivi  ton) Seveda  sem,  v  imenu  božjega usmiljenja!  Črtomir, ko boš še bolj sključen, trd,  nepremičen, bolan  in čisto, čisto na koncu, vedi, da si čisto blizu  svobodi in  večni  blaženosti – bogupodobnosti! (pokliče)

Novic!  Novic! Noviiiic!  Pridi sem!

(pride samostanski novic)

Mladi  mož,  tole preberi;  takole se po obliki in vsebini naredi popoln  spis,  po temle se ravnaj, mater ti tvojo pogansko!

Novic

(bere 2. Brižinski spomenik)

Če  bi naš praded ne bil grešil, bi večno živel, ne bi se  staral in ne bi nikoli imel skrbi, tudi ne nesrečnega telesa, marveč  bi večno  živel. Ko pa je bil po hudičevi zavisti pregnan  od  božje slave,  so na človeški rod prišle bolečine, žalosti,  bolezni  in navsezadnje smrt. Vendar pa, bratje, spomnimo se, da se imenujemo tudi  sinovi božji. Zato opustimo ta mrzka dela, ki  so  hudičeva dela,  kakor  malikovanje,  obrekovanje  brata,  tatvina,   uboj, poltenost,  nespoštovanje priseg, ki jih prelamljamo,  sovraštvo; nič ni bolj ostudno pred božjimi očmi kot ta dela. Morete  torej, sinovi,  videti  in sami razumeti, da so bili sprva  ljudje  prav taki,  kot  smo  mi, ter so hudičeva  dela  sovražili,  božja  pa ljubili. (45)

O  Amen.

Č B F  Amen, amen … dost imam tega … !

(udari po pultu, vrže pergamente v zrak in na tla)

O   (pokroviteljsko)  Oh, Črtomir, beži no, brez veze,  zakaj  pa takle kraval čisto na koncu … nekam pozno, prepozno ti prihaja. Takrat je bil čas, ko si se plazil v grmovje ob Ajdovskem  gradcu

N  Amen.

Ite missa est! (46) (zapoje spev)

 

 

Četrto dejanje

DVAJSET LET POZNEJE (47)

 

 

Prvi prizor

Valjhun ,Črtomir v Črtomirjevi samostanski celici

 

V Pozdravljen,  Črtomir!

Č Si prišel ?

V Ja sem. Moja misija v Bosni je končana. Zdaj se tepejo že sami  med sabo brez moje pomoči. Veš, če sem čisto natančen moje pomoči sploh niso potrebovali, tudi brez mene bi se ravno tako tepli: prvi po drugemu, drugi po tretjemu, vsi po vseh in tako naprej. Podobni so našim Karantancem, tudi jezik imajo skoraj tak, kot je naš. Pustiva to…

Črtomir! Tu sem!

Č Ja,  vidim, za silo te vidim. Veš mene so naučili brati, pisati in celo spisateljevati tako, da sem skoraj ob vid prišel tako, da spet ne morem niti brati niti pisati.  Ne počutim se dobro, in tudi drugače nisem zdrav.

V Vem, vse vem, pater dispečer je občasno prihajal in špijoniral po Bosni. Mimogrede mi je prinašal še tvoje propagandne materiale. So bili še kar zanimivi, lahko bi postal umetniški direktor Studia Marketing, (48) lahko bi ti dali kakšen zlati boben ali vsaj kakšno palčko na vsakoletnem reklamarskem sejmu v Portorožu.(49) Pa saj poznaš Karantance: nehvaležnost,

zabitost, foušija, svetobolje, zmerno nasilje…sem in tja kakšen

puckizem (50)…te lastnosti jih najbolj določajo.Saj vse sam veš…

Ti, pater dispečer  mi ni nič omenjal tvoje Bogomile, kje jo pa imaš?

Č Bogomila? Oh Bogomila! Po nekaj letih, ko sva se občasno, no saj veš…videvala, je začela hoditi v Frajzing k škofu na nekakšne vizitacije, duhovne vaje, kajjastvemkaj. Zmeraj bolj pogoste so bile. S škofom sta sčasoma duh zamenjala za bolj otipljive stvari in je ostala kar v Frajzingu. Ne vem kaj je z njo.Nekaj sem slišal, da vodi Congregatio  de fidelis natura ali po karantansko Odbor za nravstveno strogorednost ali nekaj takega.

Bogomila kot Bogomila; ženska pač!

V Ti, Črtomir ,Bogomila se je zmeraj znašla kaj?

Č Ti že veš!

V Črtomir ne bodi tako neugoden, to so vse

Slike, ki izginjajo (51)…Črtomir ti si star in bolan, jaz sem star in malo manj bolan, bom pa zato morda prej umrl…kaj se ve. Kaj lahko storim zate, starina, si še kaj želiš?

Č Prav za prav nič. Mir, tišino, spokojnost…Ne, ne! Veš kaj, že večkrat mi je prišlo na misel, sem premišljeval o tem…veš kaj, pojdiva, pomagaj mi, da še enkrat stopim na Ajdovski gradec…to bi si želel!

V Ja, in kaj naj  bi na tistih grobljah počela?

Č Ne vem, kar tako, nekaj me vleče,  sila spomina (52) ali nekaj         podobnega…otročarija, saj vem!

V Če nimaš boljše ideje, zaradi mene, pa pojdiva, bom  dva rent-a-konja naročil!

 

Drugi prizor

(Črtomir,Valjhun,Turistični vodnik, Kuhar, turisti; na ruševinah Ajdovskega gradca)

 

Č Ja,  tukaj je bilo.

V Ja, ravno tukaj je bilo.

Č Prav na tem mestu se je zgodilo.

V Ja,  Črtomir, natančno nekje tukaj se je najbrž moralo zgoditi.

Č Precej podrto in opustošeno je. Povsod je polno svinjarije in smeti.  Zarašča se, škoda, da grad ni popravljen…enkrat sem slišal,da je pivovarnar Kratochwill  (53) hotel narediti tod pivnico, pa mu niso dovolili .Karantanski Oficij za preservacijo spomenikov in kulturne dediščine mu ni dal soglasja. So rekli, da ni v skladu s splošnimi smernicami in konservatorskimi principi in kriteriji , ki so v veljavi za spomenike prve kategorije, kar Ajdovski gradec prav gotovo je! So rekli, da mora ostati grad kot pričevanjska,  simbolna in študijska ruševina, menda nekdo piše že doktorat o tej stvari, monografijo pripravljajo, kajjastvem…ti, Valjhun, glasove slišim!

Turistični vodnik: Dame in gospodje, stopite bližje, ja takole…dobro…nahajamo se v vladarski prestolni dvorani karantanskih vladarjev na Ajdovskem gradcu. Kot veste , je to kraj, kjer sta se karantanska vladarja Črtomir in Valjhun z neizmirnim pogumom in dostojanstvenim domovinskim čustvom dogovorila za izdajo in pomor karantanskih  vojska. S tem junaškim dejanjem sta zatrla kontrarevolucijo in popeljala Karantance, Slovence,  Slovenclne,  Ščiave, Kranjce, Alpske Hrvate, Čuše, Venete, Ilire,  Alpadrijce, Vindiše, Oberkrajnarje…kakor pač hočete, na pot napredka, osvoboditve, novih proizvodnih odnosov, lastninjenja, demokratičnega liberalizma, itn. Njuna odločnost in pripravljenost za žrtve svojih najdražjih, poklonjene idealom našega naroda so tlakovale, ja tlakovale,  pot v Skupnost evropskih narodov. Njuno dejanje nas je popeljalo v Evropo, postali smo pravi Evropejci in neločljivi udje Evropske narodne skupnosti. S svojim zgodovinskim dejanjem sta za zmeraj utrdila značajske poteze karantanskega naroda, ki se jima oddolžuje na najizbranejši način tako, da goji svetle tradicije njunega boja in junaštva, jih proučuje in se po njih ravna. Dnevno, vsako uro, minuto in sekundo v svojem najglobjem bistvu jih perpetuira, oživlja in projicira v večnost.

Radost, blaginja, svoboda, ja demokracija in svoboda, ki jo bratsko uživamo je sad zgodovinskih dejanj nesmrtnih junakov, ki sta, ki bosta, ki bosta morala… (pogleda na uro)  ja, kaj sem že hotel reči, za ogled gradu nimamo več časa, mudi se nam, današnji spored obsega še ogled bolnišnice Franja, Baze 2o in nekaj  Lokalitet v Roških gozdovih, (54) zato se moramo držati točnega razporeda naše ekskurzije! Ne pozabite! Zaključili bomo z golažom osvoboditve v Teharjih! (55)

 (glas se izgublja)

Č Valjhun si ga slišal? Kako lepo je govoril, škoda, da ni imel časa, da  ni utegnil, vsega do konca povedati. Valjhun si slišal, kako naju Karantanci in

zgodovina častijo. Najine odločitve so bile pravilne, strateške…zmeraj sem si v občasnih dvomih in stiskah dopovedoval, da je res tako!

Le tistega o svobodi ne razumem čisto dobro. Če si z enim ali celo z večimi skupaj, potem pač nisi svoboden, v samoti je včasih dolgčas…vsega na svetu ne moreš imeti, mogoče pomaga, če si turistični vodič…Valjhun si slišal, kaj si tako tiho?

V: Puckoff! (56)  Bedak si, bebec, pravi Karantanec,  pamet se ti nevarno kisa, takim kot si ti, še tako natančno dopovedovanje ne pomaga. Taki, kot si ti, umrejo do konca najpametnejši, tu ni pomoči. Če me pa že sprašuješ,  ti pa povem, da me turistični vidik življenja ne zanima, jebe se mi, kot bi rekli v Bosni.

Č Zanimivo, pri nas tudi tako rečejo, kot kaže , so se Bošnjaki tega od nas navadili!”

V Ne vem, se mi jebe.

Č Tebe nikoli nič ne briga. Ali bi vsaj rad vedel, kako se je vsa reč takrat na Ajdovskem gradcu začela ?

V Ne vem, pa misliš, da bi moral vedeti, misliš, da je važno?

Č Ne najrž ni, pa ti bom vseeno povedal.Veš, tisti čas sem bil strašno lačen. Ravno tukaj sem sedel, takole za mizo, gledal sem v krožnik in vzkliknil sem z močnim glasom:” Kuhar, kuhar” in še enkrat “Kuhaaaaaar!”…(57)

Kuhar: Pa kaj se že spet dereš moj plemeniti gospod, danes nudimo, smo pripravlili pri Janežič: nadevana telečja prsa, odojka na ražnju, pečenega kozlička, bikcova jajca na masti, bejbi bif, žrebičkova srčka na žaru…ja kaj me tako čudno gledata, časi so se spremenili, sedaj živimo v času  osamosvojenega liberalizma… Ponudba je neizmerna.  Pijta pa jejta!  Za zgodovino se ne brigajta,  tam ni nikogar doma, (58) kar je bilo, je bilo! Pa tudi prihodnost naj vama ne bo mar!  Mimogrede: postregla vama bo ena čisto mlada kelnarica, Bogomila ji je ime!” (odide)

Č Si videl kuharja, prav nič se ni spremenil v vsem tem času, kar ga nisva videla. Debel je in napeto kožo ima, tako kot takrat…

V To ni nič čudnega, kuharji so zmeraj enaki in nespremenljivi. Oni so  permenentna zgodovinska nujnost. Od časa do časa  menjajo ime: UDBA, Sova,  Savac, Mosad, KGB, UNZ, CIA,  Ministrstvo ljubezni…(59)

Č Za pokozlat,  kako se zgodovina ponavlja. Ti Valjhun, če ne bi bila tako stara, bi lahko naredila še kakšen nov zgodovinski dogovor…kakšno kontrarevolucijo – kuharja tudi spet imava, a?

V Miruj, bodo drugi to postorili, Za narodov blagor! (60)  Nekateri bodo še slabši od naju,(61) to me tolaži. Domov greva! Denarja za menažo pri Janežič tako in tako nimaš?

Č Nimam!

V Saj sem vedel, jaz tudi ne, vsaj ne zadosti.So bili pri Janežič kdaj poceni?

Č Nikoli!

V Bi si rad še kaj ogledal?

Č Ne, nič !

V Torej greva, dovolj je bilo ! Kje si doma!

Č Nikjer!

(odideta s prizorišča)

 

Konec četrtega dejanja in drame v celoti.

 

 

 

Epilog

V  “Časopisu za zgodovino slovenske literature” SAZU,

 maj,  1995, št.  124,  letnik XXXI je mogoče prebrati naslednje  sporočilo – navajam besedilo v celoti:

 

Črtomir – avtor II. Brižinskega spomenika ?

Strokovnjaki Bavarske državne knjižnice v Münchnu so ob  ponovnem preučevanju  latinskega kodeksa Clm 6426, v katerega  so  uvezeni tudi  Brižinski  spomeniki, prišli  do  malodane  senzacionalnega odkritja.

Kodeks  ima zunanje mere 21/25 cm in obsega 338  strani  povečini latinskih  tekstov.  Med njimi se nahajajo  na  različnih  mestih trije  Brižinski  spomeniki, ki veljajo za  najstarejši  zapis  v slovenskem   in  slovanskih  jezikih  nasploh.  Po   grafoloških, lingvističnih,  radioloških, kemijskih in drugih analizah naj  bi bil  napisan  okrog  leta  950 za  širjenje  krščanske  vere  med poganskimi  Karantanci.  Najnovejše  raziskave  v   laboratorijih münchenske državne knjižnice so ob osvetljevanju z infrardečo  in ultravijolično  svetlobo  v  razmerju  30:70  pokazale  pod   II. Brižinskim  spomenikom kriptogram: “Hic opus Ex  voto  Zhertumeer scripsit”.  Kemična  anliza  je pokazala,  da  je  mesto  podpisa skriptorja  prepojeno z kalijevim cianamidom z dodatki  žvepla  – preparat,  ki  je že od nekdaj služil za  “nevidne”  zapise.  Ime avtorja  –  Črtomir,  to ime je bilo takrat  v  Karantaniji  zelo pogosto,  napeljuje k povezavi s karantanskim knezom  Črtomirjem, znanim  iz slovenske zgodovine iz časa  pokristjanjevanja.  Misel potrjuje  napis Ex voto, saj bi se lahko nanašal na rešitev  iz Ajdovskega gradca. Zgodovinsko je utrjeno, da je karantanski knez Črtomir  preživel  preostanek svojega življenja v  samostanu  sv. Korbinijana  blizu  Freisinga. Nobenih dokazov ni o  tem,  da  bi živel  v  samostanu  kot skriptor. Povezava  med  Črtomirjevim  – avtorjem  II.  Brižinskega spomenika in  Črtomirjem  karantanskim knezom  ne  bo  nikoli  dokazljiva, ostaja pa  slej  ko  prej  za slovensko literarno in kulturno zgodovino nadvse mikavna podmena!

 

 

 

 

 

 

 

OPOMBE

  1. Naša prva  revolucija – ime se  je  spomnil  Peter  Hawlina. Pokristjanjevanje   je  bila  nasilna  sprememba  ideologije   in družbenega  sistema  na  Slovenskem;  prva  zgodovinsko  dokazana revolucija. Ostanki starega režima so bili nasilno zatrti.
  2. Tekst je skoraj dobeseden začetek  Prešernovega  Uvoda  h Krstu pri Savici.
  3. Pred zavzetjem domobranske postojanke na Turjaku leta 1942 so napadalci odklopili vodovod in zastrupili vodnjake – branilci so dobili grižo.
  4. Aluzija na  lipo sprave Stanislava  Klepa  na  ljubljanskih Žalah.
  5. Krstna uprizoritev prvega dejanja se je dogodila v gostilni Janežič   na  Pšati  pri  Ljubljani.  Lastnik  je  podpornik   in simpatizer nogometnega kluba Olimpija.
  6. Liberalci so bili v slovenski politični  zgodovini  pogosto iznajdlivi    uspešneži,   nagnjeni   k   nemčevanju;    kasnejši jugoslovenarji.
  7. Dažbog – Dražgoš nanaša se na mit Dražgoške bitke

leta 1943.

  1. Ni jasno, koga ima v mislih Črtomir s tem navajanjem.
  2. Valjhun je bil sin Kajtimara.
  3. Dragojila Milekova  –  velika  ljubezen  pesnika   Simona Gregorčiča.
  4. Freising je  bil v srednjem  veku  eno  središč  cerkvenih oblasti za takratne slovenske dežele.
  5. Ustanovno listino Združenih narodov
  6. Prirejeno po Uvodu v Krst pri Savici
  7. Ernest Železni – karantanski vojvoda v 14. stoletju
  8. Citat iz Cankarjeve drame Hlapci
  9. Bajer blizu Blejskega jezera
  10. Prosto po Kosovelovi pesmi Jesen na Krasu
  11. Krščanarji – člani stranke SKD
  12. Pavel Diakon – zgodovinar, ki omenja naselitev Slovanov v 6. stoletju
  13. Oznanilo – verski list ukinjen leta 1949.
  14. Prosto po Ivanu Cankarju
  15. Revolucija – kontrarevolucija – Osvobodilna fronta, aluzija na dogodke v 2. svetovni vojni na Slovenskem
  16. Ad maiori Dei Gloriam – V slavo in čast boga
  17. Bogomili –  verska  sekta  v  Bosni  koncem  12.  stoletja, krščanski   reformisti,  domnevno  substrat  sedanjih   bosanskih muslimanov.
  18. Aluzija na svetopisemsko Zadnjo večerjo
  19. V skladu z zadnjo vrstico Prešernovega Krsta
  20. Preden bo petelin trikrat zapel… po evangeliju sv. Marka – Jezusov predočitek Petrovega zatajevanja
  21. Prosto po Prešernovi V spomin Andreja Smoleta

28a. Mišljena je dr Manca Košir, ki se je dala ob prevratu krstiti.

  1. Bokalci, Brdo – dom onemoglih in predsedniški grad
  2. Bonifacij – Bonum facere, ki dela dobra dela.
  3. Priljubljena izreka  Petra Šubica,  profesorja  na  Strojni fakulteti, Ljubljana
  4. Korbinijan naj  bi bil svetnik  zaslužen  za  pokrščavanje Karantancev. Bil je prvi škof v Freisingu.
  5. “Postaje” iz žalostnega dela rožnega venca
  6. Karantanska minuskula …  če  umetnostnozgodovinska  stroka uporablja pojme: slovenska romanika, gotika itn., ni razloga,  da ne bi bila v Brižinskih spomenikih uporabljena karantanska oblika srednjeveške pisave minuskule.
  7. Sustainable (ang.)… zdržljiv, branljiv, samozadosten; pogost izraz v ekoloških razpravah
  8. “En dan…” prosto po povesti En dan  v  življenju  Ivana Denisoviča ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina
  9. Črtomir se zavzema za ponovno uvedbo bohoričice.
  10. Črtomir predvideva pojav računalnikov – podobno kot kasneje Roger Bacon (1219-1294).
  11. Naslov latinskega  spisa o tej temi  se  glasi   Conversio bagoariorum et carantanorum.
  12. Moli in delaj – Ora et labora … geslo nekdanjega ministra za kulturo Andreja Capudra
  13. Če bi ded naš … Prvi del 2. Brižinskega spomenika  v  sodobnem  slovenskem jeziku

Znana propagandna agencija v Ljubljani

 

Boben, palčke…priznanja za najboljše propagandne dosežke,ki se

podeljuje vsako leto v Portorožu

Nova slovenska beseda, ki  opredeljuje izdajstvo kot moralno kvaliteto

Slike, ki izginjajo…simfonična pesnitev Pavla Mihelčiča

Prešernova pesem

  1. Pivovarniška in gostinska firma iz Ljubljane

Mišljena so brezna, kjer so po vojni pogubljali  nasprotnike naše revolucije

  1. Kraj pomemben iz zgodovine slovenskega osvobajanja
  2. Nov slovenski silogizem

1o. Črtomir uporablja biblično dikcijo

  1. Priljubljena izreka dr Naceta Šumija
  2. Razna imena policijskih ustanov

Za narodov blagor…Cankarjeva drama

Ni jasno koga vse  je imel Valjhun v mislih

 

 

Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom.