ŽUMBERAK

Rosalnice

Na karti je pisalo Novo Mesto K1-Rosalnice, čeprav sem se namenil z vlakom v Metliko. Na blagajni so mi rekli, da je vse v redu, tako je napisana karta do Metlike. In res, izstopil sem s svojim zložljivim kolesom na postaji z napisom Metlika. Postaje Rosalnice sploh ni, je pa v bližini postaje vas Rosalnice. Mislim, da je ta moja karta zbirateljski kuriozum. Napisana je do izstopne postaje, ki je dobesedno ni. Mogoče bi se lahko celo življenje z njo po mili voplji prepeljaval po slovenskih železnicah, sprevodnikom bi kazal karto in zahteval bi, da me odlože na postaji Rosalnice, kot je označeno na karti.

Hotel Bela krajina

Bilo je že pozno zvečer in tudi tokrat sem prespal v hotelu Bela krajina v Metliki. Meni je ta hotel zelo pri srcu. Prenočevanje v tej dotrajani stavbi pomeni nostalgično vrnitev v čas »vaše in naše mladosti«, ko se je narodila Cockta in se je meni in moji generaciji zdelo, da je svet in vse na svetu šele z našim prihodom dobilo svoj pravi smisel. Pa še to: Hotel Bela Krajina stoji ob Cesti bratstva in enotnosti (jugoslovanskih narodov) št 27.

Hotel Bela krajina je bil zgrajen v šetdesetih letih prejšnjega stoletja. Če bi bil hotel biti bolj dramatičen bi rekel, da je bil narejen v prejšnjem tisočletju. Je zgled špartanske  »socialistične« arhitekture, kot med kolegi včasih posmehljivo komentiramo takratno arhitekturno produkcijo. Hotel je bistvu prav tak, kot je bil ob nastanku: pročelja, stopnice, tlaki, terasa, jedilnica, sobe, instalacije, oprema itn, s pripombo, da je vse našteto po letih intenzivne rabe in izrabe močno odrsano, oguljeno, čadasto, utrujeno in izrabljeno. Nad recepcijo visi obledela črnobela velika fotografija postavnih mladcev v belokranjskih nošah. Pozirali so s kosami v rokah v nekem brezovem gaju. »Tile pa že dolgo kosijo« sem rekel. »Ja, in sploh se ne utrudijo« mi je odgovoril mož za pultom. Kolo naj odnesem kar s seboj v sobo, pred spanjem naj vsekakor nekoliko pogledam po Metliki, kjer se dogaja Belokranjska vigred, je še dodal.

Belokranjska vigred

Med to tridnevnico v središču stare Metlike popijejo in pojedo Belokranjci mnogo več in preveč obojega, kot navadne dni. Vse našteto štejejo kot folklorno dolžnost.  K taki prireditvi spada bobneča narodnozabavna glasba, to se razume. Prireditev je podobna Pivu in cvetju v Laškem, Ribiški noči v Izoli, Planiškim poletom, Dnevom na Lentu v Mariboru, Kurentovanju v Ptuju, Izbiri kraljice vina v Vipavski dolini, Dnevom češenj v Brdih itn. V Ljubljani so včasih sloveli dnevi, ko je bil na Gospodarskem razstavišču Vinski sejem, vseslovensko ženstvo se je veseljačilo za 8. marec. Se kdo še spominja ljubljanske Kmečke ohceti?

Uradni list in belokranjska pogača.

Zašel sem v pritličje neke stavbe na Glavnem trgu, kjer je Aktiv kmečkih žena Bele krajine pripravil prodajno razstavo vsemogočih krušnih izdelkov in peciva. Jaz sem si kupil eno lepinjo, tako se mi je vsaj zdelo v začetku. Dobil sem poduk, da gre za Belokranjsko pogačo in ne kakšno lepinjo, to je tipično belokranjski močnati izdelek. Skupaj s pogačo sem dobil še listič na katerem so bili navedki iz Uradnega lista R Slovenije . Med paragrafi sem razbral, da je Belokranjska pogača zaščitena močnata jed sestavljena iz moke, vode, soli, maščobe in kvasa. Preden jo spečejo jo zaradi lepšega povrhu z nožem plitvo križem kražem porišejo. Potem jo še namažejo z stepenim jajcem in potresejo s kumino. Kdor hoče spečeno pogačo pojesti, jo mora trgati z roko, bognedaj bi se je lotil z nožem, to je prepovedano.  Tudi to piše v Uradnem listu  R Slovenije. Jaz sem potem v skladu z Uradnim listom trgal in jedel kupljeno pogačo, pa kaj, saj noža tako in tako nisem imel s sabo. Vmes sem zmerno dodajal nekaj belokranjskega belega vina z bližnje stojnice. V Beli kranjini se mi zdi smiselno piti zgolj belo vino.

Plemenitost ima kratke noge

Ne vem od kod in od kdaj mi je ostalo 15 angleških funtov. Naslednji dan sem jih hotel na meji zamenjati v hrvaški denar. Mož v menjalnici mi je transakcijo odsvetoval. Ob zamnjavi v naše tolarje bom ob 3,5% za provizijo in potem bom ob menjavi iz tolarjev v kune  še enkrat ob 3,5% vrednosti mojih funtov.  Transakcijo naj opravim v banki na hrvaški strani, tam ne poznajo menjalniških provizij. Bil sem patriotsko neomajen in sem še naprej molil tistih l5 funtov. Mož se je začel nemočno smehljati, veste je rekel: »Zdalje nimam v menjalnici prav nobene hrvaške kune«! No ja, sem si mislil, plemenitost je dobila zemeljske razsežnosti, tako se v življenju večkrat dogaja. Na drugi strani je na vratih banke pisalo, da ob sobotah ne poslujejo.

Ozalj

Ozalj je majhno mestece že na hrvaški strani. Kljub temu premore kar štiri znamenitosti.Prva znamenitost Ozalja je slikarka Slava Raškaj (1877 – 1906) in njena tragična življenska zgodba. Bila bi vredna romana ali filmske upodobitve. Slava Raškaj je bila od rojstva gluhonema. V nekem slovečem zavodu na Dunaju so odkrili njen velik risarski in slikarski talent. Pozneje naj bi se izpopolnjevala v slikarstvu še pri nekem slavnem profesorju, mislim, da v Zagrebu. Med lepo mlado slikarko in profesorjem se je vnela romanca. Kako in kaj je bilo s tem razmerjem  nisem čisto natančno ugotovil, resnica je, da je Slava Raškaj umrla pri devetindvajsetih letih v umobolnici. Njena umetniška zapuščina obsega lepe, nežne, krhke, natančno potrpežljive akvarele in risbe. Prevladujejo pejsaži, cvetje in tihožitja. Nekaj je tudi portretov. Delo Slave Raškaj pripada liričnemu realizmu. Viharni tokovi takrat aktualnega impresionizma so se je komaj kje nekoliko dotaknili. Pokopana je na travnati livadi tik ob župni cerkvi sv. Vida. Neznana skrbna roka, zdi se, da dan za dnem, ganljivo  urejuje grob pokojne Slave Raškaj.

Druga in tretja znamenitost sta baročna cerkev Sv Vida in srednjeveško baročni grad na pečini tik nad Kolpo. Obe arhitekturi sta vredni ogleda, čeprav je takih in podobnih zgradb po svetu, ki nam je najbolj domač in najbližji precej. Muzej v gradu je stereotipno zasnovan: predzgodovinske najdbe, antika oziroma Rimljani, drobci srednjega veka, barok in rokoko, l9. stoletje, ilirizem, dokumenti o gradu, nekaj etnografskih predmetov, znameniti bivši in sedanji lastniki gradu in še kakšna stvar od tu in tam. Meni je bila posebno všeč živahno poslikana omara za mašne plašče iz l7. stoletja. Tisti dan so se po gradu in okrog gradu trudili z akvareli številni udeleženci neke likovne kolonije, Škoda, da je Slava Raškaj že pokojna, nekateri bi upravičeno potrebovali kakšno njeno korekturo.

Četrta znamenitost je Munjara. Tako se reče elektrarni na Kolpi pri Ozalju. Narejena je bila daljnega leta 1908. in od takrad naprej neprekinjeno prede elektriko. Tudi ob mojem obisku se je veselo vrtela. Strojna oprema, regulacija pretoka in generatorji so še originalni izpred 100 let, le upravljalski pult je bil posodobljen. Vse je spravljeno v  neogotski stavbi, ki je zgled lepe in za vse čase narejene arhitekture. Vse je nadvse skrbno narejeno, okna vrata, kamniti zidivi, venci, nadstreški, obokani izpusti za vodo, napis na stavbi…To je stavba ob kateri rečemo:«Ja, ta stari so pa znali.« Včasih imam vtis, da moderni časi lepi arhitekturi niso naklonjeni. Moji kolegi mi zato očitajo črnogledost kar zadeva arhitekturno stroko. Naj bo že kakorkoli, koncem petdesetih let so Hrvati postavili na drugi strani jezu še eno hidrocentralo. Ob stari Munjari je puščoba in vulgarnost nove elektrarne še bolj vpadljiva in vpijoča. V nogometnem žargonu bi lahko rekel 10 : 0 za »tastare« graditelje. Stara Munjara je bila narejena v celoti od izkopov, temeljev, zidov, stavbne in strojne opreme v enem samem letu, kljub temu, da so, na primer, turbine, generatorje in druge težke dele opreme z voli vozili od železniške postaje v Karlovcu do Ozalja. Ob tem sem se spomnil gradnje naših elektrern na Savi od Zidanega mostu navzdol. Gradimo jih že več kot dvajset let. Veliko Save je med tem že preteklo in veliko je še bo, preden bodo narejene.

Krašić

V Krasiću je vse v znamenju pokojnega hrvaškega kardinala in zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Še leta 1945 si je s častne tribune skupaj z maršalom Titom ogledoval prvomajsko parado v Zagrebu. Potem je bil zaprt v Lepoglavi in nato konfiniran v rodnem Krašiću, kjer je tudi umrl. Od takrat je Krašić romarsko mestece. Vsak dan se vanj zgrinjajo trume hrvaških  božjepotnikov. Temu ustrezen je vsakdanji turistično trgovski utrip mesteca. V Krašiću imajo muzej Alojzija Stepinca. Oskrbnik  muzeja me ni bil čisto nič vesel. Očitno se mu je nekam mudilo. Rekel je, da mi ne bo zaračunal vstopnine, če si ga bom hitro ogledal. In je res šlo bolj na hitro, na koncu sem hotel kupiti dve muzejski razglednici. Oskrbniku se ni dalo preštevati drobiža in sem ju zato dobil zastonj! Iskal sem letnice rojsatva in smrti kardinala Stepinca. V hrvaški Minervi iz leta 1939 mu je namenjena ena vrstica, v naši Sovi iz leta 1976 ni omenjen, v zagrebški Jugoslovanski enciklopediji iz leta 1981 ga prav tako ni najti. Iz zadrege sem si pomagal z Menašejevim Biografskim leksikonom iz leta  1994: Alojzij Stepinac 1898 – 1960.

Kanjon Slapnice

Vsaka višja hiša še ni nebotičnik, vsaka zvezda ni repatica, vsaka ptica ni orlica itn in tudi reka Slapnica ne teče po kanjonu, čeprav je tako napisano na zemljevidu, ampak po nekoliko bolj tesni dolini. Kljub temu je bilo  kolesarjenje po ozki cestici nadvse prijetno. Pot ob Slapnici je nekoliko »kolesarsko« ozančena. Pa kajjastvem, menda kolesarjenje na Hrvaškem še ni posebno razvito, jaz nisem na poti srečal nobenega kolesarja in sploh nobene žive duše.  Moj izlet je na tej poti doživel svoj višek. Tudi zato, ker sem se na koncu povzpel na skoraj 700 metrov visok zaselek Jelenići. Od Jelenićev gre pot le še navzdol. Še prej sem v tej vasici nakrmil najbolj sestradanega psa na svetu. Približal se mi je tako, da se je plazil po trebuhu in tiščal gobec k tlom, pa še cel se je tresel od vznemirjenja. Tako obupno servilnega živega bitja še nisem srečal. Iz Jelenićev se cesta počasi spusti v dolino reke Bregane, ki je, kot je znano, proti koncu mejna reka z našo državo. Ustavljal se nisem več, saj se je dan že počasi iztekal.

Zagreb

Od naselja Bregana je najbližja železniška postaja v Dobovi, pa kaj ko je vmes Sava. Na voljo so mi bile Brežice ali Zagreb. Odločil sem se za Zagreb. Do Samoborja je še nekako šlo. Potem je ceta proti Zagrebu postala prometna, kljub vožnji po skrajnem robu in celo po peščenih bankinah sem se počutil neprijetno in ogroženo. V Sveti Nedelji sem si mislil:«Zapik, dovolj!« Z primestnim avtobusom sem se dal prepeljati v Zagreb. Vlak z Glavnega kolodvora je štartal ob 21.05, čez dobri dve uri sem bil že v Ljubljani.

Kolesarski izlet čez Žumberak je bil lep in ga kolesarskim vandravcem zelo priporočam. Na voljo je izletniški zamljevid » Spominsko območje Žumberak-Gorjanci« v merilu 1: 50 000.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja